Ponavadi za take nizke vrhove ne pišem bloga, ampak v tem primeru naredim izjemo, saj je bil veličasten sončni zahod.
Iz šihta pol ure prej saj sem mislil iti nekaj v trgovino iskat, potem pa ko pridem mimo Ljubljane pa se nebo odpre, jasno je! Trgovino pozabim, pred sabo zagledam gore… Spakiran nahrbtnik in Alpina gojzarje imam vedno v avto, zato zavijem kar proti Tržiču. Pa pejmo na Kriško goro. Mislil že čisto spodaj parkirati, ampak je bilo parkirišče malo ledeno, zato se zapeljem do Gozda, kjer parkiram. Hiter štart proti koči… Kar hitro postane malo ledeno… Faaak! Derezice pozabil doma… Tole bo še zanimivo! No pa tudi palic nisem imel… Skratka top! Prtegnem v tretjo prestavo, ampak koplje… Pot je čisto zlizana… Ma, se držim malo bolj ob strani, gojzarji prjel! Tempo pojačam, nekaj folka prehitim… Teče mi ko pri norcih, pa čeprav sem oblečen samo v dolgo merino majico (res je zakon). V 40ih minutah pridem do koče, kjer vidim celo avtocesto proti Tolstemu vrhu. Bral sem, da so plazovi šibal iz Kriške dol… Ampak shojeno je res konkretno, se pravi je že bolj varno. Zavijem desno proti Tolstemu. Prečenje še lepo pogaženo, potem pa gaz zavije navpično gor…. Ok… Verjetno je želel priti na greben zaradi varnosti. No na grebenu so stopinje pa nazaj po grebenu in čez nekaj metrov se začnejo spuščati proti koči… Hmm… Kot kaže jim je tukaj zmanjkalo volje, ali kaj? Ja nič… Bom probal tukaj naprej iti… Če bo varno, bom nadaljeval do svoje točke, kjer ponavadi fotkam zahod… Do vrha ziher ne grem zaradi varnosti. Ostanem na grebenu, udira se mi malo pod koleni… Ni sploh take panike, ker sem navajen… Po grebenu se malo spustim in zavijem notri v “gozd”, tukaj postane pot malo bolj zanimiva. 5 cm snega, spodaj pa pomrznjeno… Ampak na srečo samo skorjica. Se pravi vsak korak malo bolj na trdo stopim, da se mi udre.
Hodim čimbolj ob drevesih, zato da se lahko primem za kakšno vejo. Še vedno se držim čim višje, saj da se ne bi kaj popeljalo z mano vred. Sneg zaenkrat dobro drži. No pridem ven iz gozda, čaka me samo še zadnji vzpon do vrha… No tukaj sem zaključil, saj sem pohodil samo še do začetka vznožja. Dosti je za danes… Gledam naprej gor, nekako se mi ni zdelo varno… Pa drugič… Pač vsaj na to točko sem prišel k sem si jo zamislil. Stojalo ven, fotoaparat “našraufam” gor. Malo začne pihati, zato fliknem nase še Montango trak. Sonce počasi zahaja.
Foto 1: Malo spakovanja ?
Občudujem greben Košute, ki je lepo zalit… Pogled seže tudi v Julijske Alpe – še posebej lepo izstopa Triglav (le kdaj bomo spet šli gor?). Čista milina, tišina in samota. Včasih tudi to paše (ampak ne preveč ?). Sonce gre dol, zame pa je to znak, da se je treba vrnit v dolino. Kar po isti poti prtegnem nazaj, stopi lepo zdržijo… Sneg je sicer še vedno nepredelan, ampak boljši kakor en teden nazaj. Ravno, ko se tema naredi, pred sabo zagledam kočo na Kriški gori. Za kratek čas se ustavim, da naročim en čaj. Ko je sonce zašlo, je lepo mraz pritisnil, zato ga kar z-eksam in gasa dol… Tale del bo šele zanimiv, ker nimam derez(ic)… Ampak je šlo! Malo podrsaval in sam gas. Srečam še Sandija in Klavdijo, malo poklepetamo in potem se prepustim zlizani poti do avta.
Skratka top sončni zahod! Za vrh Tolstega vrh-a je fajn še malo počakati, sploh tisti zadnji klanec je malo neugoden. Drugače pa razmere do koče super – pa tudi kar gneče.
