Plani so zato, da se spreminjajo… Iz visokoletečih planov v razdor celega sistema. To lahko povzroči en klic. Iz dvodnevne ture se je naenkrat vse skupaj spremenilo v turo za par ur. Časa samo par ur, le kam? Domov? Rok predlaga Mojstrovke… Hitro sva gor in hitro dol. Dobro, če ne gre drugače bodo pa tudi Mojstrovke vredu. Zato se zapeljeva do Vršiča, pot je v celoti kopna! Parkirava na parkirišču. Neke gneče ni bilo. Hitro sprazniva nahrbtnike, saj ne potrebujeva vse te krame.
Že takoj, ko prideva na snežno podlago, dava dereze gor… Itak sva bila v senci, nekje je bilo malo pomrznjeno. Z zmernim tempom nadaljujeva po poti do razpotja, kjer zavijeva levo proti Mojstrovki. Počasi se sonce vziguje, zato naju kar hitro začne greti… No bilo je ko v savni! Imel sem še dolge gate gor, saj sem jih pozabil dati dol pri avtu… Aaa… Teče… Vroče… No malo začneva taktizirati po kateri poti bi šla? Jaz sem bil za grapo… Da vsaj malo adrenalina spustim skozi žile. Gledava kako se vzpenjajo po Pripravniški grapi. No tam zna bit gneča… Greva proti Župančičevi. Vidiva samo enega modela, ki se vzpenja, pa še ta je ene 100 m pred nama. No hitro zavijeva proti Župančiču. Strmina se kar hitro postavi pokonci, snega je še dosti… Stopinje so pa tudi narejene. No malo višje je na ene dveh koncih malo manj snega, tam je treba malo bolj previdno stopit. Prideva ven iz ožjega dela… Takoj vidiva, da je tukaj kar lepo zalito, zato prečiva. Prideva do »razpotja«, saj so bile stopinje naravnost gor… Pa desno je šel tisti model pred nama. »Normalka« mi je zgledala malo spihana, zato zavijeva za tipom. No tukaj se začne tisti pravi užitek! En skalni skok že takoj malo kopen, zato se probam nekako skobacat čez… Hitro pa me zadane še zadnja strmina. Zavijeva malo bolj desno od gazi. Tukaj sem imel OBČUTEK, ko da je naklon večji kot 90°… Meni se je zdelo, da sem že nazaj nagnjen… Zabijam cepina in dereze kakor gre! Strmina ne popušča… Še nekaj deset metrov… Noge se malo tresejo, saj je bil sneg kar trd… Gojzarji so se mi pa zmehčali do te mere, da so bili čisto mehki pri prstih (po sedmih letih so se le vdali! Lepa doba!). To mi je še oteževalo vse skupaj, saj občutek ni bil več tako dober… No premagam še tistih par metrov in že sem na vrhu – Mala Mojstrovka 2332 metra. Rok kar hitro pride za mano.
Foto 1: Kakšen dan!
Sledi hitra pavza, nato pa napadeva še Veliko Mojstrovko. Pridružita se nama dva fanta in tako krenemo skupaj proti Veliki. Danes na Mali ni bilo pretirano ljudi, ravno prav! Iz Male sledi spust in kar hitro v breg. Ura je bila okrog 10h, sneg je malo postajal južen… Ampak se je lepo dalo kar direktivno gor. Par minut grizenja in že smo na Veliki Mojstrovki (2366 m). Na vrhu brezvetrje! Noro! Prav paše! Še vedno je kar toplo!
Foto 2: Eden najlepših pogledov na Jalovec in Mangart!
Malo še podebatiramo. Fanta se spustita dol, midva pa nadaljujeva proti Zadnji Mojstrovki… Prideva do predvrha Velike Mojstrovke… Pogledam na uro… Uff! Časa bo zmanjkalo! Se ustaviva, par fotk in tudi midva se kar direktno dol spustiva. Nekaj časa po noga, nekaj časa po riti. Sneg je bil že lepo južen, zato je po riti kar pasalo… Edino mokro rit sem imel. Ups! Tam srečava še en par, malo spet podebatiramo in gasa naprej. Sledi še en kratek vzpon do vratc. Zadnji del poti je v senci (južna pot), zato je bil tukaj sneg malo bolj trd. Predvidno še tisti zadnji klanec in že sva dol pri avtu! Hitro se razpakirava, se ustaviva v trgovini Alpina v Kranjski Gori. Treba je zamenjat čevlje… Filing ni bil dober… Ker je bil prejšnji čevelj od Alpine (zdržal sedem let), sem tudi sedaj vzel Alpina Eiger- najtrši čevelj ki so ga imeli. Aja… Pa še ene popuste imajo! 😉 Potem pa hitro domov, čas je že priganjal.
Foto 3: Mi trije ? (Foto by: Rok Eržen)
Razmere so še ok. Pripravniško je šlo kar nekaj ljudi, čeprav je ena velika opast pri izhodu… Ampak so zavili malo desno. Butinarjeva se mi je zdela malo boga – primanjkuje snega. Župančičeva je bila super! Levi krak je bil vstop kopen… Zato sva šla desnega… Ampak tudi desnega sva malo prilagodila. Super dan, super družba!
Galerija:
Pot:
