Bolj kot sem gledal vremensko napoved, manj mi je bilo jasno… Vsaka napoved je kazala svoje. Malo me je prešinilo za Triglav… Ampak še vedno ne najdem te prave volje, da se poženem tja… Mogoče naslednji teden… Ne vem… Napišem Mitju kakšne ima plane. Nekako prideva skupaj, kaj pa če bi šli Ostržkovo smer na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Tukaj tudi če bo oblačno, sploh ni panike. Sicer smeri noben od naju še ni plezal, ampak kjer je volja, tam je…? No zvečer pogledam kakšen posnetek, da sploh vidim kje je vstop. Mitja ima idejo za smučanje iz Begunjščice po Smokuškmu plazu, zato smučke vzamem s sabo. Maja pa se rajši odloči, da bo tokrat luknjač – pešak.
Ob 7h se dobimo na Ljubelju, ni neke pretirane gneče. Vreme zaenkrat še drži, bomo videli kako dolgo. Smučke na ruzak in zagrizemo proti vstopu v smer. Gremo proti Plazu, nato pa že pred kočo Vrtača zavijemo levo gor v breg. Uff je strmina! Pred vstopom v grapo si damo dereze in pa cepine. Vstop je bil na okrog 1500 metrih, stopinje so bile bolj švoh. Js pritegnem prvi, da vidim zadaj kaj mi Maja počne, Mitja pa je šel zadnji. Že takoj v grapi so bile razmere super, lepo zalito… Dereze lepo prijele in zato napredujemo kar hitro. Sicer malo pečejo meča, ampak je za zdržat! Prvih sto višincev premagamo kar po grapi, sledi zavoj v desno in spet malo v breg. Na zavoju je sneg malo napihan, ampak še vedno gre lepo. Maja zadaj lep tempo drži, midva z Mitjem pa še dodatno obtežena s smučmi. Sledi dvojno prečenje v desno, ki je malo zoprno. No vsaj zame, ki sem hodil prvi in je bilo kar nekaj napihanega snega. Vmes je polička za počitek. Na koncu pa sledi samo še naravnost gor na vrh! Malo začne pihati veter, ampak nobene sile.
Še par korakov in pridemo na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Bravooo! Kakšna lepa tura! Gremo še do Velikega vrha (2060 m) na Begunjščici. Tisto grebensko prečenje je bilo še najbolj zoprno cele ture, saj je vmes toliko napihanega snega, da smo se morali malo spustiti in jo prečiti. Vrh pred nami se zapre z oblaki. Še nekaj minut prečenja mimo izstopa Šentanskega plazu in gasa proti vrhu. Na vrhu piha ko pri norcih, zato se kar hitro pospravimo dol. Kaj sedaj? Noben še ni smučal Smokuškega plazu… Megla je… Nič se ne vidi… Hmm… Izbereva bolj varno varianto, Smučanje po Šentanskem plazu. Se bo šlo v lepem vremenu pa smučat s Smokuškega. Zato Maja že peš proti avtu, midva se pa pripraviva in gasa dol.
Foto 1: Na vrhu Begunjščice
Greben je spihan, je bil pa zato vstop v Šentanca top! Lepo odjužen sneg, tako da se je dalo lepo zavijati. Prideva na izravnavo, sledi še smučanje v najstrmejši del plazu. Čez napihan sneg kar prečno, potem pa zavoj… Tooo! Kako se lepo zavija! Ravno prave razmere! Kar nekaj super zavojev, nižje pa prideva na tršo podlago… Še malo nižje pa se potem začne smučanje po plazovini, ki jo probava čim bolj odsmučati po predelih napihanega snega. Vmes se odločiva, da skočiva še do Triangla – če ne bova Majo predolgo čakala… Zato se usmeriva proti Zelenici do luknje. Tam hitro kože dol in še z zadnjimi atomi moči gor na Triangel (1700 m). Tam hitra pavza, kože dol.
Sedaj pa smučanje skoraj do avta. Podlaga s Triangla OK, bilo je že boljše in bilo je tudi že veliko slabše. Mimo koče in dol proti plazu. Sneg je odjužil, tako da smučanje ni bilo tako slabo… Edino čisto spodnji del pa je bila taka odjuga, da je smučko že bremzalo. Kakih sto metrov višine pred avtom pa zmanjka snega, zato se je tam tura končala!
Moram pohvaliti Majo za super lazenje po grapi, Mitja da se je spomnil to turo, ki je res zakon! Veliko lažje je sedaj, ko je vse skupaj še zelo zalito. Top dan!?
