Šoping, šoping in Graz…

Še dobro, da nismo v letu 1987, ko je bilo treba vse »švercat« iz Avstrije in Italije, ker v bivši Yugi ni bilo vseh dobrin… No, ne bom pameten kako to zgleda, ker se takrat še nisem rodil, a saj veste kako, ko se dobi familija na pikniku in potem pogovor nanese na politiko… Temu vedno sledi: »Ko smo bili v bivši Jugi, je bilo vse drugače…« In valda se ponavadi kdo oglasi: »Ja, se spomniš, ko smo mogli švercat kavo (in še ogromno drugih stvari) iz Avstrije?« No, na srečo so danes časi drugačni. Ni potrebno več tihotapiti robe čez mejo, saj lahko (skoraj) vse dobimo že pri nas, v Sloveniji. No, pustimo dejstvo, da je dosti stvari še vedno bolj kvalitetnih in tudi cenejših čez mejo…

No, da se vrnem na bistvo… Ko sva dobila seznam kaj potrebujeva, sva najprej naredila plan, kaj nama sploh manjka. Sicer jaz imam že dosti robe, tako da ne bi potreboval veliko stvari kupiti. No, Jan po drugi strani, ima malo manj stvari, tako da je bil njegov seznam »Kaj kupiti« kar dolg. Ker treking sam po sebi ni tako zahteven, tudi temperature niso tako hude, sva se odločila, da stvari nakupiva kar v decahtlonu. Imajo dobro ponudbo, je tudi dokaj kvalitetna in tudi poceni. Ker je najbližja trgovina v Ljubljani, sva se dogovorila, da se dobiva po šihtu. Bila je prelepa sreda, 4ti julij 2018, ko sva se zmenila za šoping. Valda, kakor je v navadi pri Janu, je zamujal. Ampak, ker sem potrpežljiv človek, sem ga počakal tistih dvajset minut kolikor je zamujal. No, ko se končno primaje, potegne vsak svoj nakupovalni listek ven… No, seznam od Jana je bil res dolg 😛

Vstopiva v trgovino, vzame vsak svojo korbico (nakupovalno košaro), potegneva ven seznam in se zazreva po trgovini. No, da ne razlagam kako je cel šoping potekal (ker sva bila ko dve babi), je nakupovanje trajalo TRI ure! Ja prav ste prebrali, tri ure! Tako dolgo še nisem nakupoval! Sicer je zelo hitro minilo, ker sva se zajebavala ves čas. Ko sva vse nakupila, je nastopil trenutek resnice: »Fak stari, kok mislš da bo tole pršlo? Mava dost d’narja?« Priznam, malo me je sicer stisnilo, ker si ravno sramote ne bi želel privoščiti na blagajni. Jana sem poslal naprej. Ker je imel več robe v košarici, naju je zanimalo koliko bo zapravil. Kot vedno, prodajalec vpraša: »Želite vrečko?« No, ker je Jan imel v košari dva ruzaka, si je oddahnil, da mu ne bo treba dat 13c za vrečko (Gorenc pač) 😛 No, prodajalec začne računati… Pisk… Pisk… Izpiše se skupni znesek: 455,76 € Wow! To pa je znesek!

No, nasednji sem na vrsti jaz. Tudi jaz sem si kupil en manjši ruzak, zato tudi jaz nisem potreboval vrečke. Pri meni je bil končni znesek 220€. Čeprav sem kupil neprimerno manj kot Jan, je bil znesek kar visok. Samo nimaš kaj, nag ne morem hodit po Himalaji 😉

Ker sva bila od vsega nakupovanja zmatrana, sva se na poti domov ustavila v Kranju na hamburgerju in pivu. Ja, porabila sva veliko kalorij pri nakupovanju!