Spet je bil čas za Podiralce hribov. Že prejšnji teden, ko smo se vozili nazaj s Široke peči, smo v avtu naredili naslednji plan. Martuljska skupina nam sede… Zato se jo bomo kar držali! Iščemo kakšno super turo, polno adrenalina… Naletimo na Rigljico (2074 m). Naj te višina ne zavede… Je alpinistični vzpon. Malo preletimo fotke… Noro! Tole pa bo adrenalin sekal! Zraven je bil plan še Rušica (2096 m), ki pa prav tako nima normalne poti gor. Odlične priprave za naslednji teden, ko me čaka… No… Malo bo treba še malo počakat ? Rigljica je po mnenju mnogih najtežji vzpon, ki je še lahko opisan v planinskih in gorniških vodnikih. (vir:internet)

Torek ob 0300 se dobimo v Lescah, se skupaj zapeljemo do Gozd Martuljka. Parkiramo na istem parkirišču kakor za Široko peč. Po kolesarski proti M. slapovom… Ampak smo se zagovorili in hodimo proti Kranjski Gori… Po 10ih minutah mi postane malo čudno kako smo še vedno lahko na kolesarski… Jaoo… Falili! ?Nazaj 500 m in do odcepa… No že začetek je bil obetaven. Potem se odpravimo proti bivaku pod Špikom. Kakor smo furjasti, itak noben ni prebral opisa podrobno… Prebrali smo: “Se odpraviš PROTI bivaku pod Špikom.” Ok… Proti… Se pravi gremo do njega. Glavo dol… Pa sam žgal smo ga do bivaka… Sploh noben ni pomislil, da bi pogledal bolj podrobno opis… Po markacijah šopali na polno… Če me je pri avtu malo zeblo, mi je sedaj teklo. Pridemo do bivaka pod Špikom pod eno uro. Se lepo usedemo, pomalicamo. Gledamo kako sonce barva Špil. Potem pa začnemo brat opis… Opaaa! Fak! Mi smo narobe! V knjigi piše, da pri balvanu z napisom Pod Špik zapustimo markirano pot… Amm… A veš kje je ta napis?! 400 višinskih metrov nižje! Sej ne vemo a bi se smejali, a bi jokali. ?? Budale! Ja nič… Treba it nazaj dol ane… Spet ga prtegnemo v peto prestavo… Pridemo do skale z napisom pod Špik… Iščemo kolovoz, a ga ni… Pride mimo oskrbnica bivaka. Nam pove, da je še nižje dol ena skala in tam je razcep… No… Pa smo se na 400 m višine spusta, še za dodatnih 100 m spustili… Zagledamo kolovoz levo za Kurji vrh… Tam zavijemo na kolovoz, dvakrat naravnost na razpotju… Potem zagledamo eno markacijo in puščico v levo, zavijemo v levo. Gasa naprej gor… Noge že malo težke, utrujene… Še eno razpotje, zavijemo v levo (desno piše Črni vrh)… A kar kmalu ugotovimo, da ne bo pravilna pot! Zato spet obračamo in tam zavijemo desno v kolovoz. Pri naslednjem razpotju malo višje po knjigi piše, da je puščica spet v levo na gozdno stezico… Ampak DVE puščici sta kazali desno po kolovozu… Mi se vseeno odločimo v levo in prav smo imeli! Po stezici se začnemo strmo vzpenjati… Prečimo izvir enega potočka, par požirkov vode in spet v klanec. Zamenjamo nosača vrvi… Pumpa nabija v kar lepi vročini… Edina dobra stvar je bila ta, da smo bili v senci. Malo višje se prebijamo čez podrta drevja in spet na stezico, ki nas pripelje do dveh balvanov (napis PP – pot Pokljuka – Planica). Sledi hitra malica, saj smo bili kar lačni.?

Sedaj pa v to melišče na sedlo med Kurjim vrhom (1762 m) in Rigljico (2074 m). Držimo se desne, kakor piše po knjigi… Res je slabo melišče… Pridemo na sedlo s kar nekaj truda… Kaj pa sedaj?? Nobene potke! Priznam, možicev ob melišču ni bilo… Na sedlu pa tudi nobene izrazite potke… Res sem mislil, da smo falili! Najboljše, da zavijemo desno na Kurji vrh in se vrnemo v dolino… Ker jaz se ne bom spet spuščal in potem dvigal nazaj po drugem melišču… Ampak naš stezosledec, Denis, najde eno zaraščeno potko… Gremo kar po njej in vidimo kam pridemo… No nekaj minut kasneje zagledamo možica! Noro! Prav smo!? Prebijamo se po zaraščeni potki, obdani z ruševjem… Malo spet čez podrta drevesa… Res divje vse skupaj! Na okrog 1900 metrih pa pridemo končno do stene… Čaka nas 100 m visoka stena, lepo po vidni razčlembi (I.), nato 30 m prečenja in še druga stena. Ta del je bil malo težji (II.). Pridemo na greben, kjer se moramo 15 m spustiti. Sidrišče je urejeno, mi pa se spustimo brez abzajla… Ampak direktno v grapo, previdno. Spet malo prečenja in pa najtežji del ture. Pred nami je stena, 20 m. Imamo dve opciji… Po desni, ki je zelo izpostavljena ali pa po zajedi naravnost gor. Odločimo se za zajedo in jo odplezamo, vmes je polička za počitek… Oprimki so tukaj dobri, ni šodra. Stene še ni konec… Sledi prečenje oz. plezanje po zajedi v desno. Tukaj je več grušča, slabši oprimki… Popolna zbranost! Sledi en kratek spust, par korakov čez izpostavljen grebenček in potem v desno, višje gor pa zavijemo levo. Smo par metrov pod vrhom Rigljice. Od tam se povzpnemo po podrtem svetu in stojimo na Rigljici – 2074 m. Bravo Denis in Mirt!? Prva mala zmaga danes! Hitro par fotk in čimprej pogledati še Rušico. Vsi vrhovi nad 2200 metrov so bili v oblakih, zato smo se bali, da se bo tudi nad nas spustila oblačnost.

Foto 1: Podiralci hribov na Rigljici

Prtegnemo v drugo… Stezosledec Denis je skoraj poletel na Rušico… Midva z Mirtom pa za njim sopihala… Z Rigljice spust do sedla in nato plezanje do vrha (II.), nič posebnega… Slaba skala, velika izpostavljenost… Vse, kar smo navajeni… Po 15ih minutah pridemo na vrh – Rušica – 2096 m. Bolano! Odlično smo tole izpeljal!

Foto 2: Rušica (2096 m)

Ena malo daljša pavza, saj se oblačnost ni spuščala ampak dvigala. Pogledujemo proti Frdamanim policam (2284 m), ampak ni bilo neke volje, ne moči… Tisti vzpon na bivak pod Špikom nam je pobral kar nekaj energije… Ampak… Se še vrnemo! Z Rušice se spustimo nazaj na Rigljico. Tukaj zahteva malo več previdnosti, saj je skala res slaba… Je pa odličen oprijem Alpininih čevljev Lino, zato mi je spust za odtenek lažji. Spust je bil kratek, a sladek… Spet na Rigljici, poberemo robo, ki smo jo prej pustili in nadaljujemo proti sedlu za Kurji vrh. Tukaj je pa bila osredotočenost na maksimumu, vsak napačen korak te lahko drago stane. Meni nekje tukaj zmanjka vode… 3,5 l vode sem spil! Izvir z vodo je uro in pol nižje… Naporno bo! Kar kmalu pridemo do najtežjega dela vzpona (v našem primeru spusta). Tukaj je narejeno sidrišče za spust, zato vrv na pol… Reverso notri in gasa naravnost dol! Res se je užitek abzajlati… Vrvi smo imeli 60 m (dvojček 30m) in je bila dovolj dolga. Malo nižje narejeno še eno sidrišče… Se bomo kar tukaj naravnost dol spustili v desno grapo… No vrvi je bilo tukaj ravno prav, na pravi polički jo je zmanjkalo… Zato zadnjih par metrov lažje odplezamo. Vidimo nižje dol še eno sidrišče… Ma.. Zakaj pa ne… Uporabimo še to. Kar po strmem terenu se spustimo spet po grapi navzdol. Ker smo trikrat uporabili vrv in izkoristili sidrišče, pa ga bomo še v četrto (čeprav 2 abzajla sta bila bolj za zabavo). Ker smo že zverzirani, sledi hiter spust. Pri četrtem abzajlu pa me je malo obrnilo… Nisem imel dovolj iztegnjene noge… Zabije me v steno… Vrv sem trdno držal, zato nisem padel… Je pa srce zaigralo… In to ornk!? Čez dva koraka stopim na grušč in mi spodrsne… Bam! Še enkrat v steno notri… No, Gašper… Zberi se! Še tistih par metrov in konec je! Pospravimo vrv in se spuščamo v podrto sedlo… Od tam poplezamo 15 m, malo po grebenu in sledita še tisti dve steni. Tukaj je bilo potrebno biti kar previden… Noge so utrujene… Teren pa ni ravno prijazen. Par napetih minut in za danes smo končali s stenami. Spustimo se nazaj na stezico, med ruševjem na sedlo. Iz sedla po melišču… Oz. naprej ob melišču… Nižje dol pa sem imel vsega dosti in prtegnu po melišču navzdol… No… Ni bilo prijetno… Pri dveh balvanih zamenjamo spet nosača vrvi, tokrat sem jaz na vrsti. Od tam pa proti kolovozu in na označeno pot do parkirišča. Naporna tura je bila končana!

Hvala Denisu in Mirtu za družbo! Kakor sem omenil, super naveza… Vedno kaj novega pogruntamo… Zalutamo ornk in se nato najdemo… Pa ne samo enkrat… Denis stezosledec, Mirt pripravljavec abzajlov… Jaz… Jaz pa dost, da sem že tam pa kakšno fotko naredim??… Hec, hec… Bralec vodnikov in popravljavec smeri pristopa. Skupaj pa itak Podiralci hribov… In tudi danes je kakšna skala več letela v dolino.? Imamo tudi že izbran naslednji cilj oz. prečenje… Hudo bo… Kmalu ?

Tura je res divja! Orientacijsko težka (če greš prvič), možicev zelo malo. Ampak ponuja pa res tisto pravo divjino Martuljske skupine. Označena je kot alpinistični vzpon. Mogoče na priloženem posnetku ne kaže tiste prave divjine in težavnosti… Ampak lahko zagotovim, da adrenalin bo sigurno šopal na polno, čeprav je stene »samo« 180 metrov.? Na koncu se je nabralo 2137 m vzpona, več kakor sta visoki gori, veličastno! Vztrajnost tukaj šteje!

Pa še zaključek ena misel Martina glede na dogajanje: “Glej, nimamo dobre orientacije… Mamo pa vztrajnost!” ??