Včeraj je bilo malo omejeno praznovanje rojstnega dne zaradi tega virusa, a nič za to… Bomo nadoknadili v gorah. Z Rokom se slišiva nekaj zaradi službenih zadev, nakar nanese debata na gore… On predlaga Prisank, jaz Jalovec… Vedno pa je treba najti en kompromis… Jalovec me je kar vlekel, a nisem imel pojma kakšne so razmere, zato sva to idejo opustila… Po slabih razmerah pa ne bom hodil, vsaj na začetku »zimske sezone«. Prisank pa tudi zame odpade, saj si prehitro gor. Predlagam Kukovo špico, lepo brezpotje. Rok takoj zagrabi… Obvestim še Majo in ekipa je sestavljena… Na žalost Marko odpove, tako da gremo mi trije. Rok reče, da bi kakšno nočno fotko naredil… Super… Sončni vzhod it is! ?

V soboto se ob 2h dobimo v Lescah in se zapeljemo do Vrat oz do izhodišča –pod plazom Črlovca. Na tabli se izpiše številka 1. Opaa! Prvi danes! Na parkirišču se hitro razpakiramo. Imel sem ogromno robe s sabo, več o tem pa naj bo presenečenje. Rok pot na pamet pozna, jaz sem bil enkrat pozimi gor (2018 prav z Rokom), Maja pa gre prvič… Evo še en neosvojen vrh bo dodala na spisek. Počutje zjutraj je bilo bolj švoh, nekako mi je primanjkovalo energije. Rok zaštarta po plazu navzgor… Tempo navije… Joooj! Pa kje si se danes ti najdu s tem tempom?! Po 15ih minutah že dva sendviča v usta, rabim energijo! Potem pa bam! Energija se dofila… Zdj pa terej! Hitro gasa v gozdu… Veliko poti, zato je izbire kar nekaj… Nekatere so bližnjice, druge pa nas malo zavedejo in peljejo čisto drugam – bodi pozoren! Skratka, na razcepu pri »Velikmu Možicu« zavijemo levo (desno proti Slemenu) in kar hitro pridemo do prečenja grape Velikega Črlovca. Z nekaj previdnosti smo hitro čez, potem pa spet gasa. Pridemo na melišča in potem do odcepa, kjer zavijemo desno gor. Čez nekaj minut pridemo do malega skalnega skoka, ki pa ne predstavlja pretiranih težav. Od skoka pa samo gasa ob steni Kukove naravnost gor do sedla Gulce (2257 m). Kratka pavza, gledamo proti nebu… Neki oblaki se nabirajo… Kot kaže ne bo nekega lepega sončnega vzhoda. Ampak mi vseeno lepo nadaljujemo proti vrhu. Od sedla se začnejo snežne zaplate, kjer pa je sneg dokaj mehak in zato ne potrebujemo zimske opreme. Previdno iščemo pot, prečimo in po 20 minutah od sedla pridemo na vrh – Kukova špica (2427 m)! Bravooo! Prijetni 2°C s šibkim vetrom. Ura je 0710 in sonce naj bi vzšlo, na žalost so proti vzhodu oblaki, zato kugle ne vidimo. No… 10 minut kasneje pa BAM! Oblaki se razkadijo, sonce posije! Tooop! ?Kar naenkrat postane toplo! #tojtauzitek

Foto 1: #tojtauzitek

A se kar hitro spet veter skrije in postane hladno. S seboj sem imel torto in pa 2 piva plus Kombučo. Mislil sem, da bomo pojedli na vrhu… A mraz je pritisnil… Zato pospravim nazaj in bomo nižje dol našli primerno lokacijo. Pa tako sem se veselil, da bo malo lažji nahrbtnik… Več sreče prihodnjič. No nekaj minut še na vrhu, potem pa sledi sestop.

Foto 2: Današnja ekipa

Kar previdno se začnemo spuščati, saj je ravno toliko snega, da je grušč čisto malo pokrit in je malo zoprno, če ti spodrsne. Vmes je bila ena zoprna prečka, a smo jo super pohodili. Lepo počasi do sedla, od tam pa naravnost dol po melišču. Oblaki se razkadijo, sonce prižge… No… Čas za torto! Najdemo primerno mesto s travo, da se lepo na komot damo. Torto ven, pijačo ven…. Ufff… Pašee!

Foto 3: Pogostitev ?

Kakšno uro ali več sedimo na sončku in debata teče. No počasi je čas za sestop. Nahrbtnik nazaj na hrbet in gasa dol po melišču naprej. Hitro zagledamo eno ogromno skupino, ki nekaj plezajo po skali in tolčejo v njo. Zvemo, da so pripravniki iz AO Rašica, kjer se učijo zabijati kline. Lepo je odmevalo. No ne zadržujemo se preveč, ampak gasa dol. Melišča kmalu zmanjka, sledi skalni skok in pa čista uživancija hoje po gozdu. Res najboljši del ture, lepo je položen in prijeten za kolena. Malo pred avtom se še enkrat ozremo nazaj, oblaki se že nazaj nabirajo. No v avto in gasa v Lesce na pico.? Ob izhodu iz doline je bila na tabli številka 191 (ob 13h).

Top dan! Top družba! Malo so se naredili plani za drugo leto, malo je bilo zajebancije… Skratka super tura! Naslednji teden pa upam, da bomo že kakšno snežno turo naredili.❄

Galerija:

V začetku tedna se z Rokom slišiva neki za šiht, debata hitro pade na hribe. Narediva en drzen plan za naslednji teden, ampak najprej je potrebno zapolniti vikend. Za nedeljo sem že zmenjen z Milošem, kam pa v soboto? Nekam, kjer še nisem bil in je lepo. Nekako v oko pade Loška stena. Loška stena je najdaljša stena v Sloveniji, v dolžino meri 5 km in v višino 1 km. Top! Lepo grebensko prečenje brezpotja. Najvišji vrh stene je Briceljk (2346 m), ki je tudi najin današnji cilj.

Ob treh zjutraj se dobiva v Lescah, odpeljeva proti Jesenicam, na bencinski se ustaviva na kofeinu. Potem nadaljujeva proti Kranjski Gori, čez Predel. Pri trdnjavi Kluže zavijeva levo v dolino Bavšice. Čez nekaj kilometrov parkirava pri tabli TNP. S parkirišča se usmeriva proti zavetišču pod Špičkom in planine Bala. Lep pogovorni tempo naju pripelje do vasi Logje (840 m), ki je sicer zapuščena. Nadaljujeva proti planini Bala (1181 m), kjer imava zajtrk. Dan se je lepo začel delati… Vreme stabilno, brezvetrje. Po stezici do lovske koče Bala (1300 m). Tukaj se markirana pot konča, sedaj sva prepuščena samemu sebi. No ne bi bil jaz… Če ne bi vsako turo vsaj enkrat zalutal… Gledava opis… Zavij levo na pot, markacije so blede. Gledava, iščeva… Zagledam pred kočo eno markacijo… Ta je kar nova… No mogoče so pa pobarvali na novo vse… Pa greva tukaj… Ampak opis je bil jasen – začnemo se strmo vzpenjati… No tole ni bilo nobeno strmo vzpenjanje… Markacij kar si jih hotel… Tole ne bo prav… Malo višje se ustaviva… Hočem na internet, a ni signala… Sigurno nisva prav… Greva nazaj do koče. Prideva do koče, zagledava možica in res slabo vidno stezico… Tole pa sedaj more bit prav! Zavijeva… Od tukaj naprej po strnjenem gozdu. Začneva lepo grist kolena… Sigurno je prav, saj je strmina kar lepa! Potka je na čase bolj slabo vidna, ampak saj je logično kam morava iti. Nakar naju potka pripelje do visokih trav, kjer zavijeva malo bolj v levo.

Visoke trave? Ko sem doma bral opis, sem mislil da je to kakšen kraj… No sedaj sem videl kaj to pomeni! DOBESEDNO! Trava visoka do kolen… Midva pa v kratkih hlačah… Super! No travo bi še preživel… Ampak bile so tudi koprive, ogromno! Rok me spusti naprej… Nej mladinca malo opečejo koprive!? Nadaljujeva po travi… Pot je res zaraščena in slabo vidna… Poleg trav pa ogromno enih žuželk in ogromnih pajkov! Samo še čakal sem, da stopim na kakšno kačo… Saj je bila pot tako zaraščena, da nisi sploh vedel kje hodiš… Ampak sej… Bo mladinca ugriznila ane… Kalvarija po travi traja od 1350 metrov pa do 1750 metrov. Zelo slabo vidna stezica naju pripelje do dolinice Med vrhovi (zahodno od Stadorja 2015 m). Tukaj se trava končno konča! Kar zadereva se od sreče!

Malo višje prideva na skale, kjer potka sploh ni vidna… Najprej ena pavza, potem pa plan za naprej. Že takoj skoraj stopim na gada, a se mi skrije za skalo, pulz malo pospeši.? Pred nama melišče… Tukaj ciljava na zatrep doline, kjer prideva do skalnega skoka. Kaj pa sedaj? PLEZANJE! Tooop! No dobro… Tole ni bilo neko plezanje… Po opisu sodeč, sem mislil da bo vsaj malo adrenalinska… Ampak ni bilo… No skalni skok je mimo, zavijeva levo in prečiva spet travo… Tukaj je malo nižja. Prideva do grape… Po opisu sodeč, je tukaj lahko snežišče še globoko v poletje, zato sva imela cepin s seboj… No snega ni bilo. Zagledam v desno žleb. Pot gre lepo levo po grapici. No… Bom pa končno malo poplezal! Tistih 5 metrov žleba rutinirano odplezam (švoh II.), potem pa po melišču do sedla. Od sedla zavijeva desno in čez nekaj minut stojiva na vrhu -Briceljk (2346 m). Bravooo! Kakšni razgledi! Pa to je bolano! Kakšna milina! Nobene gneče… Opazujeva sosednji Mangart, kar nekaj obiska. Dan je bil zelo vroč, zato majice dol, pogrneva Enjoy Enjoy dekco, odpreva pivo in relax!

Foto 1: Midva na vrhu (foto by Rok Eržen oz njegovo stojalo)

Po kakšni uri malo fotošutinga, uživanja v razgledu. Sploh si ne želim predstavljati kakšna gneča je na Mangartu ali pa Triglavu. Ker se dan že prevesi v drugo polovico dneva, je počasi potrebno iti v dolino. Tik pred odhodom pa slišiva glasove… Dva prihajata z Oltarjev, sta prečila. Malo podebatiramo in se spustiva dol, nakar srečava še enega ki prihaja na vrh… No na koncu pa nisva bila sama. Po skalah dol v melišče in proti travi. Spet so me koprive užgale… Joooj! Vse peče… Pa še sonce me je lepo zapeklo… No za spust sva porabila 3 ure pa še malo. Končno prideva do avta, spakirat in do Rabeljskega jezera. Gneča! Komaj dobiva parking, hiter skok v jezero in na pico v Lesce.

Dan zaključen. Bilanca: 56x ožgan od kopriv, videla enega modrasa… Narejenih 15 km z 1800 metri vzpona… Top tura, top družba in top razgledi! Naslednjič pa sledi prečenje Loške stene, komaj čakam! Greben časa na Podiralce hribov.

Galerija:

Pot:

Spet je bil čas za Podiralce hribov. Že prejšnji teden, ko smo se vozili nazaj s Široke peči, smo v avtu naredili naslednji plan. Martuljska skupina nam sede… Zato se jo bomo kar držali! Iščemo kakšno super turo, polno adrenalina… Naletimo na Rigljico (2074 m). Naj te višina ne zavede… Je alpinistični vzpon. Malo preletimo fotke… Noro! Tole pa bo adrenalin sekal! Zraven je bil plan še Rušica (2096 m), ki pa prav tako nima normalne poti gor. Odlične priprave za naslednji teden, ko me čaka… No… Malo bo treba še malo počakat ? Rigljica je po mnenju mnogih najtežji vzpon, ki je še lahko opisan v planinskih in gorniških vodnikih. (vir:internet)

Torek ob 0300 se dobimo v Lescah, se skupaj zapeljemo do Gozd Martuljka. Parkiramo na istem parkirišču kakor za Široko peč. Po kolesarski proti M. slapovom… Ampak smo se zagovorili in hodimo proti Kranjski Gori… Po 10ih minutah mi postane malo čudno kako smo še vedno lahko na kolesarski… Jaoo… Falili! ?Nazaj 500 m in do odcepa… No že začetek je bil obetaven. Potem se odpravimo proti bivaku pod Špikom. Kakor smo furjasti, itak noben ni prebral opisa podrobno… Prebrali smo: “Se odpraviš PROTI bivaku pod Špikom.” Ok… Proti… Se pravi gremo do njega. Glavo dol… Pa sam žgal smo ga do bivaka… Sploh noben ni pomislil, da bi pogledal bolj podrobno opis… Po markacijah šopali na polno… Če me je pri avtu malo zeblo, mi je sedaj teklo. Pridemo do bivaka pod Špikom pod eno uro. Se lepo usedemo, pomalicamo. Gledamo kako sonce barva Špil. Potem pa začnemo brat opis… Opaaa! Fak! Mi smo narobe! V knjigi piše, da pri balvanu z napisom Pod Špik zapustimo markirano pot… Amm… A veš kje je ta napis?! 400 višinskih metrov nižje! Sej ne vemo a bi se smejali, a bi jokali. ?? Budale! Ja nič… Treba it nazaj dol ane… Spet ga prtegnemo v peto prestavo… Pridemo do skale z napisom pod Špik… Iščemo kolovoz, a ga ni… Pride mimo oskrbnica bivaka. Nam pove, da je še nižje dol ena skala in tam je razcep… No… Pa smo se na 400 m višine spusta, še za dodatnih 100 m spustili… Zagledamo kolovoz  levo za Kurji vrh… Tam zavijemo na kolovoz, dvakrat naravnost na razpotju… Potem zagledamo eno markacijo in puščico v levo, zavijemo v levo. Gasa naprej gor… Noge že malo težke, utrujene… Še eno razpotje, zavijemo v levo (desno piše Črni vrh)… A kar kmalu ugotovimo, da ne bo pravilna pot! Zato spet obračamo in tam zavijemo desno v kolovoz. Pri naslednjem razpotju malo višje po knjigi piše, da je puščica spet v levo na gozdno stezico… Ampak DVE puščici sta kazali desno po kolovozu… Mi se vseeno odločimo v levo in prav smo imeli! Po stezici se začnemo strmo vzpenjati… Prečimo izvir enega potočka, par požirkov vode in spet v klanec. Zamenjamo nosača vrvi… Pumpa nabija v kar lepi vročini… Edina dobra stvar je bila ta, da smo bili v senci. Malo višje se prebijamo čez podrta drevja in spet na stezico, ki nas pripelje do dveh balvanov (napis PP – pot Pokljuka – Planica). Sledi hitra malica, saj smo bili kar lačni.?

Sedaj pa v to melišče na sedlo med Kurjim vrhom (1762 m) in Rigljico (2074 m). Držimo se desne, kakor piše po knjigi… Res je slabo melišče… Pridemo na sedlo s kar nekaj truda… Kaj pa sedaj?? Nobene potke! Priznam, možicev ob melišču ni bilo… Na sedlu pa tudi nobene izrazite potke… Res sem mislil, da smo falili! Najboljše, da zavijemo desno na Kurji vrh in se vrnemo v dolino… Ker jaz se ne bom spet spuščal in potem dvigal nazaj po drugem melišču… Ampak naš stezosledec, Denis, najde eno zaraščeno potko… Gremo kar po njej in vidimo kam pridemo… No nekaj minut kasneje zagledamo možica! Noro! Prav smo!? Prebijamo se po zaraščeni potki, obdani z ruševjem… Malo spet čez podrta drevesa… Res divje vse skupaj! Na okrog 1900 metrih pa pridemo končno do stene… Čaka nas 100 m visoka stena, lepo po vidni razčlembi (I.), nato 30 m prečenja in še druga stena. Ta del je bil malo težji (II.). Pridemo na greben, kjer se moramo 15 m spustiti. Sidrišče je urejeno, mi pa se spustimo brez abzajla… Ampak direktno v grapo, previdno. Spet malo prečenja in pa najtežji del ture. Pred nami je stena, 20 m. Imamo dve opciji… Po desni, ki je zelo izpostavljena ali pa po zajedi naravnost gor. Odločimo se za zajedo in jo odplezamo, vmes je polička za počitek… Oprimki so tukaj dobri, ni šodra. Stene še ni konec… Sledi prečenje oz. plezanje po zajedi v desno. Tukaj je več grušča, slabši oprimki… Popolna zbranost! Sledi en kratek spust, par korakov čez izpostavljen grebenček in potem v desno, višje gor pa zavijemo levo. Smo par metrov pod vrhom Rigljice. Od tam se povzpnemo po podrtem svetu in stojimo na Rigljici – 2074 m. Bravo Denis in Mirt!? Prva mala zmaga danes! Hitro par fotk in čimprej pogledati še Rušico. Vsi vrhovi nad 2200 metrov so bili v oblakih, zato smo se bali, da se bo tudi nad nas spustila oblačnost.

Foto 1: Podiralci hribov na Rigljici

Prtegnemo v drugo… Stezosledec Denis je skoraj poletel na Rušico… Midva z Mirtom pa za njim sopihala… Z Rigljice spust do sedla in nato plezanje do vrha (II.), nič posebnega… Slaba skala, velika izpostavljenost… Vse, kar smo navajeni… Po 15ih minutah pridemo na vrh – Rušica – 2096 m. Bolano! Odlično smo tole izpeljal!

Foto 2: Rušica (2096 m)

Ena malo daljša pavza, saj se oblačnost ni spuščala ampak dvigala. Pogledujemo proti Frdamanim policam (2284 m), ampak ni bilo neke volje, ne moči… Tisti vzpon na bivak pod Špikom nam je pobral kar nekaj energije… Ampak… Se še vrnemo! Z Rušice se spustimo nazaj na Rigljico. Tukaj zahteva malo več previdnosti, saj je skala res slaba… Je pa odličen oprijem Alpininih čevljev Lino, zato mi je spust za odtenek lažji. Spust je bil kratek, a sladek… Spet na Rigljici, poberemo robo, ki smo jo prej pustili in nadaljujemo proti sedlu za Kurji vrh. Tukaj je pa bila osredotočenost na maksimumu, vsak napačen korak te lahko drago stane. Meni nekje tukaj zmanjka vode… 3,5 l vode sem spil! Izvir z vodo je uro in pol nižje… Naporno bo! Kar kmalu pridemo do najtežjega dela vzpona (v našem primeru spusta). Tukaj je narejeno sidrišče za spust, zato vrv na pol… Reverso notri in gasa naravnost dol! Res se je užitek abzajlati… Vrvi smo imeli 60 m (dvojček 30m) in je bila dovolj dolga. Malo nižje narejeno še eno sidrišče… Se bomo kar tukaj naravnost dol spustili v desno grapo… No vrvi je bilo tukaj ravno prav, na pravi polički jo je zmanjkalo… Zato zadnjih par metrov lažje odplezamo. Vidimo nižje dol še eno sidrišče… Ma.. Zakaj pa ne… Uporabimo še to. Kar po strmem terenu se spustimo spet po grapi navzdol. Ker smo trikrat uporabili vrv in izkoristili sidrišče, pa ga bomo še v četrto (čeprav 2 abzajla sta bila bolj za zabavo). Ker smo že zverzirani, sledi hiter spust. Pri četrtem abzajlu pa me je malo obrnilo… Nisem imel dovolj iztegnjene noge… Zabije me v steno… Vrv sem trdno držal, zato nisem padel… Je pa srce zaigralo… In to ornk!? Čez dva koraka stopim na grušč in mi spodrsne… Bam! Še enkrat v steno notri… No, Gašper… Zberi se! Še tistih par metrov in konec je! Pospravimo vrv in se spuščamo v podrto sedlo… Od tam poplezamo 15 m, malo po grebenu in sledita še tisti dve steni. Tukaj je bilo potrebno biti kar previden… Noge so utrujene… Teren pa ni ravno prijazen. Par napetih minut in za danes smo končali s stenami. Spustimo se nazaj na stezico, med ruševjem na sedlo. Iz sedla po melišču… Oz. naprej ob melišču… Nižje dol pa sem imel vsega dosti in prtegnu po melišču navzdol… No… Ni bilo prijetno… Pri dveh balvanih zamenjamo spet nosača vrvi, tokrat sem jaz na vrsti. Od tam pa proti kolovozu in na označeno pot do parkirišča. Naporna tura je bila končana!

Hvala Denisu in Mirtu za družbo! Kakor sem omenil, super naveza… Vedno kaj novega pogruntamo… Zalutamo ornk in se nato najdemo… Pa ne samo enkrat… Denis stezosledec, Mirt pripravljavec abzajlov… Jaz… Jaz pa dost, da sem že tam pa kakšno fotko naredim??… Hec, hec… Bralec vodnikov in popravljavec smeri pristopa. Skupaj pa itak Podiralci hribov… In tudi danes je kakšna skala več letela v dolino.? Imamo tudi že izbran naslednji cilj oz. prečenje… Hudo bo… Kmalu ?

Tura je res divja! Orientacijsko težka (če greš prvič), možicev zelo malo. Ampak ponuja pa res tisto pravo divjino Martuljske skupine. Označena je kot alpinistični vzpon. Mogoče na priloženem posnetku ne kaže tiste prave divjine in težavnosti… Ampak lahko zagotovim, da adrenalin bo sigurno šopal na polno, čeprav je stene »samo« 180 metrov.? Na koncu se je nabralo 2137 m vzpona, več kakor sta visoki gori, veličastno! Vztrajnost tukaj šteje!

Pa še zaključek ena misel Martina glede na dogajanje: “Glej, nimamo dobre orientacije… Mamo pa vztrajnost!” ??

Video:

Galerija:

Pot:

Podiralci hribov spet na delu. Po Visokem Rokavu in Poncah smo začeli iskati nove izzive… Težje… Bolj divje… Prišli smo na idejo, da poizkusimo na Široko peč. Martuljška skupina nam kar odgovarja zadnji mesec. Široka peč je visoka 2497 m, na njo ne vodi nobena pot. Meni sta znana dva pristopa, eden iz Gozd Martuljka in eden po grebenu Dovškega križa. Pravijo, da je iz GM težji dostop… Hm… Potem veš kateri pristop smo izbrali? Med (prejšnjim) vikendom sta ostala člana Podiralcev in Robi bili na Škednjovcu in okolici, jaz pa sem se z Majo potikal po feratah in malo razgibaval prste pri »plezanju«. Med tednom pa službeno odsoten.

No v petek sem bil frej, ampak je bilo slabo vreme. V soboto sem prečil Kamniško Savinjske Alpe, nedelja pa je bila rezervirana za Široko peč. Priznam, malo sem bil živčen kako bo šlo. Visok Rokav je šel gladko, upam da tudi peč. V nedeljo se ob treh dobimo v Lescah in skupaj odrinemo proti Gozd Martuljku. Parkiramo za mostom, od tukaj naprej nadaljujemo peš. Razmišljam katere čevlje bi vzel… Vedeli smo, da bo sneg… Ampak z gojzarji plezat… Ne vem, nisem ravno pristaš. Rajši vzamem dvoje čevlje, zato Alpina Helios na noge… Alpina Lino pa bom imel za plezanje po skalah.. Testiral sem jih že prejšnji teden in so se v skali izkazali odlično… No jih bom še enkrat potestiral!

Pot nas vodi do bivaka Za Akom, a že prej zavijemo proti strugi. Lepa urca in že smo stopili v suho strugo. Že včeraj me je Eva opozorila, da naj se držimo leve… Pa smo se… Ampak… No lepo po vrsti… Hodimo mi po strugi gor, sonce že obsijal Široko peč, Veliko M. Ponco in ostale. In mi hodimo… Pa hodimo… Pa nobenega možiclja. Dobro… Mogoče je slabo označeno… Malo že nestrpni, se odločimo pogledat na internet, če je kakšna fotka struge… Smo sploh prav? No slika je pokazala… Da smo falili! In to celo strugo! Premalo smo šli v levo… Zaje*ali smo… Kaj sedaj? Pogled nazaj… Ni šans, da gremo nazaj in potem zavijemo na pravo strugo… Kaj pa če kar sekamo čez tele borovce, sej je samo okrog 100 do 200 m? No… Nismo samo podiralci hribov… Ampak tudi gozdarji!? Zaraščeno vse… Komi prebijal čez… Pod… Nad… Veje tolkle po nogah… Kletvice letele… No… Pametnejši odneha… Naenkrat zmanjka borovcev in zagledamo strugo… No sedaj smo pa prav!? Kakšna popestritev ture že na začetku! Po PRAVILNI strugi nadaljujemo gor… Kmalu pridemo do snežišča… Sneg malo trd… Cepin v roke in gasa… Bo šlo brez derez. No pridemo do grap… Izberemo desno grapo in jo preplezamo po levi (8m III.). Tak ogromen balvan zagozden, ga kar objamem in se potegnem gor. Kar naprej gor. Malo višje sezujem svoje Alpina Helios čevlje in obujem Alpina Lino… Čas je za plezanje… Kar gladki skok (15 m II.), ki je bil malo vlažen… Ampak ni panike! Sledi še malo plezanja (15 m II.) in pridemo do »zelenega pomola«. Tam kratka pavza. Spet gremo na sneg in se naravnost gor proti naši najtežji točki. Še prej se skalni zapori umaknemo v desno in pred sabo imamo – 30m skoka. Prvi del se da lepo preplezati… Drugi pa… Ob pogledu na njega… Nisem ravno skakal od veselja… Drugi skok je III+, tukaj se bomo mogli varovati, saj je strmina res huda! Denis gre prvi, ga Martin varuje. Drugi je Martin, jaz varujem… Potem pa še moja malenkost, varuje Martin zgoraj. Martin napne štrik, jaz pa lepo v razjedo… Vsak kamenček ki sem ga prijel, mi je ostal v rokah… Pulz dela… Adrenalin tudi! Kar nekaj moči je pobral skok, ampak pridemo varno čez. Noro! Strmina sedaj malo popusti in na vrsti je 50 m plezanja I. po zarezah oz. platah. Čevlji super držijo na skali, zato sploh ni bilo problema! Pridemo do amfiteatra. Ena malo daljša pavza…

Odločimo se, da nekaj robe pustimo na začetku amfiteatra. Namažem se s kremo, saj sonce kar lepo pripeka. Kam pa sedaj? Treba je najdit gredino. Itak noben ne prebere, da se nahaja v zatrepu… Pa zagledamo prvo gredino že kar na začetku… Se zapodimo po zoprnem melišču gor… Vidimo, da ne bo prava… Vidimo malo naprej še eno gredino… Prečimo… Tudi ta ne bo prava! Zagledamo snežišče… Zimsko opremo smo pustili dol na začetku amfiteatra. Ti šment! Se spustimo po melišču še nižje in spet v klanec… No tudi tukaj ne bo prav… Ostane sam samo še ena – v zatrepu! Skoraj eno uro smo izgubili, ko smo iskali pravo smer… No sedaj smo jo najdli. Po skalah gor, hitro zagledamo sidrišče… No sedaj smo pa 100%, da smo na pravi poti! Po skalah nadaljujemo gor (100 m I-II.) proti škrbini. Tam se bo treba spustiti 5 m, ampak je lepo napeljana vrv – hvala! Tako, da se super hitro spustimo in nadaljujemo po zelo krušljivi grapi navzgor… Kar nekaj moči pobere… Pridemo do ogromne skale, se splazimo spodaj in naprej po grapi navzgor. Malo pred grebenom zavijemo desno po eni gladki plati, pridemo do izpostavljene poličke (II.). Hmmm… Spodaj je kar nekaj prepada…Iščem oprimke… Na srečo jih je kar nekaj… S prsti na nogah lepo po polički… No tukaj je adrenalin še bolj delal… Noro! Poličke je dokaj hitro konec, sledi še malo lažjega poplezavanja in stojimo na vrhu – Široka peč (2497 m). Faaaak! Kakšna nepopisna sreča! Nekaj gledalcev smo imeli z Dovškega križa. Noro! Tole je res huda divjina! #tojtauzitek. Sledi ena daljša pavza… Vpišemo se v vpisno knjigo pod zaporedno številko 566, 567 in 568 (knjiga od leta 1998) – tukaj je dokaz, da je gora res malo obiskana! Sedaj bo šele spust zanimiv!

Foto 1: Ekipa “Podiralcev hribov”

No okrog 13h se odločimo, da se bomo spustili v dolino. Spakiramo vso robo, enga selfija in gasa! Spet po tem krušljivem terenu… Tukaj je bila potrebna še večja zbranost… Polička… Tisti šoder v grapi nam je pojedel energije in živce… En hiter poteg nazaj gor na škrbino in spust po gredini nazaj dol do snega. Po snegu smo se spustili kar naravnost dol, tistih 150m višine premagamo v parih minutah, top! Na začetku amfiteatra poberemo robo in se spustimo navzdol. Po isti poti nazaj do skalnega skoka (III+), tam napnemo vrv in en super abzajl! Čisto dol do začetka skoka. Potem sledi hoja po snegu/poplezavanje… Skratka cela pot je bila kar napeta! Pri spodnji III. se ne abzajlamo, ampak jo kar lepo preplezamo navzdol. Plezanje so konča, sledi hoja po suhi strugi… Tokrat tisti pravi! Vmes se ustavimo še pri bivaku Za Akom, kjer nam prijazni gospod skuha čaj. Čeprav je bilo zelo vroče, je čaj pasal! Kratek klepet in gasa proti avtu.

Proti večeru se je tura končala. Bilo je zelo zanimivo! Naporno, tako fizično in tudi psihično… Ampak je pa Široka peč nekaj posebnega… Na koncu je ves trud poplačan! Čeprav smo kar ornk iskali pot, saj možicev ob poti res ni veliko, nam je na koncu uspelo! Hvala Denisu in Martinu za družbo, brez njiju bi vedno z Dovškega križa žalostno pogledoval proti »nedosegljivi« Široki peči. Res smo super ekipa! Tudi naslednji cilj smo že izbrali, še ena dokaj samotna gora z alpinističnim pristopom… Več o tem pa… Ko gremo 😉

Video:

Galerija: