Namche Bazar – Tengboche (3860 m)

23.10.2018

Budilka ob 6:00, vstala iz tople spalke (bila je nora VLAŽNOST V SOBI), do konca spakirala in ob 7h na zajtrku. Za zajtrk chappati omleta z jajcem in črni čaj. Danes je bil plan priti do Tengboche, 3860 m).

Začeli smo isto kot včeraj, se pravi proti muzeju, s tem da smo malo pred muzejem zavili levo in se kar nekaj časa počasi vzpenjali. Vmes smo videli iste gore kot včeraj, pot je bila zelo prašna in zasedena. Napredovali smo zelo lepo, prehitevali na polno, vmes srečali spet Branko in Hermana, naredili še zadnjo fotko, ker sta nadaljevala levo, proti Gokyo lakes, mi pa naravnost proti Tengboche. Pot se je začela spuščati, kar je bilo super, a tem 300m spusta je nato sledilo 500m vzpona (nič več jupi!). Spustili smo se čisto do reke, tam pojedli kosilo v River-side Restaurant (3350 m). Jedel sem mešane špagete z jajcem in zelenjavo in pa seveda ingverjev čaj. Po kosilu nas je čakal prej omenjeni vzpon, ki je trajal 95 min, vmes sem malo čutil višino, saj je bil tempo kar fajn in ubistvu vzpenjanje ni popuščalo. Vmes smo se parkrat ustavili in odpočili, megla pa se je začela spuščati. Potem pa končno zagledamo Tengboche! Tukaj stoji največji in najbolj aktiven (v Khumbu dolini) budistični samostan. Ko smo šli mimo samostana, smo se začeli spuščati proti naši »spalnici,« Tengboche guest house (izvirno ime?). Ker je bilo na treku veliko ljudi, je vodiča skrbelo, da ne bomo našli prenočišča, saj je Tengboche zelo majhna vas, a smo dobili sobo. Tam sva srečala še eno skupino Slovencev, izmenjali par besed in oni so nadaljevali svojo pot. Vodič pride ven in naju odpelje v najino sobo (naslednja vas je 90 min stran, v primeru da tukaj ne bi dobili prenočišča). Pride tudi nosač, nama odloži nahrbtnike ob pojstlo. No, soba je bila na občutek (ampak res samo na občutek) najbolj topla do sedaj. Soba je bila majhna, notri dve postelji in dva okna. Vse skupaj smo danes hodili manj kot 4 ure, a se je že malo poznala utrujenost, zato sva se ulegla in malo zadremala.

Ob 15h je zvonila budilka, itak je bilo treba še malo poležat, a naju je vrglo iz postelje nekakšno bobnenje. Seveda se je to slišalo iz samostana, saj so klicali k molitvi. Hitro sva se oblekla in šla proti samostanu. Samostan ima notri nekakšno dvorišče, potem te pa stopnice vodijo do molitvenega dela. Preden vstopiš noter, te znaki opozorijo, da je prepovedano snemanje in slikanje in da se moraš sezuti. Vstopiva notri, desno za obiskovalce. Potem pa zagledava, kako molijo. Prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Notri dvorana zelo lepo okrašena, velik kip bude. Pred kipom (višji od ostalih) je sedel menih, ki je vodil molitev. Ostali so sedeli ob strani, v dveh vrstah. Menihi so brali iz skripte, zraven tolkli na bobne in činele. Nekaj minut sva jih nemo opazovala, potem pa sva šla raziskovati naprej. No, takrat sva videla tudi sneženje! Ampak ga je bilo samo za okras, a občutek je bil super. Malo sva še raziskovala samostan, se odpravila proti lodgu in naročila večerjo. No, spet sem jedel riž z jajcem. Nekaj časa sva bila še v jedilnici (saj so zakurili) in se odpravila v sobo, pripravila nahrbtnike za naslednji dan in šla k počitku. Bi pa omenil, da se mi zdi, da je vodiča malo višinska hecala, saj je bil cel dan odsoten, tečen, utrujen. Midva zaenkrat nimava problemov, edino mene nekaj trebuh boli, verjetno zato, ker sem na prazen želodec popil požirek šnopca.

Ob 21h sem zaspal, nato pa me zbudi Janov glas: »Stari, prid tole pogledat!« Itak me je zbudil: »Ma fak no! Glih ogrel sem se v spalki!« Zato mi je kar vrata odprl in vidim jasno nebo z zvezdami! Ma v sekundi sem bil ven iz spalke, pograbim fotoaparat in stojalo. Stopim ven in samo obnemim! To so trenutki, za katere se živi! Kako je bilo čudovito! Da vidiš ponoči pod zvezdami Ama Dablam, Everest, Nuptse in ostale vrhove! Bila sva več kot eno uro zunaj, poslikala vse in se premražena vrnila v sobo. Kakšen dan oziroma noč! Iz megle v sneg in nato v jasno noč!