Jalovec 17.2.2019

Po včerajšnji Begunjščici je danes sledil malo bolj »resen« vzpon. Že dve leti sanjam o vzponu na Jalovec čez ozebnik. Lansko leto sem Jalovec osvojil poleti, letos pa je bila želja pozimi. Seveda sva se že prejšnji teden pogovarjala s Francijem med vzponom na Triglav o Jalovcu. In tako sva se tekom tedna zmenila za nedeljo. Zjutraj oziroma bolje rečeno ponoči mi je budilka zvonila ob 02:00. Oh! Brez problema vstanem, saj sem že navdušen nad današnjo turo. Hitro zajtrk vase zbašem, vso robo zmečem v avto in gasa proti Lescam, kjer se dobiva s Francijem in se odpeljeva do Planice, kjer parkirava pri zapori ceste v Tamar. No danes bo ravna pot krajša od prejšnjega tedna, saj naju čaka »samo« 3 kilometre ravnine z malo vzpona. Danes je bil nahrbtnik lažji kot tisti prejšnji teden, zato sva napredovala zelo hitro. Pri koči v Tamarju v 40 min, tam se ubistvu nisva nič ustavljala, ampak sva kar letela naprej proti ozebniku. Od koče naprej po gozdu in ko prideva iz gozda, grozljivi prizori plazov. Čeprav je bila ura šele pet zjutaj, te pogledi na plazovino niso nič prijetni. No gaz je bil narejen, ampak se je vseeno udiralo čez gležnjev, zato sva se malo izmenjavala spredaj. Ko sva premagala vse te plazovine, pa se je začel klanec, ki je bil tako slabo zgažen, da sva porabljala kar nekaj energije, da sva hodila gor. Po drugi strani je bila pa smukaška gaz lepo narejena 😛 Po dobrih dveh urah prideva pod ozebnik. Hitro čelado gor, saj je bila nevarnost padajočega kamenja. Dan se je ravno začel delat in že sva lahko opazovala vso to jutranjo zarjo.

No pred nama je bil ozebnik. Kaj reči? Ubistvu me je kar presenetil, ker če pogledamo izpred koče, zgleda zelo nevaren in strm. No še vedno je bil, a veliko manj kot sem mislil. Tukaj sem jaz prevzel pobudo za gaženje. Gazi ni bilo oziroma je bila slabo vidna na večino mestih, saj jo je preko noči sneg zasul nazaj, zato je bilo potrebno se držati robov ozebnika. Vmes sva tudi videla kako je kamenje in led drsel po ozebniku, a nama ni pustil posledice. Ozebnik je bil lepo zalit, mehak. No potem pa prideva do zadnjih par metrov, kjer je bilo vse trdo! Sneg je bil tako trd, da se je samo konica cepina zapičila lahko v sneg. Kar se je dalo, sem uporabljal moč in zabijal z nogo s sprednjimi zobi v sneg. OZEBNIK PREMAGAN! Za nagrado naju je pričakal sonce! Kako super filing! Se usedem in počakam Francija, da tudi on pride ven iz ozebnika. No od ozebnika sva nadaljevala naprej proti steni in kaminu. Tukaj se ustaviva, nekaj pojeva in narediva plan za naprej.

No da kar takoj povem, sva se zmenila, če ne bodo razmere za gor in če se kdo od naju ne bo počutil sposoben zlesti čez ta kamin, bova obrnila! Tukaj sploh ni dileme! Čakal naju je najtežji del in tukaj ni bilo prostora za napako. Bil bi tudi zadovoljen samo z ozebnikom, zato tudi nisem šel obremenjen proti kaminu. No prideva pod 20 metrski kamin. Spodnji del je imel zelo malo snega, zgornji je bil pa čisto leden. Franci gre prvi in se ustavi pri prvi skali. Gor je šlo, problem je bil kako dol? No tukaj je Franci gledal in gledal in na koncu našel smer, ki jo bova premagala, ko se bova vračala. Franci spleza čez prvo skalo in jaz mu sledim. Malo sta me cepina ovirala, zato sem jih podal njemu in tudi jaz splezal čez skalo. Ker je bilo vse skupaj zelo krušljivo, sva morala vsako skalo preveriti, preden sva jo prijela. No sedaj je na vrsti drugi del, leden del. Franci zabije cepin notri. Ufff… Bo šlo… Odlično! Saj če ne bi bilo dober led, bi seveda obrnila. Ko Franci spleza še ostalih par metrov po ledu, sem na vrsti jaz. Pr’tegnem tist cepin v tis’t led in prklo’pm še derezo notri v steno. Drži! Z malo več previdnosti preplezam tudi jaz ta del, saj sem pozabil prestaviti varnostno zanko na spodnji del cepina, zato je bil zamah malo otežen. A so dereze tako dobro prijele, da ni bilo neke panike… In potem je sledila samo še pot proti strehi Jalovca. Še približno 150 metrov vzpona bolj kot ne naravnost gor in prišla sva do grebena. Greben je bil top! Cel čas je bil narejen gaz, zato je bila hoja zelo prijetna. Hvala tistemu, ki je tako dobro potegnil gaz! Čez par minut po grebenu pa zagledam vrh – Jalovec. Tukaj me Franci spusti naprej in čez par korakov sem na vrhu! Želja uresničena! Objamem »križ« na vrhu, sežem Franciju v roko in že imam sendvič v roki! Jah, kamin te zmatra 😛 Nekaj minut občudujeva sosednje vrhove, še posebej Mangart. Sledi en kratek »fotošuting« in pa povratek proti ozebniku.

Lagal bi, če bi rekel, da me ni skrbelo kako bova prišla dol skozi kamin. A treba je iti dol. Sneg je že lepo mehak, zato gre na dol kar super. Seveda vmes malo treba popazit, da se ne popelješ… No že sva pri kaminu. Uff… Obrnem se okrog in lepo počasi! Ampak dol jaz ne maram hodit! Zabijem spet ta cepin in dereze. No led se je malo zmehčal, tako da se je bilo malo lažje spuščati. Ledeni del brez problema preplezam. No pri tisti skali se je pa malo zaustavilo. Kam levo nogo? Kam desno? Franci?? Franci je bil seveda že na koncu kamina. No pa se le oglasi: »Tukaj levo pej’t!« Oh, ta skala spet?! Spet sta me cepina ovirala, zato sem prosil Francija, če mi jih podrži. Seveda je mogel spet malo v kamin in tako mu predam cepina. Z njegovimi navodili mi uspe še preko tiste skale. Čista zmaga! Če ne bi bilo Francija, bi še pol ure gledal kam z nogo stopit. HVALA TI!! No kamina je konec! Priznam, zelo mi je bilo vroče! A tudi za trenutek nisem pomislil, da mi ne bi uspelo! No sledi par korakov in že sva pri steni, kjer je Franci ob vzponu proti vrhu pustil svoj nahrbtnik. Tam srečava še enega tujca, ki je čakal kolega, da prileze skozi ozebnik. Čas za malico! Hitro pojeva, ena skupna slika in že se spuščava proti ozebniku.

Ozebnik je bil še kar v senci, zato sva pričakovala, vsaj začetni del, malo bolj trd. No sneg se je malo omehčal, tako da sva v lijak lepo vstopila ritensko in čez nekaj metrov, ko se je podlaga zmehčala lepo normalno dol. Ko sva zaključila z ozebnikom pa sva srečala veliko skupino tujih turnih smučarjev, verjetno so šli proti Kotovim sedlom. Pri koči v Tamarju se ustaviva še na pijači in potem gasa še teh par kilometrov proti avtu. In tako je bil odličen dan zaključen!

Podatki:

• • Razdalja: 20 km
  • Čas: 9:20:39 ur
  • Skupni vzpon: 1681 m
  • Skupni spust: 1675 m
  • Najvišja višina: 2645 m
  • Najnižja višina: 988 m

Relive ‘Morning Feb 17th’

Galerija: