Triglav 9.2.2019

Že od prejšnjega sneženja sanjam o tem Triglavu… Zadnji teden spremljal vsak dan razmere. Sicer je bila v začetku tedna 4. stopnja nevarnosti plazov od petih stopenj. To me ni ustavilo in sem bil kar malo optimist, da se bodo razmere stabilizirale. Cel teden sem tudi bral o plazovih (še posebej za vikend je vse letelo dol zaradi dežja), kar mi je malo zbilo moralo. A ta teden je bila napoved odlična! Sonce, sonce, sonce! Sicer se je še vedno držala 4. stopnja, ki pa je v četrtek padla na 3. stopnjo. To mi je dalo signal, da mogoče pa kaj bo! Malo sem gledal razmere za Begunjščico preko Zelenice, a informacij ni bilo veliko. Zato sem se v petek odločil, da se vseeno zapeljem do Ljubelja in potem vsaj do Zelenice, če ne bodo razmere za drugam. No, ko sem začel hodit, sem srečaval ljudi, ki so govorili, da so razmere super za Begunjščico preko Centralne grape in Šentanca… Odlično! Grem gori po »centralcu« pa dol po Šentancu. Celo pot me je spremljala megla, na vrhu pa sonce! In ne samo sonce, še glorijo sem videl! Wauuu! Prvič v živo! Skratka, počakam zahod in pičim dol v dolino.

Pridem domov, vidim blog od Bojana Ambrožiča za Kredarico. Noro! Nekdo je zgazil! Priznam, čakal sem na zgaženo pot, ker zimske poti ne poznam v nulo in ne bi rad delal napačne gazi. Preberem blog, mu napišem, če so krplji priporočljivi in če je kdo šel na vrh. Nato izvem, da gre jutri tudi Dejan Grm gor. To mi je dalo še malo več motivacije, saj sem bil skoraj siguren, da bo šel na vrh! Če zna kdo dobro gaz naredit, je to on! Kontaktiram Markota – ima čas šele v nedeljo. Prebiram še malo po fejsu in zagledam Francijev komentar, da gre tudi on gor. Super! Napišem sporočilo, se zmeniva, da me ob štirih pobere na Bledu in gasa do Radovne. Cesta do Lese je splužena samo prvi kilometer in ker nisva želela tvegati s parkiranjem tam, ga pustiva kar pri koncu asfalta. Jah, 5,5 km bo pač treba peš do Lese! Ravno, ko se pripravljava, se mimo pripelje še Dejan in Matjaž. Gospoda sta se zapeljala še 1km po cesti naprej, midva pa ta del zgazila 😛 Ravno, ko sva se odpravljala, pa se pripeljeta še Brane in Maria, plus kuža. Danes bo kar nekaj poznanih.

Skratka, začneva hodit, pot je bila ledena. Prehodiva prvi kilometer, kjer se je pluženje končalo in zagledava kar nekaj avtomobilov – kot kaže, bo danes kar gužva! No, naprej je bila pot normalna, sicer se je malo udiralo, a ni bilo panike. Nekaj časa hodiva po cesti, nakar zagledava neko križišče in leva pot ima drevo čez cesto… Predlagam, da zavijeva desno. No, hitro sva ugotovila, da tista pot zavija v nasprotno stran, zato se odločiva, da bova sekala skozi gozd nazaj do »prave« ceste. No, po 5ih minutah hoje gor in dol po gozdu, le najdeva nazaj pot. Še nekaj sto metrov in sva že pri Kovinarski koči. Tam se pogledava, če greva sekati čez polje. Zato se odločiva, da si natakneva krplje (če jih imava že s sabo). No, tukaj je nastal problem. Nikoli namreč nisem probal krpljov na te gorniške gojzarje in sva hitro ugotovila, da je pašček prekratek! Po parih minutah zafrkancije se Franci spomni, da bi zamenjala krplje – odlična ideja. Franci je imel sposojene in drug model krpelj, zato je bil pašček dovolj dolg (hvala tudi tebi, Jože :)). Hitro natakneva in gasa čez polje. V eni uri in par minut sva prišla iz konca asfalta do Lese. Tukaj 5 min počila in sedaj se šele začne »vzpon« proti Kredarici. Krplje sva pustila gor, tako da sva lahko kar hitro napredovala. Pot do Prgarce je bila brez posebnosti. Lepo je bila narejena gaz, čet Kurice po zimski varianti, s krplji je bilo mogoče še malo lažje hodit. Do Prgarce sva prišla v 1 uri 50 od Lese, kjer se nisva ustavljala, ampak samo gasa proti Kredarici. Od pastirske koče naprej se je začelo malo ugrezati, a je šlo. Nato pa prideva do Kalvarije. Pod Vrhom Snežne konte zagledava Dejana in Matjaža. Kalvarija v snegu je nekaj najlepšega! Taka paša za oči. Nič se ne zadržujeva, samo hitro naprej. Pot je sedaj speljana po desni strani Snežne konte. Gaz je bila sicer malo v ovinek, Franci je pa kar naravnost gor naredil še en gaz. Joj, kako se je udiralo! Pa kakšen klanec! Potegneva špuro naravnost gor, kjer je narejena prečka druge gazi. Kaj pa sedaj? Treba je iti levo! Ampak je bil sneg zelo trd. No, treba je bilo zaupati krpljem in na nek zanimiv način premagati tisto prečko (več pa na začetku videa). No, konta je mimo, sedaj pa še pol ure in že sva na Kredarici. Neto čas hoje od avta do Kredarice je bil 4 ure 18 min (13,5 km). Tam srečava tudi Bojano, ki je praznovala rojstni dan in se bo tudi odpravila na Triglav. Dejan in Matjaž sta bila že pripravljena na Triglav. Midva pa sva morala še malo pojesti. Tako, da sva štartala zadnja od vseh, ki so bili na Kredarici tisti čas (gor je bilo tudi par Nemcev in Poljakov).

Pojeva in hitro dereze gor pa cepina v roke. Ker imam trenutno pohodniška cepina v posoji, sem mogel vzet alpinistična. Jaz sem imel s seboj še prenosni zvočnik, zato sem naštimal malo motivacijske glasbe za med vzponom. Nekaj metrov po vstopu v steno dohitiva Nemce, ki so bili navezani. Ker so imeli počasnejši tempo, sva jih prehitela po levi. Ravno, ko sva jih prehitevala, so se vrteli Rammstein-i, zato so nama vmes malo tudi zapeli. Zadnjega sva prehitela na prečki, kar je bilo malo zoprno, a je šlo. Naprej sva bila sama kar nekaj časa. Prečka je bila super narejena, snega je bilo dosti, zajle pa niso bile zunaj. Hitro napredujeva do Malega Triglava, kjer se vmes pokaže kakšna zajla. Prideva do grebena – toliko snega na grebenu še nisem videl! Ponavadi je bilo vse spihano, sedaj pa bil pa gaz narejen čisto po vrhu grebena. Hoja je bila zelo zanimiva, pulz je sicer za ene 30/min utripov narastel, a počasi se daleč pride. Po grebenu se spustiva dol in nato spet gor. Gaz je bila odlično narejena, sneg je bil sicer malo mehak, tako da je bilo treba malo bolj paziti. Vmes se mi je dvakrat malo udrlo, a brez panike! Ko sva bila par minut pod vrhom, se je tudi sonček že začel kazati in tako je spet postalo zelo toplo! Še par korakov in že sva na vrhu! Na vrhu si čestitamo, Dejan hitro odrine dol. Stolp ni zakrit s snegom, ampak je okrog njega napihan sneg. Ker pa je imela Bojana rojstni dan, sva dobila z Francijem tudi malo šampanjca in pa košček torte. Kako je bila dobra! Na hitro se poslikamo in gasa dol – pot je še dolga! Ravno, ko se odpravljava dol, prisopihajo Nemci. Brez ene punce, ki je zaradi strahu ostala na grebenu. Pot dol je bila malo razrita od vseh hribolazcev, a se je dalo varno priti do Kredarice (več o razmerah pa v filmčku). Med potjo dol srečava še 4 ljudi, ki so šli proti vrhu. Na Kredarici pa okrog 13h ni bilo neke gužve.

Na Kredarici spijeva pivo, spakirava in ob 14h kreneva proti avtu. Za dol nisva uporabila krpljev, ker se je ravno prav udiralo, tako da sva se po Snežni konti kar direktno navzdol lahko »sankala« po riti. Med potjo sva tudi srečala par ljudi, ki so še kar gazili proti Kredarici. Pri Prgarici se tokrat nisva ustavljala, ampak samo hitro šibala dol do Lese. Tam pet minut spet počila, dala kar krplje gor (ni se nama jih dalo več s sabo nositi) in kar hiter tempo proti avtu. Moram priznat, da se je pot zelo vlekla, saj sva bila že kar zmatrana od vseh kilometrov. Končno prideva do avta, kjer se hitro napakirava in se odpeljeva še na pijačo.

Tako je bil odličen dan končan! Še največji problem je tistih 5km do Lese oziroma še hujše je, ko greš nazaj. Razmere so bile top! Danes in jutri na napovedan sneg, tako da bo Triglav spet malo sameval 🙂 Pa hvala Franciju za družbo! Upam, da tempo ni bil prepočasen! 😛 Pa še enkrat hvala vsem, ki ste v prejšnjih dneh zgazili! 🙂 #tojtauzitek

Podatki: