Stol… Najlepši spomini… Moj prvi dvatisočak… Še zdaj se ga spomnim na »živo«, pa čeprav bo letos minilo 17 let od tega vzpona… A 17 let nazaj je bil drugačen filing kot danes… Nadaljuj z branjem…
Pisalo se je leto 2002, natančneje 31. avgust. Ta dan je potekal tudi pohod v okviru »Vikend večno mladih fantov«, ki se organizira še danes (vsaka zadnja sobota v avgustu). Vsako leto so tudi vsem, ki so prišli na vrh, podarili obesek različnih oblik (vsako leto drug predmet). In kot enajst letnemu mulcu mi je bil ta obesek kar huda motivacija. Zato sem želel it gor! Ne zaradi razgleda, ampak zaradi obeska! No ne samo zaradi obeska… Tudi zaradi čaja in domače suhe klobase za nagrado! Tako, da sva se zjutraj ob sedmih z očetom odpravila z avtom do Valvasorjevega doma. Mati je pa počakala doma, saj je bila takrat v šestem mesecu nosečnosti. Prejšnjo noč sem celo prebedel… Navdušenje je bilo nepopisno! Čeprav takrat sploh nisem imel hribovske kondicije, ampak samo plavalno…
No parkirava pred domom, valda vzamem svoj nahrbtnik! Pa palice tudi! Pa še gojzarje sem imel, no pa ene pohodne hlače… Skratka oprema hujša kakor jo imam pa zdalje! 😛 No začneva s hojo… Po desetih minutah: »Ati, a je še daleč?« Si sploh nisem predstavljal kako dolga pot naju čaka! Oče potrpežljivo odgovori, da imava še tri ure do gor. Aaaa?! Obesek, Gašper… Obesek… Prideva midva do prostora, kjer so bila naložena drva za kurjavo v koči. Kakor sem bil navihan, valda izbral najtežji hlod… No po petnajstih minutah sem predal štafeto naprej! Iz izkušenj se učimo ane…? Prideva do klopce – »Prižnice«. Počitek! Otrok je lačen… No dobim en sendvič, pa malo ledenega čaja. Spet poizkusim srečo z vprašanjem koliko je še? Na polovici sva, mi odgovori. Gašper, OBESEK! Gremo naprej ane… Ne bom zdaj cel dan čakal na »tist« obesek! Prtegnem iz šeste prestave v drugo prestavo, saj me noge niso več ubogale… Nimam kondicije… No končno prideva do Prešernove koče na Stolu – 2193 m. Odložim tist ruzak, pogledam malo naokoli, če me kdo gleda… Kaj je? Kdo je najboljši?! Za sosednjo mizo mi začnejo ploskati… Še danes ne vem, a sem tako slabo zgledal ali zato, ker sem osvojil najvišji vrh Karavank… No pustimo to domišljiji! Čas od doma do Prešernove koče je bil malo več kot dve uri… Še danes ponosen na ta čas!
Kdo je največji car? Pa še obesek imam!
»Dej prteg’n vn tist sendvič pa čaj!« Lačen ko volk… Briga mene kje je Triglav (sploh nisem vedel, da obstaja takrat), na katero stran je Begunjščica, pa Vrtača…Vseeno mi je… Glav’n da mam js tale SENDVIČ! Notri rezina sira in pa par koleščkov domače suhe klobase! Največji car na Stolu! No lepo se najem…
Lakota je kar huda stvar…?
Sedaj pa iskanje obeska! Pride oče nazaj, da ne bo obeska, ker se nisem prijavil uradno na pohod… Oo fak! Strto srce v nulo! Tuki tud sendvič ni pomagal! Solzica prtekla… No ne samo ena! A sedaj se bom jokal, tukaj sredi vrha?! Ja SEVEDA! Edina motivacija mi je bila… Kar naenkrat oče prinese obesek… VAUUUU! Ammm… Kaj pa tale obesek predstavlja? Dobim odgovor: BURKLE. Kaj za ku*ca so pa burkle? Uradna razlaga je: »polkrožno, podkvasto, železno, na dolg drog pritrjeno orodje, s katerim so vlekli lonce iz krušne peči.«
Burkle…
Čeprav še vedno nisem vedel za kaj se gre, mi je postajalo vseeno… Glavno, da imam obesek! Moj prvi obesek! No, ker sem dobil obesek in sem bil tudi prvič nad dva tisoč, pa so me morali krstit. Prvo sem si mogel izbrati planinsko ime po eni živali. Ker gorskih živali nisem poznal nekaj pretirano, sem pa videl zlatoroga na piksni od Laškega… No bom pa zlatorog! Dobro, ime je izbrano… Oskrbnica pripravi vrv za krst… Sedaj pa sledi vprašanje… Na kakšni višini se nahaja koča na Stolu. Vedel sem odgovor… Ampak pri sosednji mizi so se drli: »Povej narobe! Te bo manj bolelo!« Iz druge strani:«Nee… Če se boš zmotil, te bo bolj bolelo…« Ja kva zdj?! Gledam levo, gledam desno… Mah… 2193 metrov… Odgovor je pravilen! Bum! Bum! Bum! BUM! Štirje udarci po riti… Še dobro, da sem imel čez rit dva sloja oblek… ?
Štiri krat po riti!
No pa kot se spodobi za tak krst, dobim še krstni list:
Dokaz, da sem bil gor ?
Toj to! Na hitro skočiva še na vrh – 2236 metrov… Narediva par slik in potem v dolino… Edini problem je bil, ker naslednje štiri dni zaradi musklfibra nisem mogel hodit! No pa Stol me tudi nekaj časa ni videl! Mi je pa ta dogodivščina ustala v spominu še vedno po vseh teh letih! Ne spomnim se tako »na živo« prvega Triglava, ki je bil štiri leta nazaj… Skratka hudooo! No danes mi sendviči na vrhu niso več tako pomembni, ampak se gre bolj za razglede!
Frizura je bila pa usklajena! ??
No danes, 27.7.2019, po parih mesecih se spet odpravim proti Stolu… Pot je zaradi nočnega dežja kar drsela, pa še vedno prišel v uri petnajst na vrh. Oblaki so se vmes malo nabirali, nato jih je veter malo razpihal… No sončni vzhod je bil… Poglej slike… Lahko samo rečem: »VAU« #tojtauzitek ?
Današnje slike pa v galeriji!
Galerija:
