Puno (3827 m) – 25.4.2019

Zbudil sem se ob šestih, kljub kratki noči. Dobro jutro mi je pokvarila novica iz Slovenije, a bomo tudi to preživeli. Do konca spakiral, z Milanom na zajtrk malo čez 7. Nato pa priprave na odhod, danes je na sporedu 8 ur dolga vožnja do Puna (3827 m) z lokalnim busom – spet ta vožnja! Najprej je tako počasi vozil, da smo rabili eno uro za po mestu. Končno pridemo ven iz Cusca, a hitrost ni nič večja… Tole bo še dolga vožnja! Vmes nas je ujela toča. Ko nas je odložil na postaji, je začelo deževati. Hitro se stlačimo v taxi in že drvimo proti hotelu Julio Cesar. Tam se damo v sobe, danes v dvojicah. Ob 19h smo že krenili proti gostilni La Choza Oscar. No med potjo je dež začel še bolj padati in čisto smo bili mokri. Se usedemo, naročim veliko pivo in pa ¼ piščanca z rižem. Ker mi je zmanjkalo solov, se nas je ene par odpravilo v menjalnico. A lije kot iz škafa. Ceste so bile že poplavljene. Končno zamenjam dolarje in krenemo nazaj. Zagazim v lužo, tako da imam poplavo v čevlju. Pridemo do gostilne, šok! Iz stropa pri lučeh teče voda dol. Poplavljena cela gostilna! Folk se je umikal, zraven nas so jedli eni turisti. Kar naenkrat se je ulilo in gospe v krožnik. Joj! Seveda pa ni motilo plesalcev in pa muskontarjev, saj jo kar naprej igrali. No mi smo imeli to srečo, da ni kapljalo po nas. Po 90 minutah čakanja končno dobimo hrano. Kako hud piščanec! Top porcija! Zmažem hitro piščanca, pri Nevi ukradem še malo alpakinega mesa. Tudi okusno! Hitro plačamo in se odpravimo proti hotelu, saj sem imel mokro v čevlju in me je kar zeblo. V sobi hitro pod tuš. Tukaj še en šok! Mrzla voda! JoooJ! No nima veze… Se splaknem, zavijem v posteljo in zaspim. Upam, da bo jutri lepše vreme.

Jezero Titicaca – 26.4.2019

Dobro jutro! Lepo jutro! Oblaki so se razpršili, sonček se je pokazal! Danes bujenje ob 5:45, saj je bil zajtrk že ob 6:15. Soba ni bila več tako hladna, ampak še vedno sem bil oblečem kot medved. Za zajtrk klasika – marmelada in jajce. Današnji plan je jezero Titicaca (velikost pol SLO), obisk otoka Taquile in plavajočih otokov Uros.

Jezero Titikaka (špansko Lago Titicaca) je jezero na perujsko-bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih. Leži na nadmorski višini 3809 metrov in je s tem najvišje ležeče plovno jezero na svetu, s površino okrog 8400 km² pa je tudi največje sladkovodno jezero Južne Amerike.

Čezenj poteka meja med Perujem in Bolivijo. Ima povprečno globino med 140 in 180 m, največja pa je 274 m. Zahodni del jezera pripada perujskemu področju, kjer se nahaja največje mesto Puno, vzhodna stran pa bolivijskemu departmaju La Paz. (vir: wikipedia)

Ker je bil za popoldne napovedan dež, prvo na sporedu obisk plavajočih otokov. A najprej je bilo treba priti do pristanišča. In šli smo s stilom! Prišle so nas iskat rikše. Top! Race is »on«! Z Nevo si ogledujeva šoferje, kateri zgleda najhitrejši? Seveda so bili večinoma vsi starejši šoferji. A izbrala sva dobro grajenega, kvadri pa stegna so bili nabiti in ni kašljal. Sicer sem najprej jaz želel vozit, a bi bili prehitri in bi nama ostali sopotniki zamerili =P Se usedeva, tip prtegne v rikverc in štart je tukaj! Začetek je bil bolj slab, verjetno ni bil ogret. Ampak, ko se je ta stara »dizlca« ogrela, smo letel po zraku. Na semaforju rdeča, sploh ni važno.. Tukaj se gre za prestiž. Levo in desno prehitevava ostale. Bila sva prva! A je šoferja začelo zmanjkovati. Hitrost je padala, Milan pa Tomaž sta naju dohitevala. »Rapido, rapido!« Nič ne pomaga. Malo pred ciljem švigneta mimo naju… Drugo mesto! Bravo vseeno! Dam napitnino šoferju, da si lahko malo BCAA-jk kupi. No par korakov po pristanišču in že smo na ladji. Čoln nas zapelje plavajočih jezerov Uros. Zakaj plavajočih? Zato, ker so umetno narejeni. Ob obali odrežejo ogromne bloke zemlje, jih zvežejo skupaj in nato položijo totoro (neke vrste slama) – več slojev. Otoki so potem zvezani na dno jezera. Na vsake 15 dni morajo to totoro dodajat. Drugače je pa kar zanimivo hodit po tem. Na otokih imajo majhne hiške, kopalnico,… Skratka vse za življenje. Ko smo to vse pogledali, nas je čakala 3 ure dolga vožnja do otoka Taquile. Otok je kar velik. Ko smo se ustavili v pristanišču, me je Rok izzval na skok v jezero. Voda ima okrog 10 stopinj. Meni ni treba reči dvakrat za kakšno neumnost. Hitro hlače dol, kopalke gor. Joj koliko gledalcev! Ja nič… Skok! Faak! Mrzla pr*sica! Malo zaveslajev kravl, se obrnem in še malo delfinčka za publiko! Hitro ven, se obrišem in že pičimo po otoku. Spet ta breg! Najprej plačamo vstopnino 8 sol in potem pogledat na otok kako moški pletejo kape. Ja, prav si prebral! Tukaj so moški glavni, kar se tiče pletenja. Malo smo se sprehodili po jezeru, šli pojest fenomenalno postrv. Res odlična hrana! Nekaj so se začeli zbirati oblaki, zato smo se odpravili hitro še malo v breg in nato spust na drugi strani otoka, kjer nas je čakala naša ladjica. Odpeljali smo se nazaj na enega izmed plavajočih otokov, kjer bomo prespali. No imeli smo srečo in nas deževje ni zajelo, ravno nasprotno – hud sončni zahod! Danes je pa praznovala rojstni dan Maja, kar je pomenilo da bo spet žurka. Jupi!! Hiške na otoku so bile preproste, prepojene z vlago in zibali smo se…

Galerija: