Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.? Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.?

Galerija: