Tengboche – Dingboche (4360 m)

24.10.2018

Budilka ob 6h, iz postelje se skobacala ob 6:30. Soba je bila tako mrzla, da je na notranji strani zmrznilo steklo! Pa je šla teorija o najtoplejši sobi v malore! No, saj zunaj ni bilo nič boljše. Po moji oceni okrog -9 stopinj, mogoče še manj (ne vem, nisem termometer). Danes nas je čakal 5 ur dolg pohod in prvič bova prečkala 4000m nadmorske višine. Iz Tengboche smo se spustili do Deboche in nato nadaljevali po prašni poti. Vmes smo se malo dvignili in spet spustili. Po približno pol ure hoje po dolini smo prišli do visečega mostu, a je bil podrt. No, na srečo je bil 200m višje še en, tako da smo prečkali reko in se spet malo vzpenjali in hodili po ravnem. Z vsakim korakom smo bili bližje Everestu, a z vsakim korakom je se je Everest bolj skrival za drugimi gorami. Po približno 90 min od našega prenočišča pa smo prečkali 4000 m. Seveda je bilo potrebno narediti selfija! Občutki so hudi, sicer čutim malo pritiska v glavi, ampak ni neke panike. No, malo pred to magično številko je Jan malo klecnil in zato imel probleme z gležnjem, a upam, da bo vse ok. Nato smo se ustavili v vasi Shomare in tam imeli kosilo. Spet sem jedel riž z jajcem, po kosilu nas je čakala še ura in pol do našega današnjega cilja.

Pot naprej ni bila nič posebnega, tako kot že cel dan – malo gor, malo dol. Seveda je bilo prahu še vedno ogromno in komi čakam, da ga bo konec. Končno smo zagledali Dingboche (4360 m). Nato je sledil kratek spust do vasi in do našega prenočišča – Grand Hotel Himalaya. No, moram povedati, da ni ne hotel ne grand, je pa v Himalaji, ja… Vsaj nekaj. Najina soba je bila v pritličju, nad nama jedilnica. Vmes je ena lesena plošča. Lahko povem, da če je nekdo zgoraj v jedilnici prdnil, sva midva to slišala dol v sobo kot en ogromen pok. Mogoče bi še smrad prišel do dol? No, ne bova jamrala, vsaj mraz ni, ker kurijo (no, dosti sarkazma). Včasih se mi zdi, da je zunaj bolj toplo, kot v najini sobi. Bolj kot greva višje, bolj je mraz, manj kurijo. No, ta čas, ko pišem tale prispevek, sediva v jedilnici in so celo zakurili, čakava na večerjo. No, če se vrnem na čas pred večerjo, sva se zmenila, da greva en krog po vasi (dokler je še svetlo), čeprav je bila v vasi že megla. Hodiva in opazujeva te majhne trgovine in zagledava čips. Se pogledava in točno sva vedela, koliko je ura! Stopiva notri in vprašava prijazno gospodično za ceno. Cena je bila 450R (4$), ubistvu ne neki pretirana cena za 4360m. Itak sva ga uzela. Naj še povem, da je čips tako sedel, da joj! No, če skočim naprej na večerjo, jedel sem pečene makarone z zelenjavo. Preden sva dobila večerjo, sva naročila še ingverjev čaj. Zelo je pasal! No, ko sem šel v sobo iskat zvezek in se vrnil nazaj, čaja ni bilo več. Sploh ne bi bil problem, če ne bi bilo notri še vsaj polovica čaja! Nekdo ga je uzel in to se mi je zgodilo že drugič na tem treku. Čeprav je zraven sedel Jan, to nekoga ni motilo in ga pospravil. Kot kaže, moraš v Nepalu držat skodelico za ročaj ves čas.

Jan se je okrog 19:30 spravil v posteljo, ker ga je bolela glava, jaz pa se počutim odlično, kar (če priznam) me malo skrbi (upam, da ne bom imel višje problemov). V sobo sem prišel malo pred deveto, a itak nisva mogla spati, saj so gor v jedilnici vodiči kartali in zganjali hrup! Okrog pol enajstih so končali in lahko sem zaspal. Me je pa, preden sem odšel v sobo, vodič prosil, če mu pošljem kakšen slovenski komad. Valda, sem mu poslal Golico. Kaj bo to odmevalo po Nepalu!