Nazadnje je bila kar burna razprava, ko sem objavil prispevek o Triglavu. Tisti prvi odstavek je bil napisan kot čista provokacija. In valda je uspela! Že en teden se kregajo na forumu… Kaj vse sem zvedel o sebi. Ljudje samo čakajo, kdaj bodo začel čez tebe pljuvat… Nekaj časa je bilo še zanimivo – vsaj dokler ni prišlo do žaljenja. Komentirat vsakega posebej je itak brez veze, ampak lepo se vidi kakšni smo Slovenci – zadrgnjeni! Ne glede na vse slabe komentarje, je ta članek zaenkrat najbolj bran na www.freak.si spletni strani. Vseeno hvala! ? Se potrudim za še kakšno provokacijo v bližnji prihodnosti – clickbait! ?

 

Skratka.. Pa začnimo… Jalovec… Kralj slovenskih gora… Je kaj še sploh za rečit? Že pred novim letom smo s Francijem in Gorazdom bili v kontaktu glede Kralja, prvi vikend ko bo lepo vreme. No nekako nam ni uspelo prejšnji vikend, zato bomo poizkusili ta vikend. Franci se je odločil, da z Gorazdom kot kaže nisva dobra družba, tako da se je zmenil z drugo ekipo – Mitja, Tjaša in Boštjan. ? Edina težava je bila napoved vetra… Ta mi res ni bila všeč… Bil sem pripravljen odnehati, če bo preveč pihalo… Baje tudi v Jalovškem ozebniku leti vse dol… Hm… Bomo videli… No ob 0140 se dobiva z Gorazdom v Lescah, gasa do Planice, kjer parkirava. Od tu naprej je potrebno iti peš, najprej do koče v Tamarju. Ostali so štartali že 15 min prej. Že takoj nas pričaka ledena pot, zato dam kar 12 zobe dereze gor in gasa! Nahrbtnik bo malo lažji… Tempo je bil kar lep… Toplo mi je tudi že bilo, pa čeprav sem bil samo v dolgi majici… Gorazd kar fajn divja, nimaš kej… No kar hitro vidimo kočo v Tamarju, hitra pavza… Franci in ostali so že tam in se počasi odpravljajo naprej. Midva se ustaviva ravno toliko, da se pulz malo umiri… Kardio je zakon… Potem pa gasa v gozd in proti Ozebniku. Počasi se vzpenjava, snežna odeja se z vsakim višinskim metrom debeli. Gaz je lepo narejena… Tudi za turaše. Hitro prehitiva ostale in ganjava naprej. Sem imel sveže noge, zato sem pospešil. Gorazd začne zaostajati, tudi zato ker se mu fajn udira… Meni pa ne – kot kaže sem prelahek! ?  Počasi se začnem vzpenjati proti Ozebniku. Ustavim se pri eni ogromni skali in počakam vse ostale, zato hitro še neki pojem. Malo piha. Sneg je zaenkrat odličen, gaz je narejena! Dereze in cepina pripravljena, tukaj ni heca! Dva globoka vdiha… Vem kaj me čaka… Pulz kaže 150…148…140… Super! Daleč od rdeče cone! Hop in zagrizemo po stopinjah. Podlaga super… Čisto malo ledena (desni del), kar nam omogoča hiter napredek… Naklonina se viša… Prav tako moj pulz… Jeba, ajga! Teče s čela k da bi bil v savni. Je zima ali POLETJE?! Tempo ne pojenja.  Stopinje zavijajo v desno… Malo mi je čudno… Desno je Kotovo sedlo! Luč z dolgim snopom. Faak! Sem že skoraj pri sedlu… Zavijte ostro levo, bi rekla navigacija. Levo, malo spusta in sem v Ozebniku. Gorazd dobro grize! Ostali pa tudi lepo sledijo. V Ozebniku se držim čisto leve in pridem do novih stopinj. Odlično! Prtegnem v tretjo in gasa gor. Tako je lažje ja… Sledi se lepo vidijo. Zadnjih par metrov se naklonina postavi pokonci… Ampak ledu še od nikoder… Prav super podlaga! Tudi leti skoraj nič ne. Ozebnika je konec! Ena majhna zmaga! Malo piha, a ni take krize… Smo doživeli že večje sunke… Sledi par minutna pavza… Potem pa hitro spet v breg! Treba je izbrat pravo pot – letno ali zimski kamin. Stopinje so še vedno tam, zato jim sledim… Ostali so še v Ozebniku. Pridem pod steno, stopinj zmanjka… Kot kaže je obrnil oz. odsmučal tisti ki je potegnil gaz. Sneg kar južen… Ah.. Bom jaz kar ostale počakal… Ne bom delal gazi, bomo skupaj. No čez nekaj časa prispejo. Francija pošljemo naprej, zavije proti kaminu. Že vstop je bil čisto leden… Posveti višje… Sama skala… Ne bo dobro… Še nekaj probava… Ostali rečejo, da sigurno ne gredo v kamin… Potem gremo pa po letni ane… Samo bo tudi treba gaz delat! Franci je spusti iz kamina in začne prečit. Sneg kar smotan… Lepo se udira… Ura je 0630… Še 40 min do vzhoda… Triglav se že lepo barva… V dolini pa megla!

Foto 1: Odličen razgled!

Kar kmalu postane malo bolj ledeno. Prečenja je konec, sedaj pa gas naravnost gor. Letna pot je še malo bolj v levo, ampak je čisti led… Zato smo šli kar naravnost gor. Mešanica trdega in mehkega snega. Dereze zabijamo kar se da, da bo lažji spust potem. Napredujemo lepo počasi, ampak Mitja se odloči sestopiti – prava odločitev, če nisi prepričan vase. Ostali nadaljujemo. Po nekaj metrih pridemo na kložast sneg. Malo ga obidemo, ampak se mu ne moremo čisto izogniti… Ampak čez par metrov pa spet vse trdo! Hop in že smo na grebenu! Bravooo! Spodnji del grebena je spihan. Gledam proti dolini… Ni mi všeč ta oblačnost… Dviga se… To ni nič dobrega! Se odločimo, da kar se da pohitimo teh 80 metrov višine do vrha. A dokaj hitro naletimo na napihan sneg – cel zgornji del grebena. Franci nekaj poizkuša… Moj šesti čut mi pravi, da naj rajši obrnemo. Res je, da je samo še 40m do vrha, ampak ta oblačnost mi res ni všeč! Če se ta oblačnost dvigne nad nami… Hjaa… Bodimo iskreni… Gorskih reševalcev si ne želim klicati zaradi lastne neumnosti oz. sej koliko bi nam lahko sploh pomagali v takih razmerah? Franciju rečem, da bom obrnil. Ziher je ziher… Gora bo počakala… Tale napihan greben bi nam vzel sigurno dodatnih 40 min, če ne še več… Pa čeprav je kratek. Tjaša reče, da bo isto obrnila. Gorazd in Franci se tudi strinjata. Jebi ga, včasih je treba tudi obrnit! Tudi to je ene vrste pogum.

Foto 2: Boštjan, Mitja, jaz, Tjaša, Franci in Gorazd

Pa obrnemo. Spust je potekal kar počasi, saj je sonce v tem času malo odjužil sneg in je bila potrebna večja previdnost. Spodaj na sedlu vidim Mitjo. Pametno je naredil. Spust poteka po poti vzpona, zadnjih 100 metrov poti pred sedlom pa se nad nas kar naenkrat dvigne oblačnost. Toj to! Najboljša odločitev, ki smo jo sprejeli, da smo obrnili. Tudi veter se okrepi. Tako da za naslednje hribolazce – mate 90% gazi. ? Na sedlu nad Ozebnikom se počakamo in se spustimo proti Tamarju. Sneg v Jalovškem ozebniku je še vedno super! Nisem neki ravno pristaš sankanja po riti po takem hudem terenu, ampak sneg je bil perfekten. Se usedem in gasa po riti. Cel ozebnik mi je vzel 10 min lepo kontrolirano po riti. Hitrost ni bila velika, zato ni bilo neke nevarnosti – ledu pa že ponoči ni bilo na tej strani. Na koncu Ozebnika zagledamo turaše, kako se vzpenjajo – kar veliko jih je. No sankanja je konec, zato ostal del kar lepo peš. Sneg je isti kot ponoči – miks trdega in mehkega – v spodnjem delu. Res ogromno ljudi, ki so se odpravljali na smučkah v breg. Jaz pobegnem naprej. Gasa proti Tamarju. Tam pospravim čelado, dereze pa kar pustim gor – še vedno je ledeno malo. Pa še lepo 35 min od koče do avta. Pa je bil en super dan spet zaključen – čeprav neosvojen vrh.

 

Aja, pa Ozebnik zanalašč z veliko začetnico – zaradi spoštovanja do njega.

Video:

Galerija:

Pot: