Dobro jutro! Ma kakšno dobro?! Zmatran ko hudič od včeraj! Upal, da budilka ne bo zvonila al pa da bo oblačno in bova lahko spala naprej. Ampak ni bilo te sreče! Saj si je Rok isto želel… No vstaneva spet isto kot včeraj. Hitro si narediva zajtrk, spakirava in gasa proti Tre Cime. Danes se je Rok odločil, da bo pekel meso, zato sva morala s turo zaključiti do 17h… Zadnjih šest km je bilo plačljivih (30€), ampak ker se nama ni ljubilo hodit teh par kilometrov, sva kar plačala (ups!). Parkirava na zgornjem parkirišču, se je lepo začel polnit.

Se spustiva do prve koče Rifugio Auronzo, od tam proti naslednji koči Rifugio Lavaredo, ki je bilo direktno pod Tre Cime, nato sva se povzpela na sedlo in od tam spet sledil spust, zadnjih par metrov pa vzpon in že sva dosegla tretjo kočo, Rifugio Locatelli, tam sva spodaj videla delno zamrznjeni jezeri (Lagi di Piani). Ker je bilo že kar vroče, sva se ustavila, slekla dolge cunje in se podala proti Monte Paterno po ferati (Ferrata De Luca-Innerkofler).

Najprej naju je čakal en daljši rov, kjer je bila obvezna uporaba čelke. Kakšnih petnajst minut se premikava po rovu, ob izstopu pa naju je pričakal prvi del ferate. Ker ni bila pretirano težka, jo začneva premagovati brez uporabe samovarovalnega kompleta. Potem se pa vse malo zakomplicira. Zagledava tri ljudi tam, kako sedijo in čakajo. Le kaj je narobe? Prideva do njih in vidiva problem… Sneg! Zajle so pod snegom, naklon je kar velik. Ampak, ker nama je včeraj Sabina rekla, da se da lepo čez pridt (no kasneje se je izkazalo, da je bil šum v komunikaciji… Več o tem pozneje), lepo nadaljujeva. Prečiva prvi sneg… Naklon se poveča… Snega ne zmanjka… Stopinj ni… Se odločiva, da prečiva sneg in greva po levi strani, po melišču in med skalami… Kar konkretno plezava, vmes mi v roki ostane kakšen večji kamen… Premagava tistih sto metrov in že sva na majhnem sedlu, kjer iz druge strani vodi še ena pot. No tukaj se začne potem pa ta prava ferata na Paterno. Prvih nekaj zajl se sploh ne vpenjava, saj ni bilo zahtevno… Prideva do razpotja… Desno vodi pot gor, levo pa se uporabi ob sestopu – pametno! Gasa gor, dokler se zajle ne zaključijo. Potem še nekaj minut po skalah hoje in že sva na vrhu, Motne Paterno (2744 m). Kakšen hud razgled na Tri Cime! Gor stoji križ in pa kar gneča je bila. Se poslikava, malo pocijeva in gasa po vzhodni strani.

Včeraj nama je Sabina povedala, da je eno hudo okno, kjer je razgled na Tri Cime. No do sedaj ga nisva videla… Ker nisva vedela kje je, je bila speljana še ena pot na goro zraven Monte Paterna. Najprej sva mislila da je tam, zato se odpraviva… Kmalu sva ugotovila, da tole ne bo prav, zato se vrneva nazaj na sedlo Forcella del Camoscio. Od tam se spustiva proti koči Lavaredo. Ker okna še nikjer nisva videla, sva postajala malo živčna, saj je bil to današnji cilj. No prideva do prepadne police… Glej ga zlomka! Okno na Tri Cime! Jaaaa! Končno! 5ur sva porabila, da sva ga našla!

Poslikava in gasa proti koči. Od tam pa proti parkirišču. Se odpeljeva proti Cortini, tam parkirava… V centru poiščeva trgovino… Nabaviva meso, malo vincka in že proti kampu. Tam se hitro stusirava, si narediva predjed – makarone iz vrečke, počakava do sedmih, da gre sonce za goro (30 stopinj smo imeli) in gasa pect. Vauu kako dobro! Prav paše malo svežega mesa! Po večerji še malo druženja, nato pa okrog enajstih zvečer malo ven iz kampa, naredit kakšno nočno sliko. In tako je najboljši dan bil zaključen!

Zdaj pa sledi razlaga tistega šuma v komunikaciji… Skratka včeraj je Sabina rekla, da so šli na Monte Paterno po ferati, vmes so videli eno hudo okno z pogledom na Tri Cime. Rekla je tudi, da je sicer sneg, ampak je nekdo napeljal tam vrh, tako da ni problema. Rok jo vpraša iz kje so šli, odgovor je bil iz koče gor. No midva sva mislila na tretjo kočo – Locateli… Ona je pa kot kaže mislila drugo kočo – Lavaredo. No midva sva držala po melišču in skalah zraven snega… Dol pa sva se vrnila po tisti poti, ki se je Sabina vzpenjala… Tudi zato nama ni bilo jasno kje je ona videla na začetku kakšno okno. No sedaj veva kje je! Je pa bilo zabavno! 😉