Po včerajšnji Turski gori je bilo potrebno danes, na mednarodni dan gora, nujno nekam iti! Na srečo me je prijazni sodelavec danes zamenjal pri eni nalogi, tako da sem bil lahko še drugi dan v tem tednu frej! Hitro se zmenil z Rokom (da se oddolži, ker ni mogel z mano na Tursko) za današnjo turo! Seveda spet sončni vzhod! Joooj… Nič spanja spet! Rok je rabil testirat svojo novo mašino od fotoaparata, zato sva štartala bolj zgodaj… Veliko prezgodaj…

Včeraj sem okrog 18 prišel domov, se razpakiral… Spakiral v drug nahrbtnik še drugo robo in ob 21h gasa spat! Od Turske sem bil tako zmatran, da sploh zaspati nisem mogel… Kdaj sem zaspal, ne vem… Vem pa, da je budilka zvonila ob 0130! Čist zblojen komaj vstanem. Kaj mi je tega treba? No, čeprav sem bil zmatran, te misli nisem uporabil! Veselil sem se! Med tednom je najslajše it v hribe! ? Včeraj me je veter prepihal, danes je napoved boljša! Ob 2h zjutraj me Rok pobere na Bledu in gasa proti Pokljuki. Pri parkirišču polno snežnih topov – umetno zasnežujejo za prvenstvo v Biatlonu. Zato sva parkirala kar na parkirišču pred vojašnico. Sem mislil, da bi se peljala še naprej mimo smučišča in parkirala tam, ampak Rok ni bil za to. Pa greva pač peš do parkirišča “konec ceste na Pokljuki”. Tiste 3 km kar hitro premagava in že se od parkirišča vzpenjava proti planini. Snega na tem delu še ni, se pa začne pri planini. Tisto ravnino kar hitro premagava in že greva proti Jezercom. Ko se začneva vzpenjati, se tudi začne malo udirati, a sploh ni take panike – je pa gaz narejena. Po kakšni uri pa pol hoje (od vojašnice) prideva na Jezerca. Luna nama je lepo osvetlila Viševnik in Mali Draški vrh. Kratka pavza in nadaljujeva naprej. Tukaj se začne malo bolj pogrezati, saj je dosti napihanega snega. Med potjo premišljujeva ali se povzpneva po zimski poti ali probava po letni. V temi je nekako boljše kazalo za letno pot, saj je izgledalo kot da je trdna podlaga. Zato zavijeva proti Studorskemu prevalu (1892 m). Tukaj pospraviva palice in vzameva cepin + dereze. Na prevalu je tudi pihalo, zato sva nase navlekla še eno dodatno oblačilo.

S prevala gasa gor. Pot poznam, saj sem bil že velikokrat gor. Pot se začne vzpenjati in z vsakim korakom postaja bolj trdna podlaga. Čisti užitek je bilo gristi v tisto klančino. Tistih 100 metrov strmega klanca premagava kot za šalo. Nato se pot malo položi in do vrha naju čaka samo še čudovito grebenčkanje. Pogled na levo proti Toscu, zraven pa vidiva luno kako zahaja za Triglav. Potrebno bo malo pohiteti, če jo želiva slikati. Po grebenu več ali manj trd sneg, kar je omogočalo hitro premikanje. Vsak korak bližje vrhu je manj pihalo! Kar je bila kar vzpodbudna novica… Sploh glede na to, koliko časa bova čakala na vrhu za vzhod – ura je bila šele 5! Po grebenu sledi še zadnji vzpon pred vrhov, ki ga tudi premagava hitro. Midva na vrhu Velikega Draškega vrha (2243 m), a ura šele 0530. Čaki malo?! Pol šestih?! Me zajebavaš? Vzhod je ob 0730! Dve URI! DVE! Na vrhu je pritisnil mraz, bilo je – 8°C. Pa malo pihljal veter, a ni take krize.. Bolj je bil problem mraz. Hitro me začne zebsti, zato vzamem grelce za roke! Pašeeee! A kaj, ko me čez par minut začne zebst še v noge… Ahh… Rok postavi stojalo in začne fotografirati luno, jaz pa opazujem lučke proti Viševniku in proti Kredarici. Hitro se spomnim na Markota, ki je rekel, da gre na Triglav. Sporočilo kje je? S Sabino sta že v koči na Kredarici. Uu pridna! Vsaj nekoga ne zebe! Baje pa ful piha na Kredarici… No pri nama je občutno manj, vsaj nekaj! Prstov na nogi ne čutim več, zato se ko majmun sprehajam gor in dol po Draškem… Vmes se pa smejim Roku k ga v roke zebe od nastavljanja nastavitev na fotoaparatu in maha naokrog, da bi jih ogrel. Pogledam na uro… Ura sedem! Jaooo… Še pol ure! Ampak vsaj daniti se začne lepo! Barve se počasi začnejo kazati… Vauuu! Hitro si nalijem čaj, da se malo ogrejem. No Rok že kriči kje je sonce… Tudi jaz ga komaj že čakam… Pa le pride ven, ob 0729! Čisti pornič! Boljše ne moreš začeti srede kot je tole! Vauuu!

Foto 1: Šaaajba! (Foto: Rok Eržen)

No pa tudi ogreje se malo! Od veselja skačeva na vrhu, saj naju bo kmalu sonce ogrelo. Par fotk in počasi je čas za spust v dolino.

Foto 2: Danes je mednarodni dan gora, midva sva ga izkoristila! (foto: Rok Eržen)

Dol se ne bova spustila po isti poti vzpona, ampak pritegneva kar zimsko, proti Malemu Draškemu in potem zaviješ desno pod Studorskega in proti Jezercem. Pod vrhom miks trdega in napihanega snega, nižje pa je bolj mehak sneg (ga je tudi sonce že malo odjužil) in tako so bile super razmere za turno smučanje (srečala kar nekaj smučarjev, ki so hiteli navzgor). Kmalu se sonce skrije za Ablanco in postane kar malo hladno, a se pri Jezercih spet pokaže! Pri klopci se ustaviva, dol dereze malo posončava. Hočem popiti malo vode z bidona – pol flaše je zamrznilo – lepe temperature so bile na vrhu! Temperatura tukaj spodaj pa kaže -2°C, a je boljši filing kot na vrhu, saj ne piha več.

No sledi še spust do Konjščice, ki se tudi že sonči. Kar hitro prideva mimo hišič na planine in gasa proti avtu. Sledi še tist dolgočasn del poti do vojašnica, ki nama ga popestrijo biatlonke in tekačice na smučeh! So imel trening na tistem umetnem snegu… Uff… Tole pa je kaj za vidit! ? Ko prinori izza ovinka ko formula… Bravo res! Ker je bil lep sonček in tudi kar toplo (2°C), se razpakirava, dava v avto stvari in greva na pijačo v Hotel Center Pokljuka. Tam se napaseva sonca in topline še vse za nazaj, ko sva zmrzovala na vrhu pred vzhodom.

Spet en odličen dan! Razmere zakon! Gaz narejen! Turaši tudi uživajo!