Za Veliko noč je pasal malo počitek in en izletek, saj sem vedel da bo ponedeljek kar naporen! Najprej sem mislil zviznit na Triglav, ampak tista Krma me kar odvrača… V soboto na Mojstrovkah pa z Mitjem prideva na idejo o Kamarjevi (Kramarci) smeri na Storžič. Informacije so take, da je lepo zalita smer… Zato je potrebno izkoristit! Mitja povabi še dva kolega, ki bolj poznata pot. No jaz jo sploh ne poznam, saj še nisem… Mitja pa je bil enkrat poleti. Zjutraj dobim sms: »Sama sva.« Fak! A bova najdla midva tole? Ma sej bo sigurno kdo tudi tam, pa bova že za njim šla!
Zjutraj se dobiva ob šestih in se odpeljeva do Doma pod Storžičem (sploh še nisem bil v teh koncih, zato ne poznam poti). Cesta je bolj tko tko, zato pustiva avta dva ovinka pred domom. Nahrbtnik nase in gasa! No dva avtomobila parkirana že pred domom, sama ne bova! Od doma v gozd, proti poti »čez Žrelo«, ampak nadaljujeva levo. Kar hitro prideva do plazovine pod vstopom v smer. Gledava proti »Petem Žrelu« – no tam bova sestopila! V strmini dava dereze gor in zagrizeva gor! Neki sem švoh danes… Mitja pa privija tempo!? Rabim pol minute pavzo. Uf… Potem sem pa jaz malo privil, sam da se dogaja! Hitro ujameva eno navezo znanih obrazov. Sledi prvi skok, ki je lepo zalit, a je tudi malo leden. Oba se skobacava čez in naprej v strmino. Onadva se navežeta oz. povarujeta. Tukaj se teren res postavi pokonci in kmalu zagledava Bivak pod Storžičem, ampak sva malo previsoka. Ga greva pogledati? Seveda! Zato sva se mogla malo spustiti in prečiti. Pred sabo zagledava bivak. Kratka pavza.
Sedaj se začne pravo delo. Gledava proti strmini… Uff… Srce kar zaigra! Ja nič, cepine v roke in prtegn v tretjo! Gledava ali greva v kamin naravnost ali levo v borovce… Kamin je bil na vrhu malo kopen, zato zavijeva v borovce. Mitja še vedno drži hud tempo! Pismo, zakaj jaz ne morem kdaj iti s kom v izi v hribe?? Hec, hec!? Po stopinjah hitro napredujeva. Teren se vedno bolj postavlja pokonci, srce pa igra na polno! Mitja ne popušča… Približujeva se drugemu detajlu. Vedno bolj pokonci hodiva… Gledam dol… Ufff! Dej Gašper zabij te dereze pa cepine notr! Je kar dolg tobogan dol! Mitja prvi napade tisti skok… Malo je leden, vmes pa je snežna podlaga že kar razrita… Uspe mu! Nadaljujem jaz… Zabijem tista cepina notr… Prtegn! Z nogo bam v led! Drži? Matr, da drži! Še dvakrat ponovim in sem čez! Mala zmaga!
Sledi še strmina proti izstopu na vrh. Sneg se tukaj za kakšen procent omehča, ampak še vedno super drži! Sledi še en kaminček. Cepine primem čisto spodaj… Prtegnem! Se zarije notri… Korak… Cepina ne dobim ven! Jaoo! Lepo sem ga notri zapičil… Tresem cepin, a ne gre ven. Pod mano 800 m čiste strmine… Ni čas sedaj da me cepin heca! Nekako ga probam dobit ven… Ufff! Olajšanje! Prtegnem drugi cepin, tokrat bolj nežno! Hop! Sem čez… Teren se malo uravna… Gledava že proti vrhu. Eno kepco za srečo! Sledi še eno prečenje in pa izstop na vrh. Mitja mi prepusti vodenje. Zdaj pa da še malo uzignem pulz, previdno prečiva… Potem pa v zadnji klanec kar gre! Pulz nabija… Diham ko konj, zadaj Mitja isti… Res postane vroče… Ampak… Samo še 15 m … 10 m… Korak za korakom… 5…4…3…2…1… IZSTOP! Aaaaaa! Konec smeri! Sonce posije! Noro! Še par korakov in zagledam Boštjana in Ireno, ki naju čakata! Kepci! Mitja takoj za mano! Bravo majstr! Dobr sva tole pocufala!?
Foto 1: Storžič (2132 m)
Na vrhu ena kratka pavza, malo podebatiramo. Potem pa je čas za odhod! Zavijeva proti Škarjevemu robu. Gaz je lepo narejena, ampak nižje dol skreneva v grapico na levo. Malo popikava in čez nekaj minut prideva do mesta, kjer sva zjutraj zavila desno v Kramarjevo smer. Razmere v 5 Žrelu so vredu, sonce je ravno začelo sijati in sneg je počasi popuščal. Mogoče se tale teden vrnem nazaj še s smučmi, v primeru da ne bo preveč novega snega. Sledi sprehod do doma in potem proti avtu. Tura je zaključena!
Ena nora tura z odlično družbo! Še dobro da sva se z Mitjem zmenila in jo popikala.?Smer je kar ornk zalita, zato je mogoče malo lažja, kot če bi bili skoki kopni. Ampak vseeno… Tura je naporna in potrebnega je kar nekaj zimskega znanja, zato je ne podcenjevati! Še ena kljukica narejena, saj je bila Kramarca že kar nekaj časa na mojem seznamu. Zime pa še ni konec, tako da nekaj planov lepih smeri še imam, prav kmalu. ?
