Lukla – Kathmandu (1400 m)

(3.11.- 4.11.2018)

3.11.2018

Ponoči me je nekaj grlo bolelo, zato sem se zbujal in plus tega sem imel neke čudne sanje, zato je bila noč res »fantastična«, na koncu pa sem se še eno uro pred budilko zbudil. Upam, da bo nadaljevanje dneva boljše. Ko sva ustala, je sledilo pakiranje (let predviden 9:30), potem zajtrk (probava še zadnjič palačinke z jabolkom), ki ni bil nič posebnega. Po zajtrku pogledava proti nebu, bolj slabo kaže – ŠIT! Naj se popravi do 9:30! Midva hitro spakirava in v sobi čakava vodiča. Ker do 9:30 vodiča še ni bilo, sva se odločila, da ga poiščeva. Vodič v jedilnici lepo sedi in na telefone igra igre. Vprašava ga, kaj je sedaj z letom in malo skomigne z glavo in doda, da verjetno jutri. No, malo sva bila živčna glede njegovega obnašanja, zato sva se odločila iti malo naokrog. Tako sva šla malo pogledat do pristajalne steze in potem nazaj do pekarne na čaj. Tam sva bila kakšne pol ure in ker sva bila zelo lačna, sva se vrnila v lodge. Tam sva naročila mešano pico in jo pojedla v sekundi! Res je, da sploh ni bila velika (spet se nisem najedel). Ker sva bila oba lačna, sva sklenila, da greva še malo na sprehod in mogoče zagledava kakšno drugo pekarno. Šla sva proti pristajalni stezi in naprej, tam sva videla prodajalno kart za Kathmandu. Zato sva vprašala, kako je z letom in od gospe sva dobila odgovor, da ga danes ne bo zaradi megle. Res super! No, malo naprej zagledava German Bakery (pekarna). Vstopiva noter, tam zagledam dvojno obložene čokoladne piškote za 350 Rs ($3,5). Seveda so se mi zaluštali in sem jih vzel, Jan pa je vzel en kolač in se nato vrnila proti lodgu.

Vmes naju ustavi tip, ki se predstavi kot lastnik ene od agencij, ki se ukvarja z reševanjem s helikopterjem. Reče nama, da naj rečeva, da sva poškodovana in naju bo odpeljal zastonj v Kathmandu in garantira, da bo brezplačno, še danes! Potem ga vprašam, kdo bo plačal vodiču in je takoj začel iskati izgovore, da danes nima časa in da če želiva iti, morava plačati $3500 za prevoz. Kakšen nakladač! Zato sva šla kar naprej, proti lodgu. Ravno do sobe sem prišel, mi je zmanjkalo piškotev in ker sem bil lačen, sem šel nazaj po piškote (sem sladkosned). Ravno ko sem šel mimo pristajalne steze, sem videl, da zapirajo letališče in ljudje iz čakalnice hodijo v svoje lodge s torbami. Sistem je namreč tak, da pri letalski agenciji (5 jih je) kupiš karto za določeno uro, nato čakaš v lodgu, saj te pokličejo, ko si na vrsti. Tudi zato nama ni bilo potrebno čakati v čakalnici, a poklicali tudi niso! No, vreme danes je bilo res katastrofalno. Ker nama je bilo dolgčas, sva končala v Everest burgerju na čaju. Tam sva bila kakšno uro, nato pa je bilo potrebno naročiti večerjo.

Sedaj mi res že zmanjkuje izbor hrane, pa sem vzel riž z zelenjavo. In spet se nisem najedel, sploh ne vem, kaj mi je, ampak se zadnje dni sploh ne morem najesti. Po večerji je sledil ogled nogometne tekme Manchester United vs AFC Bournemouth (2:1), vmes sva naročila malo pomfrija za pikati. Po nogometni tekmi pa spet spakirat in spat! Upam, da bo jutri bolj srečen dan!

4.11.2018

Knock, knock! »Who’s there? Bine (Binaya – vodič). Just checking if you’re ok. Dude, it’s 6 o’clock!« Pa gre… No, itak sva se zbudila, tako da je bila edina pametna poteza, da ustaneva. Hitro pospraviva spalko in pripraviva torbe. Lepo ob sedmih na zajtrk in potem spet samo čakat. Vreme je bilo zjutraj top (no, isto je bilo včeraj ob šestih zjutraj)! Let je bil planiran za ob 9h, a midva sva bila še deset do devetih v lodgu. To je pomenilo, da bo let veliko kasneje (če sploh bo), zato sem se odločil, da skočim še enkrat po piškote. Ko sem se vračal nazaj, sem videl letalo Summit air (najin prevoznik), kako vzleta z letališča. Srce mi začne močneje biti in to je pomenilo, da smo naslednji za let mi. Hitro pičim proti lodgu, tam me Jan že čaka in ima nahrbtnik že na sebi: »Ajde, greva!« Toooo! Hitro vzamem nahrbtnika in šli smo proti letališču. Prideva do departures. Vau! Kakšna gužva! Bova sploh kdaj prišla ven? Pogledam skozi okno (ura 10:15), se že oblaki nabirajo. Ne me j****! Spet ne bo nič. Čakava kakšno uro v predprostoru, vodič za šalterjem čaka na karte. Končno mu uspe! Mu dava hitro potne liste, da dvigne karte, odneseva torbe na tehnico in tehnica pokaže, da sta torbi pretežki. Ubistvu mi je bilo čisto vseeno, bil sem pripravljen pustiti pol torbe cunj v Lukli, če bi blo potrebno. Ampak noben ni nič težil, zato sva prišla dobro čez! Vzameva karte in greva skozi »security check« (še prej svoji veliki torbi predala osebju, da jo bodo dali na letalo). Lepo po stopnicah dol, tam čez rentgen, policaj na hitro pogleda najina majhna Deuter nahrbtnika in naju spusti naprej. No, sedaj sva v čakalnici, tisti pravi, in ura je že čez enajst.

Priletita dva Summit air letala. Tooo! Sedaj smo mi na vrsti! No, vodič nama hitro odgovori, da je naše letalo tretje, tako da bo treba počakati na še eno letalo. No, malo me je začelo skrbeti. Tista letala odletita in nastala je tišina! Nobenega letala ni več. Vreme se je slabšalo. Po eni uri in pol le slišimo neko letalo v daljavi. Pristane. SUMMIT AIR! JAAAAAAA! Hitro se malo prerineva naprej, da bova dobila sedež na pravi strani (na desni strani letala se je videla Himalaja). Gospod pred vrati se začne dreti: »Flight 506! 506! To smo mi! Hitro ven, ko se odprejo vrata! Letalo se je odprlo, ljudje so poskakali ven in zmetali torbe ven. Sedaj smo na vrsti mi! Stopim gor in mi stevardesa reče, sedi levo spredaj. Ma veš da! Ti že men nauš govorila, kje bom sedel, sem ji kar v slovenščini odgovoril. Na levi strani namreč ni bilo nobenega razgleda na Himalajo (ko sva letela iz Kathmandu-ja, sva bila na desni strani, pa sva bila obrnjena stran od Himalaje, sedaj je pa letalo obrnjeno okrog). Zato takoj zasedem sedež zadaj desno, Jan pa takoj za mano. Ma noben me ne premakne! Letalo se fila in pride do mene en tip. Mi reče, če grem lahko na levo stran, da bosta s punco skupaj sedela (letalo je imelo 2+1 sedež v vrsti). To bi pomenilo, da bi še drugič ostal brez razgleda. Pff… Samo v sanjah se premaknem! Rečem mu, da bosta že pol ure zdržala narazen in če želi, da punca kaj vidi, se lahko usede k meni (haha). Itak se je nekaj name drl, da kakšen človek sem, pa ne vem kaj. Sicer mi je bilo malo žal, ampak samo za sekundo! No, naposled se on usede k meni (punco pustil brez razgleda :P). No, klima ni bila dobra v tej vrsti (kako sem nesramen!).

Letalo začne vzletati in celo vzleti! Vreme je bilo slabo, zelo oblačno. Ko smo leteli skozi oblake, nas je zelo premetavalo (ene parkrat smo padli za par metrov). No, končno smo prišli skozi oblake in potem je bilo pravljično! Sicer nas je malo premetavalo zaradi vetra, ampak se da preživeti. Let je bil dolg 40 min, saj je mogel zaradi gneče na letališču narediti še en krog in potem je pristal. Hitro poberemo prtljago, vodič pokliče taxi in že smo na poti do Alobar 1000 hostel. Na cesti je bila gužva, a nam je po 40 min uspelo priti do hostla. Pred hostlom se zmenimo z vodičem, da se okrog 18h dobimo za večerjo in da mi še prej prinese drona (ker sem ga spravil pri njemu). Midva hitro plačava 400 Rs na noč za hostel, odhitiva v sobo in takoj pod vroč tuš! Kasneje operem še par cunj in že sva na poti proti mestu. Ker sva bila lačna, se ustaviva pri hitri hrani, jaz naročim pomfri, Jan hot dog. Potem se še malo sprehodiva, vmes kupiva še malo mandarin in proti hostlu. Ker sem bil spet lačen, naročim en vegi burrito (samo malo za posladek). Okrog 18:30 pokliče vodič, da naju čaka na recepciji, midva hitro dol, mi preda drona in smo šli. Šli smo v burger restavracijo. Naročili smo vsak eno pivo – 2x Nepal Ice in 1x Everest. Moram rečt, da je bil moj burger odličen (še vedno slabši kot pri nas), v Nepalu še nisem jedel boljšega. Račun je bil 3200 Rs ($30), pokrila sva ga midva in potem smo se odpravili proti hostlu. Malo pred hostlom smo se poslovili od vodiča, dala sva mu napitnino in se odpravila noter. Šla sva v prostor za počitek, tam naročila vsak še eno pijačo in 2 sendviča s pečenim sirom (2x 270 Rs) za jutrišnji izlet. Nato sva spakirala in odšla spat. Jutri naju čaka 8 ur dolga pot do Pokhare.