Kolesarjenje do solin v Morayu – 23.4.2019

Zjutraj sem se zbudil že ob 6h, čeprav je bila budilka šele ob 7:30. No naspal sem se, čeprav je bila kar naporna noč. Zato sem šel ob 7h kar na zajtrk. Kakšen hud samopostrežni zajtrk! Razdelili smo se v dve skupini. Šest jih je šlo z busom po ogledih, ostali pa s kolesom na ogled teras in pa solin v Morayu. Bus nas je pobral pred hotelom, nas odpeljal do štarta. Vsak dobi svojo zaščitno opremo, jo pomerimo in sedemo na kolo. Najprej smo šli malo gor in dol ob poljih krompirja. Po kakšnih 45 min smo prispeli do teras, kjer so vstopnino dvignili na 70 solov. Samo Samo se je odločil obiskati terase, ostali smo ga pa počakali in šli v trgovino. Po kakšnih uri raziskovanja se spustimo in tam se konča cesta, zato nadaljujemo offroad. Kar strm spust do solin, dosti tresenja a mi zmoremo! Nad solinami je izvir slane vode. Pogledamo še te soline in sledi pust do avtobusa. Vse skupaj je bilo 27 km, 224 m vzpona in 958 m spusta. Sledil je še prevoz iz Ollantaytambo v Aguas Calientes. Pot z vlakom je trajala 2 uri, kjer bomo prespali in jutri odšli na Machu Picchu. Vlak je bil kar dolg, sedel sem z Nevo, Eriko in Žigom. Itak zajebancija! Okrog devetih zvečer smo prišli v Aguas. Zanimivo mesto, ubistvu na prvi pogled zgleda kar zanemarjeno. Bomo jutri videli podnevi kako zgleda. No hotel je bil tudi bolj bogi in spet je bila soba za tri. Hitro se razpakiramo in gremo v »lajf«. Restavracija pri restavraciji. Končno najdemo eno z razgledom. Milan naroči družinsko pico za 40 solov. Še meni bi bila premajhna, ampak ukradem en kos. Spijemo pijačo in gasa v hotel. Jutri je Machu Picchu!!

Gospe in gospodje… MACHU PICCHU! 24.4.2019

Danes sem se spet malo prej zbudil, verjetno od vsega navdušenja. Za zajtrk dobimo vrečko presenečenja – kuhano jajce, sendvič s sirom in sokec. Ko na šihtu!  Ob 7:30 smo že čakali na bus, kakšna gneča! Od postaje do vstopa je bilo 6 km. Potem na wc pred vstopom, saj notri ga ni. Karte smo imeli za ob 9h, a je bila taka gneča, da smo prišli kasneje na vrsto. Počasi se premikamo in končno pridemo notri. Hodimo po eni potki navzgor in po parih minutah pridemo na prvo razgledno točko. Vauuu! Hudo! NE MOREM VERJET! BOLANO! NEPOPISNO! ŽELJA JE IZPOLNJENA! Čeprav je bilo ogromno ljudi, mi tega razgleda ne more nihče vzet! Želja iz šole, ko smo se učili o Machu Picchuju… Hudo! Kašne 3 ure smo se sprehajali naokrog in slikali. Moram poudarit, da te na vsakem koraku spremljajo varnostniki in te opozarjajo kaj ne smeš početi. Ne smeš skakati, stoje delati. Oboje sem naredil in sem bil kregan! Bili smo že kar lačni, zato smo se odpravili nazaj v mesto. Ker se mi ni ljubilo z busom nazaj, sva se s Tomažem odpravila do mesta kar peš, ostali pa z busom. Pešpot dol je bila krajša, saj je bila speljana kar naravnost dol s stopnicami. V 17ih minutah sem bil spodaj pri cesti, počakam Tomaža in skupaj narediva še tista dva kilometra do mesta. No prišla sva 15 min pred busom, zato sva šla poslikat železniško postajo, jest smo šli v Inka trail. Naročil sem sopa a la minuta in pa pollo ala plancha (piščanec). Po kosilu je bil plan obisk term, a se nikomur ni ljubilo in zato smo preskočili. Namesto tega smo šli na ogled mesta in na pijačo. No mesto je mogoče podnevi za odtenek lepše, a še vedno katastrofa. Ob 18h nas je že čakal vlak za Ollantaytambo. Potem a še dve uri do Cusca. Vlak se je sicer ustavil 2x, ker smo čakali nasprotno vozeči vlak (kot kaže tudi rabijo drugi tir), tako da je bil prihod na železniško postajo kar dosti kasnejši. Naslednji problem je bil, da ni bilo prostora v busu. Zato smo jaz, Alja, Darja in Tomaž šli s Taxijem. Seveda smo se v prvi trgovini ustavili, nazdravili. Bus nas je prehitel, zato smo zaštartali malo hitreje za njim. Moram pohvalit voznika, saj je bila vožnja zelo dinamična! Sploh sem imel rad, ko je prehiteval v nepregledne ovinke, na srečo nam je vsakič ratalo. Ko smo prišli nazaj v Royal hotel, smo se zrihtali in se dobili v baru čez cesto, kjer smo do zgodnjih jutranjih ur praznovali rojstni dan Alana in Ane. Dobila sta tudi torto!

Galerija: