Tokrat sem izbiro prepustil Maji, saj sem cel teden sam naokrog skakal po hribih. Zaželi si kakšno grapo v Mojstrovkah. Super! Gor peš, dol po letni s smučmi. Ravno govorim z Mitjem, ki pravi da ima isti cilj. Sedaj katero grapo bomo izbrali na licu mesta.?

Ob šestih štartava z Majo proti vršiču. Na parkirišču se srečamo z Mitjem. Dam gor kože na smučke, čas je da si obujem pancerje… Ne me JE**t! Ooo… Kje so pancerji?! Faak! Prou brez pancerjev sem… Ahh… Bo treba peš. Maja je tudi rekla, da gre peš… Mitja pa s smučmi. Škoda! Pa tako sem se veselil smučat. No hitro zagrizemo v strmino, vse megleno naokrog nas. Spodaj prehitimo turne smučarje in nadaljujemo proti grapam. Zbiramo… Pripravniška je prekratka… Butinarjeva je že malo kopna in tudi premalo zahtevna… Gremo na Župančičevo? Deal! Usmerimo se proti Župančičevi. Pri balvanu Mitja da dol smučke in pa dereze gor. Sedaj gre zares. Vidljivost je še vedno zelo slaba… Jaz sem tukaj enkrat bil z Rokom, ampak je bilo neprimerno lepše vreme.. Upam da najdemo! No začnemo s hojo, najprej malo prečimo. Mitja je spredaj in gazi, saj so stopinje zelo slabo vidne. Sneg je kar južen, ampak smo trmasti. Turni smučarji pa za nami držijo varno distanco… Iznajdljivi, ni kaj. Skratka Mitja spredaj, Maja v sredini in jaz zadaj da imam ves pregled. Mimo enega »kaminčka«, ki je lepo zalit in spet prečenje. Mitja me prosi, če grem naprej… Ufff! Zdaj bom pa prižgal ratrak! Tempo malo pritisnem, ampak me Maja kar hitro ustavi. Tukaj sploh ni bilo več sledi, zato sem hodil po občutku. Še vedno je bilo vse megleno, tako da se sploh ni nič videlo. Že čisto pri robu zagledam eno grapo naravnost gor… Strmina kar lepa! Ali je prava? NE vem, bomo videli… Še vedno lahko obrnemo, saj sem gledal da peljem tako, da bo tudi za sestop.

Strmina se postavi po konci, sneg lepo prime! Zabijam dereze in cepine, ostali mi sledijo. Vmes je kakšen detajl bolj napihanega snega, zato tam previdnost večja. Maja se zadaj lepo drži, pridna! Mitja je pa itak majstr za grape! Kar naenkrat se pokaže sonce. Tooop! Še šajbo bomo imeli! Zagledam pred sabo opast… Prav smo. Zavijem malo bolj v levo, da se je izognem. Še par adrenalinskih krikov in že sem na izstopu. Zadaj pa cela četica. Kepce in gasa na vrh tistih par korakov. Evo prvi cilj izpolnjen – Mala Mojstrovka (2332 m). Na vrhu kar lepo piha, ampak se lepo sonček kaže. Par fotk in gremo naprej. Naslednji cilj Velika Mojstrovka? Pa logično!

Foto 1: Ekipa na Mali Mojstrovki

Z Male se spustimo in spet zagrizemo v breg, kjer se lepo predira. Pot tukaj brez posebnosti, je lepo zalita. Zato kar hitro pridemo na vrh – Velika Mojstrovka (2366 m)! Tukaj začne kar ornk pihati in pa začne se zapirati. Kaj sedaj? Potegnemo še do Zadnje Mojstrovke? Pa dejmo ane!

Foto 2: Ekipa na Veliki Mojstrovki

Spet malo spusta in po grebenu kar na vrh. Vmes malo po skalah, ampak ni panike. Evo pa stojimo na Zadnji Mojstrovki (2354 m), sedaj je pa čas za spust. Mitja se vrne na Veliko M. in od tam odsmuča, midva pa kar naravnost dol peš in potem prečiva do vratc. Sneg se ornk predira, saj je padal dež v spodnjem delu ponoči. Malo nad vratci naju ujame Mitja s smučmi. Naprej gremo skupaj, s tem da od odsmuča do avta, midva se pa matrava in se nama predira. Evo pa je ena fletna tura končana!

Bravo Maji za pogum, saj je bila Župančičeva najtežja od teh treh, ki jih je imela na razpolago. Razmere so zaenkrat še OK. Sicer za smučanje je zgornji del trd, spodnji pa čista odjuga. Pa hvala tudi Mitju za odlično družbo! Lepo si naja gnal v hrib! Sedaj pa en dan zasluženega počitka, za ponedeljek pa bo treba nekaj pogruntati.

Galerija:

Ponavadi za take nizke vrhove ne pišem bloga, ampak v tem primeru naredim izjemo, saj je bil veličasten sončni zahod.

Iz šihta pol ure prej saj sem mislil iti nekaj v trgovino iskat, potem pa ko pridem mimo Ljubljane pa se nebo odpre, jasno je! Trgovino pozabim, pred sabo zagledam gore… Spakiran nahrbtnik in Alpina gojzarje imam vedno v avto, zato zavijem kar proti Tržiču. Pa pejmo na Kriško goro. Mislil že čisto spodaj parkirati, ampak je bilo parkirišče malo ledeno, zato se zapeljem do Gozda, kjer parkiram. Hiter štart proti koči… Kar hitro postane malo ledeno… Faaak! Derezice pozabil doma… Tole bo še zanimivo! No pa tudi palic nisem imel… Skratka top! Prtegnem v tretjo prestavo, ampak koplje… Pot je čisto zlizana… Ma, se držim malo bolj ob strani, gojzarji prjel! Tempo pojačam, nekaj folka prehitim… Teče mi ko pri norcih, pa čeprav sem oblečen samo v dolgo merino majico (res je zakon). V 40ih minutah pridem do koče, kjer vidim celo avtocesto proti Tolstemu vrhu. Bral sem, da so plazovi šibal iz Kriške dol… Ampak shojeno je res konkretno, se pravi je že bolj varno. Zavijem desno proti Tolstemu. Prečenje še lepo pogaženo, potem pa gaz zavije navpično gor…. Ok… Verjetno je želel priti na greben zaradi varnosti. No na grebenu so stopinje pa nazaj po grebenu in čez nekaj metrov se začnejo spuščati proti koči… Hmm… Kot kaže jim je tukaj zmanjkalo volje, ali kaj? Ja nič… Bom probal tukaj naprej iti… Če bo varno, bom nadaljeval do svoje točke, kjer ponavadi fotkam zahod… Do vrha ziher ne grem zaradi varnosti. Ostanem na grebenu, udira se mi malo pod koleni… Ni sploh take panike, ker sem navajen… Po grebenu se malo spustim in zavijem notri v “gozd”, tukaj postane pot malo bolj zanimiva. 5 cm snega, spodaj pa pomrznjeno… Ampak na srečo samo skorjica. Se pravi vsak korak malo bolj na trdo stopim, da se mi udre.

Hodim čimbolj ob drevesih, zato da se lahko primem za kakšno vejo. Še vedno se držim čim višje, saj da se ne bi kaj popeljalo z mano vred. Sneg zaenkrat dobro drži. No pridem ven iz gozda, čaka me samo še zadnji vzpon do vrha… No tukaj sem zaključil, saj sem pohodil samo še do začetka vznožja. Dosti je za danes… Gledam naprej gor, nekako se mi ni zdelo varno… Pa drugič… Pač vsaj na to točko sem prišel k sem si jo zamislil. Stojalo ven, fotoaparat “našraufam” gor. Malo začne pihati, zato fliknem nase še Montango trak. Sonce počasi zahaja.

Foto 1: Malo spakovanja ?

Občudujem greben Košute, ki je lepo zalit… Pogled seže tudi v Julijske Alpe – še posebej lepo izstopa Triglav (le kdaj bomo spet šli gor?). Čista milina, tišina in samota. Včasih tudi to paše (ampak ne preveč ?). Sonce gre dol, zame pa je to znak, da se je treba vrnit v dolino. Kar po isti poti prtegnem nazaj, stopi lepo zdržijo… Sneg je sicer še vedno nepredelan, ampak boljši kakor en teden nazaj. Ravno, ko se tema naredi, pred sabo zagledam kočo na Kriški gori. Za kratek čas se ustavim, da naročim en čaj. Ko je sonce zašlo, je lepo mraz pritisnil, zato ga kar z-eksam in gasa dol… Tale del bo šele zanimiv, ker nimam derez(ic)… Ampak je šlo! Malo podrsaval in sam gas. Srečam še Sandija in Klavdijo, malo poklepetamo in potem se prepustim zlizani poti do avta.

Skratka top sončni zahod! Za vrh Tolstega vrh-a je fajn še malo počakati, sploh tisti zadnji klanec je malo neugoden. Drugače pa razmere do koče super – pa tudi kar gneče.