13.4.2019

Evo napočil je čas, da se odpravim proti Južni Ameriki. Natančneje proti Peruju, Boliviji in Čilu. Zjutraj je bila sicer budilka ob 2h zjutraj, saj sem mislil še skočit na sončni vzhod, a na mojo (ne)srečo je bilo vreme zelo slabo, zato sem se odločil rajši za spanje do 7h. Teh par ur je minilo zelo hitro in ob 7h kar skočim iz postelje. Čakale so me še zadnje priprave in ob desetih sem se že vozil proti Ljubljani, saj je bil tam zbor. No vsi se zberemo in se odpeljemo proti Boloniji, ki traja malo več kot 4 ure in tako 3 ure pred vzletom prispemo. Letalo je imelo malo zamude, a se nam je ob 17:30 uspelo check-inat. Iz Bolonije smo leteli v Madrid in od tam direktno proti Čilu, ki je trajal 14 ur.

14.4.2019

Okrog 7:35 smo prileteli v meglen Čile, a se je kasneje pokazal sonček in tako smo imeli prijetnih 17 stopinj. Dve uri čakanja v Čilu in potem še zadnji polet v Limo, Peru. Na letališču v Čilu smo tudi jedli, jaz sem si privoščil kar Mcdonalds. Bančna kartica mi je sicer nekaj nagajala, tako da sem mogel plačati z dolarji. Ob 9:30 smo štartali iz Čila na 3 in pol ur dolgo pot do Lime. Nekaj časa sem sedel celo sam, a sta kasneje prišla oče in sin in me prosila, če lahko prisedeta zraven. Let brez posebnosti, mogoče omembe vredni dve turbolenci, a je letalo preživelo. Okrog 13h smo pristali v 10 miljonskem mestu Lima. Tam nas je vodič Rok počakal. Kako je bilo toplo, celih 25 stopinj! Na avtobus smo čakali ene 20 min, potem pa v hitro v hostel. Dobil sem sobo za tri, tako da smo bili jaz, Tomaž in Samo skupaj. Hitro se razpakiramo in gremo na ogled mesta Lima. Videli smo par cerkva in tudi trge. Ker je bila binkoštna nedelja, je bilo na ulici ogromno ljudi. Eno uro smo hodili naokrog in na koncu šli nekaj pojest. Naročil sem si seviče (surova riba) in pa soltado (goveje meso) z rižem in pomfrijem (30 sol) + pivo. Sledilo je malo druženja, nato pa gasa na pivski oziroma rumski pohod. Nekaj časa je Rok iskal »primeren« bar in našel en zanimiv, zakoten bar. Spredaj trgovina, zadaj za zaveso pa 4 mize in bar. Nas je bilo samo 8 (od 18ih), saj so ostali šli spat. Rok je v trgovini kupil Coca Colo, tako da smo mi naročili samo rum. Rum je hitro stekel po grlu in že smo bili v sosednjem baru, situacijo smo ponovili. Tukaj je bil tudi jukebox, kjer sem ponesreči 7x pritisnil eno in isto pesem. Tako da smo pol večera poslušali Lamento Boliviano. Na koncu smo bili štirje najpogumnejši in proti koncu maratona sedmih komadov so se nam pridružile tudi domačinke in tako zaplesali v ritmih salse oziroma kar koli je bilo to. Ker je bil Rok kar zmatran, smo okrog enajstih zvečer zapustili bar in se odpravili proti hostlu. Tisti, ki nismo bili zaspani, smo se namestili na terasi, nakar vidim izhod gor na streho. Z Nevo se odpraviva po lojtri gor. Vau kakšen razgled! Lima ponoči je res lepo osvetljena. Kakšne pol ure sva bila gor, nato pa je bilo treba it spat!

…Odličen začetek potovanja!

Galerija: