Že kar nekaj mesecev je minilo, odkar smo se videli z Milošem… Da o Petru ne govorim! Zato je bil čas, da se dokončno zmenimo! Zraven sem povabil še Ireno, da malo izkusi grape. Zmenili smo se za sončni vzhod na Vrtačo. Gor po Y, dol po južni. No, da bo tempo res v izi, predlagam, da se dobimo že ob 0345 in tako vzamemo kar 4 ure za vzpon! Res bo na izi! Tudi meni paše!
No okrog 0345 pridem do parkirišča na Ljubelju. Po novem je parkirišče plačljivo – 3€ na dan. Tam sta me Miloš in Peter že čakala, Irena pa je tudi že pakirala za na pot. Hiter in iskren pozdrav, plačamo tisto parkirnino (ki pravzaprav ni draga v primerjavi z drugimi destinacijami). Malo še pokremljamo in ob 4h štart. V spodnjem delu poti je zelo malo snega, a z višino narašča. Lep, pogovorni tempo nam uzame 1 uro do koče na Zelenici. Malo prehitri smo bili! Zato ena malo daljša pavza – 20 min. Nekaj na hitro pod zob in potem počasi proti vrhu. Tukaj grem jaz naprej, so me določili za navigatorja. Vržem sidro dol in upočasnim tempo! Če ne bomo res prehitri! Od koče nadaljujemo proti razcepu za Palec. Sneg je na poti, malo leden, a dereze niso potrebne. Z zmernim tempom pridemo do razcepa in zavijemo desno. Začnemo se malo bolj dvigovati, tempo še vedno normalen. Kar kmalu začne pihati! In to zelo! Jooj! Ne morem se znebiti tega vetra zadnje dni! V dolini Suhega ruševja kar močno piha! Z kar močni sunki… Tukaj snega tudi na nekaterih predelih zmanjka, zato prečimo že po melišču. Na vsake toliko časa se ustavimo, ker je veter res močan. Tam, kjer je sneg, se malo vidijo stopinje. Podnevi vidiš pot zelo lepo… Ponoči pa… No pridemo pod grapo. Na desno zagledamo Palec, zato smo vedeli, da smo na pravi poti! Od tam moramo zaviti levo gor v ta breg! Hitro si damo gor dereze in pa cepin, sicer nam veter malo nagaja… A uspe! Milošu in Ireni malo prej, jaz sem se mogel preoblečit še – treba dat windstopper gor! S čisto zamrznjenimi rokami mi uspe! Še dereze gor in sem zmagal. Miloš in Irena kar pridno napredujeta. Ko mi le uspe, s Petrom še midva štartava. Čisto premražen prtegnem v četrto prestavo in gasa gor! Kar hitro dohitim Miloša in Ireno, gremo skupaj naprej. Peter je malo zaostal zaradi krčev, a lepo napreduje. Spet grem na prvo mesto in gasa gor. Lepo napredujemo, vmes se malo ustavim za kakšno fotko. Noge me pečejo… Včerajšnji Triglav je terjal svoje… Ampak sej bo! Podlaga zelo trda, zato je čisti užitek zabijat dereze in cepin notri! Noro! Nebo se že barva, mi pa imamo še par sto metrov do vrha. Zadnji del žleba kar konkretno trd, tako da je bila potrebna malo večja previdnost! Pa smo na vrhu – Vrtača 2181 m. Hitro si čestitamo, do vzhoda je še deset minut. Super smo to splaniral! Vetra v grapi ni bilo, nas je pa zato počakal na vrhu. Kaj kmalu pride še Peter, si čestitamo in gremo uživat v sončnem vzhodu. Res pravljica! Vauuu!
Foto 1: Peter, Miloš, Irena in jaz
Še nekaj minut spremljamo sonce, postane topleje… A veter ne pojenja… Zato se odločimo sestopiti kar po južni poti. Lepo je zalita! Stopinj se sicer ni videlo, zaradi napihanega snega. A pot itak poznamo, zato se hitro spuščamo… Vmes tudi po riti! Kolena sta hvaležna! Ko smo že skoraj pri koncu južne poti, zagledamo pohodnike ki se vzpenjajo. Lahko jim je žal, da niso šli na vzhod! Malo pred koncem poti se ustavimo na sončku, neki pojemo in potem gasa dol do priključka na letno pot. Tudi letna pot do koče je prekrita s snegom, zato kar pustimo dereze gor. Vmes tudi srečamo Mitja, ki se ravnokar približuje razcepu za dolini Suho. Par besed in proti koči. Pri koči dereze dol, na dva kuhančka. Paše! Bili smo kar premraženi. Sledil je še spust od avta. Slabo je vse skupaj zalito, bo treba počakati na obsežnejše sneženje. Centralna in Šentanc sta v spodnjem delu kar slabo zalita, zato se premislimo, da bi skočili še na Begunjščico – po melišču pa res ne bom lezel. Hitro proti avtu. Na parkirišču je kar mraz, saj smo bili že od koče cel čas v senci. Pri avtomobilih zapademo v debato, nakar se pripelje mimo Aljaž. Še z njim par besed in on nadaljujejo isto turo, kot smo jo mi zjutraj naredili.
Danes odlične razmere v grapi, do grape še malo manjka snega… A boljše kot nič! Super družba, Miloš in Peter, lepo da smo se spet videli in skupaj udarili eno turo! Upam, da spet kmalu!
Bravo Ireni za »osvojeno« prvo grapo. Superca! Ko košutka po grapi! Spet kmalu vzamem s sabo!
