V soboto ob 23h, medtem ko gledava film, Andraževo sporočilo: “Jutri po 17h naj bi se zjasnilo, Jugova grapa na Dovški križ?” Ufff… Sliši se mikavno, saj ga imam že nekaj časa v mislih… Dobro se slišiva zjutraj in se zmeniva… Zjutraj z Majo malo prespala in se ob 11h šele zbudila. Tud taki dnevi obstajajo, čeprav so zelo redki! Napišem Andražu in mi odgovori, da se že pelje iz Celja… Ulala! Hitro spakiram in se v Gozd Martuljku dobiva. ?
Vreme še vedno turobno, ura pokaže 13h…Parkirišče prazno. Tole bo ubijalski tempo, če želi pridt na Dovški križ do 17h… Poberem celo zalogo gelov in enga prtegem že kar na začetku. Andraž z bordom, jaz pa grem peš danes. S parkirišča proti bivaku Za Akom (1340 m). Kakor se mi je zdelo, Andraž ni popuščal tempa… Spodaj naju lovi dež, ampak paše… Trenutno so 4°C, vlaga pa je nenormalna… Teče s čela, pa ne vem ali zaradi tempa ali vlage… Verjetno kar oboje. Malo nad prvim M. slapom se Andraž ustavi, da si naštima splitboard, jaz pa sam gasa naprej… Itak me bo takoj dohitel… Tempo privijem, pri razpotju levo II. slap, desno Za Akom logično zavijem proti bivaku. Ta strmina ima kar nekaj snega, stopinje pa so tudi že narejene. Pri uni prečki z zajlo cepin v roke, saj je ena sama plazovina… Andraža še od nikoder. Malo pred bivakom se ustavim… Megleno vse, tako da čisto nič ne vidim. Malo več kot 5 min za mano prisopiha Andraž… Lep tempo sem imel!
Spustiva se v krnico (se drživa bolj desne strani), vlaga in difuzna svetloba nenormalni… Sploh ne vem kje sem, ampak pred nama so stopinje… Tukaj so hodili že, pa ne prav dolgo nazaj. Sneg čist gnil, tako da se mi ugreza po stopinjah še za kakšnih par cm. Res trpljenje… Tudi Andražu na bordu se udira… Nekaj se kaže… Je to sonce? Jaaa! Malo nad nama je jasno! Paaf! Na 1600 metrih se nama pokaže sonce… Bolano! Sicer ni še ura pet, kot je bilo napovedano… Ampak komu mar? Sam da je sonce! Pred sabo zagledava Tri macesne (1810 m). No tudi stopinje se zelo slabo vidijo, saj jih je prekril nov sneg… Začne se udirati… Če sem prej švical zaradi vlage, sedaj zaradi gazenja… Andraž mi malo uide naprej… Hitro en gelček in sam prtegn za njim. Malo višje ga ujamem, saj pičim kar naravnost… Sneg v tem delu kar napihan, ampak vsaj »gnil« ni. Treba vzeti cepine, saj nad macesni postane malo trše vse skupaj… Kar na smeh mi gre… Ampak veselje ne traja dolgo… Čez par korakov spet gazenje. Lepo hitiva proti Jugovi grapi. Vse naokoli se jasni (nad 1800 metri). Andraž pusti bord pri skali, jaz pa mu spet pobegnem naprej… Gazenje, gazenje… Pumpa dela… Noge pečejo… Geli se pa praznejo… Res že kar utrujene noge. Malo pred vstopom v Jugovo počakam Andraža in mu prepustim gazenje. Jugova grapa ima levi in desni kraki. Levi je ornk težji in je ponavadi spihan, zato se izbere desnega, ki malo preči. No ne v najinem primeru! Levi krak je zalit! Nobenega skalnega skoka! Pa to je par metrov snega nabutanega notri. Tooo!? Lepo nama olajša delo. Izbereva levi krak. Sicer še vedno gazenje do kolen, ampak je sneg bolj kompakten kakor prejšnji teden v Špiku. Andraž aktivira svojo hitrost, jaz pa sopiham za njim. Ubistvu je grapa tako lepo zalita, da sploh ni take hude strmine kakor sem jo pričakoval. Potegneva špuro naravnost gor, vmes je en zoprn detajl, kjer je sneg ornk nepredelan… Ampak samo 1 m. Prideva na sedlo… Gledava proti Triglavu kako se oblaki približujejo… Midva pa zavijeva v levo, čaka naju še en detajl plezanja po skalah (par metrov) in pa grebenski sprehod na vrh. Zaženem se v skalnat del, minuta pa sem čez. Sledi še prelep razgledni sprehod do vrha – 2542 m.?
Foto 1: Dobr sva pocufala sceno!
Noro! Kakšno vreme! Malo piha, drugače pa šajba! Napoved se je uresničila! Hitro malica in čas je za spust. Nazaj dol po grebenu, za skalnat skokec pa najdeva en lep prehod, tako da gre čist super dol. Sledi še grapa, ki jo rutinirano zrihtava. Andraž bord na noge, jaz pa malo po riti, malo pa hoje. Se že dela skorja, saj je bil minus. Andraž odborda do konca krnice in me tam počaka. Morava še premagati tisto pot do avta, najslabše razmere so bile še od bivaka do razpotja za II. slap. Še tista makadamska pot do avta in malo pred 20h se tura zaključi.
Res lepa tura, Jugova grapa je noro zalita, zato je bil vzpon tudi malo lažji – ampak še vedno zahteven. Sneg se bo tukaj obdržal še kar nekaj mesecev. No gaz pa je v zgornjem delu verjetno že zakrilo, saj je lepo veter pihal. Hvala Andražu za povabilo!?
