V četrtek sporočilo Denisa: »Sobota kam?« Hmm… Plan je bil en pobeg v hribe z Rokom, ampak nič dorečenega. Zadnje čase mi vzhodi neki ne sedejo, grem rajši čez dan in naredim kakšno bolj zahtevno turo. »Mala in Velika M. Ponca?«, mi zazvoni. Oči se posvetijo! Lani sva bila s Francijem, letos med korono pa smo zaradi razmer obračali malo nad Bivakom 1. Sporočim še Roku, a na žalost nima časa. Ima pa čas Mirt. Tako je bila ekipa z Rokava popolna! Prejšnji teden nas je nekdo omenil, da smo podiralci hribov… No… Pa naj bo tak naš vzdevek!?

V soboto se ob 0245 dobimo v Lescah. Vreme res slabo… Dežuje… Gremo? Probejmo! In se skupaj odpeljemo proti izhodišču. Odločimo se, da bomo štartali malo pod 3. serpentino do Koče v Krnici. Ponavadi sem vedno parkiral spodaj pred mostom in potem gasa 45 min proti koči. No danes je drugače. Trije divjaki se zapodimo… Lahke noge… Tokrat vsaj nisem direktno po žurki, je bil pa Denis. Zato sem bil ekstra spočit! Za vsak slučaj imel energijske gele od 4Endurance… Nikoli ne veš, kdaj bom rabil boost. No pri koči smo bili kar hitri, takoj gasa proti Špiku, a le do (ne)označenega razpotja… Od tukaj naprej pa smo prepuščeni sami sebi. En slalom med skalami, dokler ne pridemo do začetka kar strmega dela… Tukaj poznam eno bližnjico, zato jo kar užgemo. Pot je kopna, edino eno večje snežišče na okoli 1600 m, ampak se da brez zimske opreme. No stopimo v Veliko Dnino, tudi bivak I se nam lepo prikaže, višje gor vse v megli. No še deževati je pričelo… Še to! Zavijemo do bivaka I v Veliki Dnini (2180 m). Glede na slabo vreme, je bilo to kot kaže naš cilj danes. Pri bivaku pomalicamo. Kaj pa sedaj? Pa pejmo pogledat do vstopa v grapo za VMP, potem pa v dolino. Že kar hitro od bivaka višje stopimo na sneg, ki nas spremlja do vstopa v grapo… Ravno ko gledamo »Rdečo škrbino«, pa se začne jasniti… Pogledamo se med sabo… No… To je pomenilo samo eno stvar: Gremo na vrh! Grapa ima na vrhu kar veliko opast, zato izberemo desno grapo – ta je malo bolj strma. Nekje v sredini grape nas pričaka snežišče, ampak ni problema. Z kar nekaj previdnosti nam uspe preplezati tisti del, nato se sam odpre svet Velike Ponce. Mimo polomljenih palic (možic) in spet v sneg, proti žlebu – najtežjem delu. Malo smo morali pogledati kateri žleb bo pravi. No potem se začne tista uživancija… Primem skalo… Malo mokra… Ni take panike! Lepo previdno plezamo, nakar pridemo ven iz žleba. Sledi še »sprehod« proti vrhu. Ravno, ko smo bili malo pod vrhom… Pa se razjasni proti Gozd Martuljku! Kakšen prizor! Še dva koraka… En korak… Velika Martuljška Ponca (2602 m). Bravooo majstra! Kepca! ?

Foto 1: Velika Martuljška Ponca (2602 m)

Na vrhu se zadržimo kakšnih 40 min, saj je bilo potrebno uživati v razgledu, čeprav je bila temperatura zelo nizka! Malo pred odhodom se je tudi začelo zapirati, zato smo se kar toplo oblekli in se začeli spuščati proti žlebu. Sledili smo možicljem, nakar pridemo do žleba. Danes sem jaz imel 50m vrv, več kot dovolj. Mirt reče, da se bo abzajlal, Denis je užgal free solo… Jaz pa… Premišljeval… In se odločil kar za abzajl – če je pa tolk dobr to! ? Naštimava in se spustiva, pri drugem sidrišču ponoviva vajo… Ravno, ko se začne Mirt spuščati… Pa začnejo štirje s plezanjem v žleb. Ja nič, bova pa počakala ane. Par besed spregovorimo… Oni gor, midva dol. Cug in že je konec uživancije! Se dogovorimo, da se ne bomo spustili po Rdeči škrbini, ampak bomo naredil malo krog in »odsmučali« po melišču navzdol. Držali smo se lepo desno in tako prišli do lažjega dela za vzpon/spust. Še po tistih skalah kratek spust in že smo malo stran od bivaka. Od bivaka nadaljujemo dol… Ko zagledam grapo proti Mali Ponci, ju vprašam če gremo še na Malo M. Ponco. Hmmm? Navadni pohodniki ponavadi grejo samo na en vrh… Mi pa nismo navadni pohodniki, je bil odgovor Denisa.

No pa smo zavili gor v grapo proti sedlu. Tole melišče je res naporno… Teče s čela kar konkretno…Oz. se vidijo že kapljice iz čelade… Noge pečejo… Čuti se utrujenost… Bo treba en gel zategnit! Kako paše! Na 2250 pa se konča kalvarija melišča in se začne kalvarija snega. Snežišče skoraj do sedla, ki loči MMP in VMP. Dereze gor in cepin v roko. Na žalost sem imel en miniaturni cepin… Bo kar zanimivo… Naprej eno prečenje… Ja tale prečenja zadnji mesec… Sploh se jih ne morem znebit. No prečke konec, nato pa samo še naravnost gor. Sopara pritiska na nas… Sneg pa čista mešanica trdote in mehkobe. Malo pod sedlom je skalni skok, ki je bil kopen. Na našo srečo je tam še vedno napeljana vrv, zato pustimo cepine tam in nadaljujemo po vrvi navzgor. Tistih par metrov vrvi, sledi še melišče do sedla – zoprno! Na sedlu ju počakam, damo dereze dol in se zapodimo še v zadnjo strmino proti Mali M. Ponci. Brez pretiranih težav stopimo tudi na Malo Martuljško Ponco (2501 m). Na vrhu kar lepo piha, malo megleno. No prav dolgo se ne zadržujemo, vpis v knjigo in gasa dol.

Foto 2: Ekipa na Mali M. Ponci (2501 m)

Dol skoraj po isti poti, malo smo odkrivali nove smeri in tako prišli dol bolj levo. Od tam spust po melišču do vrvi… Spust po vrvi… Dereze gor… Pa gasa dol! Malo ritensko, malo naravnost, malo cikcak… Karkoli si hotel… Tistih nekaj 100 višincev premagamo in sneg se konča. Dereze dol, palice v roke in kar naravnost dol po melišču… Jooj kako je letelo! Dol smo šli isto po »bližnjici«, ki pa je bila že malo bolj suha kot zjutraj… Ampak še vedno zelo zaraščena. Tisti spust je minil hitro, sledil še spust do Hudourniške grape. Od tam pa proti Koči v Krnici. Spust po grapi se je kar vlekel, saj so bile noge že malo utrujene. Pri koči kar nekaj ljudi, ustavimo se na pijači… No za zaključek pa še 30 min hoje do avtomobila. Tako je bil super dan zaključen! Bravo fanta! Odlična ekipa smo! Vsakič si malo zakompliciramo plezanje, da je bolj zanimivo! Smo pa gledali iz Velike M. Ponce naš naslednji cilj, več o tem pa… Ko gremo…?

Na poti je še nekaj snežišč, sploh Mala M. Ponca. Tam, kjer je sneg… Ga je pa še ogromno zbitega… Tako bo verjetno ostal še nekaj časa. Tudi iz Gozd Martuljka na Malo M. Ponco je še ogromno snega.