Everything is possible in your life, when you believe. When you believe, everything is possible. You have two hands, like me… Everything is possible… Go… Go… And take it wherever you want to!

Milan sprašuje kako mi gredo klini že zdaj? Hmm… Malo sem imel izkušnje z njimi v zadnjem času. Zdej… Greva probat še malo več? Probejva in bova videla. Predlaga Skuto. Skuta mi je res čudovita gora in vsaj enkrat na leto grem pozimi in enkrat poleti. Ker nikoli ne veš kdaj bo sneg zapadel, rečeva da probava tole rundo. Če bo šlo, bo šlo. Če pa ne, pa vedno lahko obrneš. Simple as that! Najprej je bil plan prespati na bivaku pod Skuto, zato da se malo spočijem in potem naslednji dan proti vrhu. Ampak… Če greš za dva dni je treba več robe s sabo nosit, to pa tudi ne pride v poštev zaenkrat. Probejva v enem dnevu. Čez Žmavcarje gor in dol proti bivaku pod Grintovcem. Najlažja krožna varianta.

Seveda je bil plan sončni vzhod, saj ponoči itak ne spim in imam cajt! Kaj bom pa drugega delal? Milan me pride iskat in se odpeljeva proti Kamniški Bistrici. No malo višje parkirava V Koncu. Nekaj avtomobilov je že parkiranih. Z avta ven, Milanu malo mojih stvari uturim, da nese… Ogrevanje in štart. Hitro prideva do dela, ki je poškodovan od letošnjega plazu. Že pozimi sem imel malo probleme najti pot, to rundo pa je šlo hitreje. Začne se klanec. Pumpa začne delati, tempo malo pade. Ampak imava dosti časa! Klanca kar ne zmanjka, prideva ven iz gozda. Sedaj pa malo po šodru in potem spet lepo potka do bivaka. Ker bo tokrat malo več vzpona, vžgeva taktiko: 10 minut hoje, 3 minute počitka in tako naprej. Sledi še zadnja strmina pred bivakom. Paf! Je mimo! Zagledava bivak pod Skuto (2070 m). Pavzaaaa! Milan tud zadihan ni, jaz pa ko sedemdeset let stara mašina! Že mau kašlja od starosti. Malo daljša pavza. V bivaku nisva bila sama. Treba se je pripravit na najtežji del. Čas je za odhod. Od bivaka slediva še naravnost mimo možicov, nakar zavijeva levo in markacije se začnejo. Veliko lažje! Prečiva v levo počasi, kakšen klin že za ogrevanje. Mislil sem vzeti samovarovalni komplet, a tu jeklenic ni veliko in ne bi prišel prav. Bom pa bolj stiskal kline. Prične se stena. Milan me spusti naprej, ker vsaj malo poznam pot. Dva globoka vdiha. Pulz malo udarja, ampak brez tega ni napredka. Začneva. Prvi klini malo zoprni. Noga se malo trese. Ampak gre. Nadaljnjih problemov in tegob vzpona ne bom pisal, so bili pa prisotni… In ni jih bilo malo.

Skratka prideva do sedla, kjer je napeljana jeklenica. Par korakov in sva čez, nato spet lepo v steno. No čez nekaj časa zmanjka klanca, sva na vrhu! Skuta (2532 m)! Sonca še ni ven, tako da sva pravi čas prišla! Treba se je malo usesti in zadihati. Vauu! Sem kar malo ponosen nase! Čutim noge! En magnezij na hitrco! Čakava, da pride sonce ven! Kakšen oblaček je proti Grintovcu, ampak midva imava jasno proti vzhodu – toj glavn! Sonce prihaja veeen! Aaaa! Noro! Kakšen nor filing! Tako visoko počakati sončni vzhod. Neki najlepšega! Veselje nepopisno! Tudi kakšna solzica ni manjkala! Čakam na dan, ko ga bom tudi na Triglavu lahko pričakal – to bo šele noro!

Foto 1: Jaz in Milan, top ekipca!

Sonce naju že lepo greje, ampak je na žalost čas za odhod v dolino. Seveda se ne bova vračala po isti, ker bi bila preveč napeta. Ampak greva proti bivaku pod Grintovcem. Ponavadi sem še Dolgi hrbet in Grintovec oddelal, tokrat ju izpustim. Še pridem po vaju. S Skute se spust lepo začne, nakar pride spet do jeklenic, ki pa jih na srečo ni veliko. Previdno in počasi se spuščava, nakar zmanjka stene in sledi samo še hoja do bivaka pod Grintovcem (2100 m). Spet sem ga vesel, da ga vidim. Paše tale pavza! Pa še fajn toplo je. No tudi iz tukaj je počasi treba iti. Sledi še pot do Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1793 m). Pozimi je ta del lahko kar napet, če je leden. Ampak poleti nobenega problema. No… Edin ta, da je treba spet v breg it! A ga danes še ni bilo dosti?! Skratka spust in nato klanec do Vratc. No od tam dol pa potem samo še spust do Kokrskega sedla (1793 m). In spet ena pavza! Danes imam pa rad pavze! Mislim pa, da tudi Milanu sede kakšna. No ena pavza in potem še spust do avta. Ta pot do avta je kar dolga in se mi vedno vleče, ampak je vse lažje ko je družba super! Po kar nekaj časa zagledava avto. Aaaa! En velik krik! Konec! Sej je bila noro lepa tura, ampak je tudi noro naporna! Naslednjič gor pa pozimi.

Hvala Milanu za super družbo! No upam, da nisem bil prepočasen zate! Drugače pa zelo lepa tura je! Sploh taka, ko ni neke gneče! Klini in jeklenice so bile tokrat premagane. Bili so izzivi, ampak pustimo jih. Tudi to se bo enkrat zrihtalo! Sedaj pa spet počitek, potem pa upam na kakšno fletno turo spet!

Galerija: