Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!? Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!
Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!? Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?
Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)
Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.
Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!
Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.
