Phakding – Namche Bazar (3340 m)

21.10.2018

Budilka ob 06:40, noč hladna, saj okna ne tesnijo (tako da super piha čez), aja, pa kurijo tudi ne. Ob sedmih zajtrk, saj sva že včeraj po večerji naročila za danes. Jedel pa sem omleto in toast. Po zajtrku smo takoj štartali, sva pa najina velikega nahrbtnika pustila v sobi, tako da ju je nosač lahko pobral in nesel. Iz Phakdinga smo hodili proti dolini Dudh Kosi, kjer smo se večinoma samo spuščali. Pot je bila lepo tlakovana, a je bila gužva. Ker smo bili hitri, smo prehitevali vse te Korejce (ki si kar vzamejo čas in prostor na poti), tudi Branka in Herman sta bila »žrtvi« naše hitrosti in kasneje še največje presenečenje, srečali smo Vikija Grošlja (samo on se je že vračal nazaj). Ubistvu sem bil tako presenečen, da sem mu pozabil reči za eno skupno sliko, no, pa saj ga bom videl pri Alpini. Med potjo smo tudi uživali razglede na Black Hill (gora, ki ubistvu zaradi njene nizke višine, »samo« 4000m, sploh nima imena in je poimenovanje, ki velja za več podobnih gora). Prečkali smo tudi dva mostova, eden izmed njih je bil Hillary bridge, sicer v spremstvu mul, saj jih je na poti ogromno (najlažji in najcenejši transport robe za lodge). Malo čez nadmorsko višino 2800 m smo prišli do postojanke, kjer je potrebno kupiti dovoljenje za vstop v Sagarmanta National Park. Ker je bila tukaj taka velika gužva in majhna hitrost uradnikov, smo na vrsto čakali 90 min. Ko smo dobili karte, smo lahko vstopili v park, ki vodi do Namche-ja. Po vstopu je sledil kratek spust (50m), kjer smo prišli do mostu. Hop čez most in zagledali smo vas Jorsalle na 2805m, tukaj smo jedli »Pri lačnem Yaku«.

Ko smo se napokali, nas je čakala pot naprej proti Namche. Hodili smo po dolini Dudh Kosi, večinoma malo gor in potem malo dol. Nato pa je sledil najdaljši predel današnje ture. Najprej smo šli čez viseči most in se naprej vzpenjali proti še enemu mostu, Hillary bridge, malo pod 3000 m nadmorske višine. Pred mostom se je teren sunkovito dvignil in nam prav lepo nabil pulz in pred nami zagledamo most. Lahko samo rečem kapo dol tistemu, ki ga je postavil! Seveda je bilo potrebno narediti 100 slik, saj je bil zelo lepo okrašen s »prayer flags«. Po mostu smo hodili zelo počasi (zaradi fotografiranja) in na polovici zagledamo celo čredo mix osla in yaka (nimam pojma, kako se jim pravilno reče). To je pomenilo samo eno stvar – moramo obrnit in nazaj na začetek mostu. Ko se je most spraznil živali, smo lahko nadaljevali pot. Ker je veter konkretno pihal, nas je kar zibalo. No, deset minut po mostu pa smo dosegli nadmorsko višino 3000m (bravo Janu, saj je prvič dosegel 3000m peš).

Pot se je nato še strmo vzpenjala in tako smo prišli do Everest view point (tukaj bi lahko prvič videli Everest), ampak je bila taka megla v gorah, da se ni nič videlo. Bilo pa je nekaj novega zame, na taki višini namreč še nisem bil na WC-ju (ne bom opisoval, kaj sem počel, ampak je bil pa zanimiv toalet). Tam sva se tudi odločila, da v najine bidone natočiva vodo iz pipe, saj sva imela s sabo slamice s filtrom, tako da sva jih mogla sprobat. Potem pa spet v klanec in tako smo po 25ih minutah prišli do 3285 metrov. To je pomenilo, da sem zdaj pa še jaz presegel svojo najvišjo nadmorsko višino. Seveda, nujno sliko! Deset minut po slikanju pa je sledil še en check point. No, tudi tukaj je bila gneča, a se je vodič znašel. Že prej je poklical nosača, da je priletel iz Namcheja (10 min stran) in tako on počakal namesto nas v koloni, mi smo pa lahko nadaljevali. Sledil je še 10 minutni vzpon in tako zagledamo Namche Bazar (3440m).

Vodič je rekel, da se je marsikdo zjokal, ko je zagledal to mesto in zadaj vse vrhove. No, najini solzi nista pritekli zaradi razgleda, ampak zaradi megle. No, na koncu sploh ni bil važen razgled, bilo je važno, da smo prišli na 3440m. Sledil je kratek ogled mesta in vzpenjanje do našega hotela, Comfort Inn. Hitro sva nesla nahrbtnike gor in odšla malo raziskovat. Namche je največje mesto v tem parku in je nekakšno upravno mesto, saj ima vse, kar se pričakuje od mesta (no, mogoče glih bencinske ni imel). Malo sva si ogledovala trgovine, Jan je kupil kapo, vmes videla majhnega spidermana s puško in na koncu je sledil še čaj v eni od kavarn. Lepo naročiva ingverjev čaj (200R/čaj) in se usedeva za mizo z razgledom. No, nisva imela samo razgleda, zraven je bil tudi pes z garjami, ki se je malo preveč drgnil v naju. No, upam, da ne dobim garij (se popraskam po roki). Malo pred 17h sva hitro odhitela proti hotelu, saj sva bila zmenjena z vodičem, da naročiva večerjo (vsak dan ob 17h se je naročevala večerja). Jaz sem vzel riž z jajcem, Jan pa ocvrte Momo-te. Večerja je bila planirana ob 18h, a je bila zaradi prevelike gneče premaknjena na 18:30. Po večerji sva spet odšla v mesto in se ustavila v lokalu Irish bar. Prinese natakar meni, zagledam tam pivo. Hm, kaj pa če bi probal pivo? Namreč, tako visoko nikoli nisem pil alkohola. Naročim Nepal ice – 5% (600R), Jan pa juho. Pivo je bilo presenetljivo dobro. Sem bil že vesel, da se me ni prijelo, a ko sva prišla do stopnic, se je žurka začela. Kar naenkrat se mi je na polno začelo vrteti. Zanimiv filing biti pijan na 3440m. Ubistvu sem samo še zobe umil in nato padel v posteljo. Lahko noč!