Dan D (18.10.2018 in 19.10.2018)

Napočil je čas, ko sva se z Janom morala odpraviti v Himalajo. Ok… To se je zdaj prebralo, kot da nama je bilo težko! A ravno nasprotno! Zadnje dneve pred odhodom je bilo polno nekega letanja po trgovinah in nakupovanja še zadnjih stvari, ki sva jih potrebovala. Zakaj bi nakupila vse stvari teden, dva tedna prej, če lahko na zadnji dan?

V ponedeljek sem skočil še v Decahtlon in vzel zadnje tople stvari, ki sem jih potreboval. Nato pa v sredo še po sončno kremo v Kranj, ker je drugje nisem dobil. V sredo sem tudi začel pakirat (ja, spet zadnji dan) in ko sem vse spravil notri, je sledilo tehtanje. Za let iz Kathmanduja v Luklo je maks. dovoljena teža 10 kg. No, pri meni je tehnica pokazala 14,8 kg. No, tukaj nastane problem, kam s 4,8 kg? Ja nič.. Sedem majic ne rabim… Dam dve stran. Dveh jopic tudi ne, dam še to stran. Pol zdravil zmečem stran in 10 paketov Bimed dobrot (ja, na žalost!). Spet sledi tehtanje in sedaj mi je pokazalo 13,2 kg. Še vedno preveč, ampak tuhtam.. kaj stran? Preveč za danes! Bom že jutri!

No, v četrtek (18.10.2018) mi je budilka zvonila ob 05:30, saj me je čakalo pakiranje. Bolj kot sem razmišljal, kaj lahko dam stran, slabše je bilo. Nato pride oče in mi prinese drugo spalko, s tem sem prihranil mogoče 150g. Še vedno 3 kg preveč.. Jah nič… Kar bo, bo… Pustim in se bom že potem v Lukli ukvarjal s tem.

Ob 11:05 me pobere Jan in ga skupaj mahneva proti Kranju, kjer naju je čakal njegov oče, da naju je odpeljal v Zagreb. Pot ni bila nič posebna, bili smo zelo hitri (3 ure pred vzletom). Prva stvar, ki sva jo naredila pred letališčem, je bilo potrebno preliti šnopc iz steklenice v plastenki (samo za zdravstvene namene). Nato naredila še sliko z nahrbtniki in že sva sedela na udobni letališki klopci.

Čez nekaj minut pride mimo malce starejši par, Branka in Herman. Se usedeta zraven in začnemo debatirati. Nato ugotovimo, da imamo isto destinacijo, isti cilj trek (edino ruta malo obrnjena). No, s pogovorom nadaljujemo do vzleta letala in še naključje je poskrbelo, da smo sedeli eden za drugim. Let je bil miren, sicer je bila v Zagrebu megla, a smo jo hitro preleteli. V Doho smo prispeli v 5ih urah in 30 min, kar je pomenilo, da je bila takrat tam ura polnoč.

Dan 19.10.2018

Seveda sva do leta naprej proti Kathmanduju imela še 3 ure, zato sva postala lačna. Našla sva burrito za 11$ (ja, letališče ni poceni). Tako sva lažje počakala do vzleta, let je bil miren, pa tudi večino sva ga prespala. Ko pa sva prišla iz letala ven, pa so se začele komedije.

Najprej sva porabila skoraj eno uro za nakup vize (40$), saj so cepljeni proti hitrosti. Ko sva končno dobila vizo in dobila štempelj, je bilo potrebno iti po prtljago. No, tukaj pa je potem začel malo naraščati pulz, saj najine prtljage kar ni bilo. V mislih sem imel scenarij iz Srednje Amerike, ko sem ostal brez prtljage. S tem, da me je tukaj še čakal vzpon na 5545m in sem nujno potreboval topla oblačila. No, po zvočniku naznani, da prihajajo zadnji kovčki in tam čisto pri koncu zagledava najine! Kakšna odrešitev! Hitro pograbiva ruzake in se odpraviva proti izhodu (Herman in Branka sta bila pa še kar brez prtljage, a je na koncu potem prišla), saj naju že dolgo časa čaka vodič, Binaya. Na hitro se predstavi, bil je slabe volje (verjetno zato, k naju je čakal 90 min!) in se popokamo v avto (kot zanimivost – volan je na desni strani). Šofer zaštarta avto in že drvimo proti hostlu, Alobar 1000 – nočitev 400 Rupijev (3,03e). Tam narediva check in, pokažejo nama sobe in se takoj odpraviva proti centru, ki ga raziskujeva 2 uri.

Kakšen se mi zdi Kathmandu? Poln prahu zaradi cest in avtomobilov. Poln kaosa z električno napeljavo in tudi semaforjev nisem videl. Po sprehodu je sledila počitev »na strehi« (beri: prostor za počitek) v hostlu. Okrog 18h naju je vodič pobral in skupaj smo šli na večerjo. Večerja je bila top, saj smo jedli tradicionalno indijsko jed s piščancem (Dal Bhat). Po večerji smo se odpravili proti hostlu, kjer sem tudi »predal« svoj dron (na treku ga je namreč prepovedano uporabljati, tako da sem ga spravil pri vodiču doma) in ob 21.30h zaradi vse utrujenosti zaspala.

[ngg src=”galleries” ids=”1″ display=”basic_imagebrowser”]

Prvi dan v Nepalu je za nama… Kaj lahko pričakujeva naprej?