Za soboto je bil planiran fotošuting nekje v hribih za promocijo novih puloverjev. No v petek okrog 16h dobim SMS, da je zadeva odpadla. Škoda! Kam sedaj? Na uho mi pride, da gredo Gorazd, Franci in pa Maja na Triglav na sončni vzhod. Kaj? Spet Triglav? Pa v ponedeljek sem bil… Hmm… Nekako me niso prepričali… Potem pa dobim sporočilo od Simone, ki je bila v petek gor: »Razmere kar težke, gaz na Mali Triglav narobe potegnjen!« Spet nekakšen izziv! Nekaj je delati podnevi gaz, čisto drugo je pa nočna avantura. No zmenimo se, da gremo do Kredarice, potem bomo pa videli kaj in kako. Odvisno od razmer.

Zato okrog 19h začnem šele pakirati… Ker zraven delam še tisoč drugih stvari, se vse skupaj zavleče do 21h. No ob 23:37 pa je zazvonila budilka! Ufff! Kratka noč! Ob 00:20 me Gorazd pobere na Bledu, potem pa pritegneva proti Krmi. Franci pa Maja pa gresta mimo Mojstrane in potem v Krmo. Na parkirišču se srečamo. Tukaj pa je spet vsemogočni Marko in njegov sosed! Eden najbolj iskrenih prijateljev Triglava. Super! Ekipa se je povečala! Kakšno uro za nami štartata še Alma in Mojca… To pa bo ekipa! No mi se hitro naštimamo… Parkiramo na istem mestu kot v ponedeljek, pri prvem koritu. Zdj pa gas! Štart spet fenomenalen! Ko da gremo na Šmarno… Uff! Tempo se kar hitro umiri, mogoče malo preveč, saj je bilo v Krmi -1°C in jaz sem bil bolj malo napravljen med hojo. No Franci neha narekovat tempa in naju z Markotom spusti naprej. Napaka! Marko prtegne v tretjo, jaz v peti za njim. Človek ima res nenormalno kondicije! Kar hitro mi začne tečt s čela… Markooo! Toliko se potrudim, da pritegnem pred njim, upočasnim tempo. A mi hodi čisto za ritjo… Pospešujem… Naletiva na ledeno pot, na Vrtači. Tempo malo umiriva, bolj previdno naprej. Prideva na Malo Polje, tukaj se začne lepo spet sneg (kakor v ponedeljek). Na najino srečo je kar trd, zato premagujeva kar hitro… Vmes se ustaviva za kakšno minuto, da preveriva, kje so ostali. No nikjer jih ne slišiva, zato nadaljujeva. Na Prgarco zavijeva pri koritu levo gor in udariva kar svojo pot, da sva se izognila prediranju. V eni uri in pol od avta pa prispeva do Prgarce. Hitra pavza, sva mislila ostale počakat. Na tej višini je še bolj mraz, zato po parih minutah nadaljujeva, da se ne ohladiva. Markota spustim naprej… No to je bila napaka #2! Potegne naprej… Jaz za njim… Če me je prej malo zeblo, mi sedaj teče od vročine! Do Kalvarije kar po zimski gor, isti kot smo šli v ponedeljek. Sneg je bil še vedno kar trd, zato krpljev nisva rabila. Prideva pod Kalvarijo, jaz že pri koncu z močmi. Hitro en gel, kar kmalu prime… No sedaj se bova pa drugače pogovarjala! Se mu nalimam čist za ritjo in Kalvarijo skoraj preskočiva… Sploh ne vem, kdaj sva šla mimo Snežne konte… To je letel ko sneta skira! Razmere top! Minimalno prediranje… Špura kar malo po svoje naravnost gor… Kar naenkrat zagledam pred sabo Kredarico – 2 uri 40 min! Pa to v zimskih razmerah z všteto 10 minutno hojo od avta do Lese. Pfff! Midva sva norca! Hitro v kočo, takoj za vrati naju čaka že Simona… Na srečo je bila že zbujena, zato pademo v objem in takoj pogovor. Ura je malo čez 4to uro. Spat ne greva, vsaj zase vem, da me bo to čisto ubilo… Na Kredarici je bilo že kar nekaj ljudi, vsi s smučmi, ki so prišli že včeraj. Začne me zebsti, zato se hitro pokrijem z deko… Postane toplejše… No nekaj čet 5to uro pride še preostanek ekipe. Kar dobro sva jih nabrisala! Marko je res norc! Nekaj na hitro pojejo… Spravimo krplje k Marjanu in počasi se začnemo pripravljati na odhod proti Triglavu. V tem času se prikaže še ena skupina, smučarjev, ki so prišli že včeraj. Tudi oni gredo na vzhod in se hitro zrihtajo pa štartajo ene 15 min pred nami.

Na desni človek, ki je danes največ dela opravil! Bravo prjatu Marko! ?

No okrog 6h začnemo še mi s hojo. Dereze, dva cepina in čelada. Najpomembnejša oprema! Se spustimo od koče in začnemo z vzponom proti Malemu Triglavu. Najprej naravnost gor, nato bi morala biti kar hitro prečka. Prečke ni! Kje je prečka? Gaz je narejen naravnost gor! Hmmm?! Ja nič, pa gremo naravnost gor proti prvi ekipi. Kar kmalu jih ujamemo in nadaljujemo skupaj… Oziroma za njimi, saj jih nismo mogli prehiteti. No pridemo do naslednje prečke… Kako suh sneg! Malo neugodno! Se spravimo čez in gasa proti Malemu Triglavu. Kar naenkrat prva ekipa začne zavijati v levo… Ammm? Šolski gaz je v desno proti Malemu! Malo zmede nastane… Oni se derejo na nas, da je tam narejen gaz in da gredo oni tam… Mi pa se dogovorimo, da ga prbijemo kar tukaj naravnost gor, kjer bi morala biti (in je tudi bila v ponedeljek) gaz do Malega Triglava. Tam, kjer so oni lezli, je bilo kar ledeno. No Marko gre prvi! Bo on potegnil gaz, saj je majstr! Lepo se razvrstimo, jaz kot četrti. Prtegnemo naravnost gor, lepo naredimo stopinje. Se začne prva ekipa kregati, da bi bilo mogoče boljše iti za nami… No nato se odločijo nam slediti, zato se vrnejo do našega gaza in gasa gor – a ujeli nas niso več! Turbo ekipa je mlela vse pred sabo! Hitro na grebenu… No stopinje tukaj so… Gaaaaas! Spust in še zadnja strmina! Sneg tukaj ima kar dober oprijem! Zagledamo v Karavankah, da se oblaki pomikajo proti nam… Joooj! Pa ja ne bo oblačno?! Se ne zmenimo za vreme in lepo nadaljujemo. Ob 7:15 smo na vrhu! Moj letošnji 14ti Triglav! Postane tudi moj najbolj obiskovan letošnji dvatisočak! Sonca še ni, saj se skriva za oblaki, ki so še vedno nad Karavankami. Hitro en fotošuting! Sonce se dviga in kmalu je nad oblaki! Aaaa! Pašeeee! Na vrhu je bilo -8°C, tako da je bil kar mraz! Brrr! Naredimo še par slik in počasi bo treba proti Kredarici iti, saj se že zbirajo pohodniki spodaj za vzpon! Ravno, ko se mi odpravljamo, prispe prva ekipa… Kakšnih 30 min kasneje od nas. Lepo smo jih! Naši se začnejo spuščati, jaz pa štartam nekaj minut kasneje, saj sem naredil še par fotografij.

Ekipa s katero je vse mogoče ?

Sonce začne greti, a po nekaj minutah pridejo spet oblaki in kar hitro postane spet mrzlo! Pot navzdol je še vedno v dobrem stanju. Na Malem Triglavu nas pričaka spet sonce, ki je ostal do konca spusta. Pohodniki že gor lezejo, zato je potrebna večja previdnost. Prav vsi so imeli vso potrebno opremo, pohvalno! Gasa dol… Prečke zdržijo in v roku ene ure sledi še zadnji klanec pred Triglavskim domom. Tam, v daljavi že vidim Mojco, ki nas čaka! Kako te je bilo spet lepo videt! Zraven pa še Alma. Tudi tebe! Hitro se zvlečemo v kočo, kjer zagledam še Darkota, Roka, Vanjo, Anjo, Martino, Sandro, Zdenko… Skratka, pol fejsbuka in instagrama! Lepo je vse spet videt! Usedemo se za mizo, pogovor teče. Marko in njegov sosed kar hitro pobegneta, saj se jima mudi. Zbogom prijatelj! Ostali pa še ostanemo. Okrog 10h spakirata še Franci in Maja in se odpravita v dolino. Jaz, Gorazd, Alma, Mojca in Simona ostanemo še kakšno uro gor, nato pa se oblačnost dvigne in zapre ves razgled! To je čas, da se odpravimo proti dolini. Hitro spakiramo in gasa proti avtu. Kako gosta megla! Pa koliko ljudi! To je bolano! Po Kalvariji se kar hitro spustimo in pridemo v še večjo meglo… Skoraj nič se ne vidi… No nadaljujemo s spustom, včasih se malo ustavimo, da vidimo kam je treba iti… No pri Prgarci pa nas preseneti sneženje. Pot dol je še vedno ledena in v tem času, ko smo bili mi na vrhu, je zapadel kakšen cm snega, ravno toliko, da je drselo. Sneži celo pot do avtomobilov. Avtomobilov spodaj nenormalno veliko! Vse zaparkirano! Se zrihtamo, zapeljemo na pico v Mojstrano in tako zaključimo fenomenalni dan! Hvala vsem za družbo! Tole je bil moj 34ti vzpon na Triglav v štirih letih. Za ta mesec je dovolj! ? Decembra pa spet gasa.