“When you’re backed against the wall, break the goddamn thing down!”
Harvey Specter
Čas za nov izziv. Primož me pokliče in predlaga eno fletno turo sončnega vzhoda na Oltar in potem mogoče še proti Visokemu Rokavu, odvisno od moči. Kakšne so razmere mi pove Andraž, tako da sva vedela, da bo trpljenje po suhem ozebniku, no bova videla. Zjutraj me Primož pobere in se odpeljeva proti dolini Vrata. Na tabli nisva številka 1, ampak 3. No nekdo je vstal pred nama!
Parkirava ob cesti, ogrevanje in štart! Planiram gor čez Brinje, saj mi je za vzpon lepša! Nazadnje ko sem tukaj hodil, je bilo vse podrto dreves, tokrat je bilo nekaj že pospravljenega, top! Pri razcepu desno čez Brinje. Noč lepo kaže svoj obraz, zato hodiva malo počasneje. Pot mi je kar ostala v spominu, zato gre lepo. Ampak klanec… Uff! Ne zmanjka ga! Meljeva, meljeva… Ampak, klanca še ni konec. No ko pa prideva do Šplevte, ga pa zmanjka za par metrov! Tukaj ena malo daljša pavza. Po pravici povedano… Ne da se mi več naprej. Aaa… Kdo bo v ta klanec še hodil no! Dej Gašper, nehi jamrat! Ampak dobro pa je, da pride sedaj najzanimivejši del – malo plezanja. Najprej spust, prideva do stene in sedaj se lepo začne. Pomagajo nama možici. Previdno do sedla Grlo. Potem pa sledi še najstrmejši del. Iščeva možice in lepo premagujeva višinske metre. Pumpa dela na polno! Malo adrenalin fila, malo pa utrujenost. Še dobro, da je noč in še ni tako vroče. Malo pod vrhom začne pihati in prihajajo oblaki čez Ponci in proti nama. Midva lepo napredujeva do grebena, še po njem previdno. Sva na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m. Kepca! Kakšen nor filing! Sicer gredo čez oblaki, ampak saj ni važno! Važna je pa ta sprostitev na vrhu. Miselnost v pravo smer, dihanje umiriti. Tako se to dela!
Foto 1: Veliki Oltar (2621 m)
Čakava vzhod in sonček pokuka ven! Hudoooo! Ponce v megli, dolina Vrata v megli… Midva pa na soncu in kakšnemu oblačku. Res fletn no! Lepo piha, ampak midva uživava! Dan se lepo naredi, midva pa morava izstopiti proti bivaku na Jezerih. Lepo se naštimava in gasa po isti poti kot vzpon. Po grebenu previdno v grapico. En korak… Drugi korak… Tretji in grapice je konec. Sedaj pa še lepo pazljivo do Grla in potem še dol. Možici se tudi nazaj grede lepo vidijo, zato ni problema. Ko končava s plezanjem pa prideva nazaj na melišče. Ture še ni konec, na vrsti je nov vrh, bolj adrenalinski. Ampak opis bo zelo kratek, tura za čisto dušo in za mojo glavo. Razmere sva vedela kakšne so po informacijah Andraža, ki je šel en dan pred nama…. Ampak po suhem ozebniku pa še nisem hodil, z razlogom. Matranje, matranje. Usmeriva se na desno stran ozebnika in lepo nadaljujeva. Še dobro, da so štanti za nazaj že narejeni, tako da ne bo sile! Končno prideva do sedla, sedaj pa spet “ornk” del. Usmeriva se do dveh skokov, ki so najbolj tečni od ture. Previdno čez in potem do vrha še po znani poti. Vrh sva lepo osvojila in čas je za spust. Do zadnjih dveh skokov lepo, za zadnja dva pa abzajl. Potem pa še v ozebniku 2 abzajla, se pravi vse skupaj na turi 4x in se usmeriva proti bivaku na Jezerih.
Na koncu po vsem pa še spust do bivaka na Jezerih, tam kratka pavza in potem počasi proti dolini. Spust od bivaka sva naredila kar po melišču, da sva koleni čim manj obremenjevala. Ko pa melišča zmanjka pa trpljenje po potki do avta. Utrujenost se lepo čuti, zato je spust res počasen in previden. Zagledava avto. Nora tura končana!
Res hvala Primožu za družbo! Lepo sva speljala res veličastno turo. Martuljska skupina me vedno navduši, čeprav je res kar podrta. Ampak razgledi gor pa so fenomenalni! Sledi spet počitek in regeneracija. Naslednja tura pa je že v pisanju.
