Danes bo že peti dan z ekstremno velikim naporom. Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja, nedelja Lučki Dedec in Ojstrica. V ponedeljek sem si tudi vzel dopust, tako da lepo zaključim petdnevno športno rajanje. Ampak kam? Mika me Razor. Marko je bil za vikend. Tako, da sem vedel kakšne so razmere in jih je za izkoristiti! ?

V ponedeljek zvoni budilka ob 0230. Priznam, skurjen sem bil! Včeraj (nedelja) ob 23h šele zaspal. Pogledam radarsko sliko, oblačno. Ok… Dam dremež, ostanem ob 0300. Nekaj na hitro pojem, se usedem v avto in gasa! Ob vstopu v dolino Vrata je tabla, kjer piše koliko avtomobilov se je danes peljalo notri. No malo pred četrto uro sem bil prvi. Kot kaže imam danes Vrata sam zase, vsaj za trenutek. No parkiram na parkirišču pred Aljaževim domom. Ob 0410 štartam. Aaaa! Ne da se mi! Nobene motivacije! Mimo klina in po poti proti razpotju za Pogačnikov dom. Potem se začne klanec… Je bilo kar toplo! Še vedno se sprašujem ali naj grem naprej ali nazaj k avtu. Čisto len! Na 1300 metrih pri »potoku« se ustavim. Nekaj moram pojesti, mogoče bo boljše. En sendvič spravim vase. Uf! Takoj boljše! Kar kmalu pridem na razpotje med bivakom in Sovatno. Zavijem desno in se začnem vzpenjati. Strmina ne popušča! Ampak vsaj za spremembo je sedaj motivacija nazaj! Na okrog 1800 m se začne sneg. Probam, če bo šlo brez zimske opreme… Ne! Čist trd sneg! Ok, dereze gor! Zagledam eno tako lepo »grapico«, ki je lepo zasnežena in se povzpnem po njej. Ko strmina popusti zagledam naravnost gor ene stopinje. Ja nič, kar tukaj grem. Evo in sem na Dovških vratcih – 1 ura 45 min od avtomobila. Se pozna, da sem šel lepo naravnost gor. Razmišljam ali bi zavil naprej na Stenar, pa potem na Križ in Razor. Nekaj se začne oblačit, zato zavijem proti Kriškim podim. Dereze kar pustim na sebi in se spustim kar naravnost dol v vrtačo in potem nazaj gor na markirano pot. Tam dereze dol in do Pogačnika lepo po kopnem. Hitro ena malica, Razor se začne jasniti. Uff! Bo treba iti! Spakiram vse nazaj in gasa.

Foto 1: Dovška vratca proti Razorju

Od Pogačnikovega doma na Kriških podih se spustim in nato sledi vzpenjanje po melišču. Prečim tri snežne flike, ampak brez opreme in brez problema. No na 2154 m pa naletim na sneg, treba bo dati zimsko opremo gor. Letna pot zavija levo, jaz pa gledam grapo naravnost gor. Sicer vidim na vrhu en mali skalni skok (no ni bil ravno majhen). Ker moram vedno nekaj po svoje, prtegnem naravnost gor. Kar bo pa bo, še vedno se lahko spustim po snegu dol in nadaljujem po letni. Kar ornk zaštartam naravnost gor. S čela začne tečt, gelov pa spet nimam! Noge pečejo! Aaa! Na okrog 2350 metrih zagledam pred sabo skalni skok. Jeba! Sem mislil da je manjši pa lažji. Nekaj sprobavam… Nekako ne gre. Kaj sedaj? Z derezami nimam dobrega oprijema, vse kar primem ostane v rokah. Hmm… Ja nič, vidim nad skokom eno poličko. Bom dal dereze dol, saj stojim lepo na kupu snega. Jih dam gor nad skok. Z levo nogo zahaklam v luknjico. Drži? Drži! Z desno razkorak in se cuknem gor. K nč! Veliko lažje kakor z derezami. Hitro dereze gor in kar naravnost gor. Kar kmalu se priključim markirani poti in nadaljujem proti grebenčku. Lepo prečim in kar naenkrat nekaj deset cm od mene zaslišim zvok kamna, ki leti mimo moje glave. En korak bi bil prehiter in bi… No… Razor je res krušljiv in stalno je nekaj dol letelo. Pulz se mi umiri in nadaljujem do grebena. Tam začne zmanjkovati snega. Zavijem levo in nadaljujem po označeni poti dokler ne pridem do kamina. Grem na kamin z derezami ali brez? Itak, da jih ne bom spet dajal dol za pet minut. Kamin je kopen. Zagrizem notri in se lepo previdno vzpenjam, klini so trdni. Par minutk in že sem pod vrhom. Nekaj novega snega je pa zapadlo zadnjič, ampak nobene panike. Še malo popraskam po skalah in že sem na vrhu – Razor (2601 m). Kakšen razgled! Pritisnem štempelj, se vpišem v knjigo. Malo še uživam v razgledu, nakar vidim, da iz Trente prihaja megla. Čas za odhod!

Foto 2: Veselje na vrhu!

Hitro se spravim skupaj in gasa dol proti kaminu. Po kaminu sem bil kar hitro dol, čist rutinirano in že sem spodaj. Vzamem oba cepina, ki sem jih prej pustil spodaj. Dol na sneg in gasa prečim dol proti sedlu Planja. Tokrat dol ne grem čez skalni skok, ampak kar lepo po letni, saj priletim direktno v meglo. Na sedlu Planja zavijem levo dol, kjer so bile slabo vidne stopinje. Spuščam se do 2100 metrov, nakar dam dereze dol in sledi še malo hoje po klinih in vzpenjanje do Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m). Pri domu sledi kratka pavza, pogledam še v zimsko sobo, ki je lepo čista!

Gledam proti Stenarju, ampak je vse v megli. Se odločim, da se povzpnem do sedla in potem se tam odločim ali sestopim v dolino ali pa na Stenar in potem dol na Stenarska vratca. Brez derez ga užgem proti sedlu, nakar malo pod sedlom začne deževati. Hmm… Danes kot kaže Stenar odpade. Zato se usmerim na Sovatno in se spustim dol. Sneg se je lepo odjužil, zato sploh ne dam dereze dol, ampak lepo »odsmučam« dol – noro! Vmes, ko je malo večja strmina snežine, zavijem na kopno in nadaljujem tam. Na okrog 1800 metrih se končna sneg in potem lepo po šodru dol. Hodim… Hodim… Pogledam desno za trenutek… Se mi za zdi, da nekaj vidim… Pogledam še enkrat… Fak! Kozorog! Naredim dva koraka še, zagledam še 8 kozorogov, kako jejo. Huuuudo! Hitro telefon ven. Pogledam še malo naokrog, še 7 kozorogov malo nižje. Huuuudo! Pridem čist do njih, briga njih za mene. Par fotk, pospravim telefon in uživam v tem veličastnim prizoru. Zaslišim klikanje fotoaparata. Družba! Se spustim do gospe, malo podebatirava. Spet začne deževati, zato se poslovim in gasa dol. Tudi obisk bivaka spustim, ker so skale že malo mokre in tudi noge so že malo utrujene. Zavijem v gozd in potem hitro do avta. V avto in gasa domov, na tabli iz Vrat ven piše 45 avtomobilov…. No kar nekaj obiska je pa bilo, sploh pri Poldu je bilo kar nekaj gneče.

Odlična tura, edino škoda zaradi vremena, da sem moral izpustiti Stenar – pa drugič. Snega je še kar nekaj, zato je obvezna zimska oprema. Na Stenar je v spodnjem delu še sneg – do Stenarskih vratc. Prav tako je tista prečka še zasnežena, višje pa zmanjka snega. Pot iz Trente na Pogačnika je tudi kopna.

Galerija:

Pot: