Someone once asked me:”Why do you always insist on taking the hard road?” I replied:”Why do you assume I see two roads?”

Blog napisan po poti spomina in tovarištva.

Klic Roka:«Ajga Gašper živjo, a bi ti šel na Grossa? Štart jutri zvečer?« Priznam, nogi sta se malo zatresli. Vabila ne zavržeš, sploh takega ne. Še malo bolj sta se mi nogi zatresli k je omenil čez Stüdlgrat. Pff. Situacija napeta! Ok. Skala 100 krat boljša kot pri nas v Martuljški skupini. Že da je oprijem fiksen, je super. Ja nič. Probejmo. Tura za glavo in telo. Ekipa je bila majhna, a sladka: Rok, Ingrid, Maja in moja malenkost.

Okrog 23h me poberejo in se peljemo proti Kalsu. Tri ure in še malo vožnje, prometa kar nekaj. Parkiramo gor na parkirišču pri Lucknerhaus (1920m). Sedaj gremo pa lahko spat, no štart je ob 0330. Ni veliko spanja, a itak ne morem zaspati. Adrenalin je začel že sekat ven. Za zagovor diplome nisem bil tako nestrpen. Hudič tole. Dihaj, dihaj. Ura zvoni, treba preoblečt in gasa. Rok lepo pritisne tempo in če je bil prej mraz, je sedaj kar toplo ratalo. Punci zadaj lepo sledita. Pol urice in smo že pri prvi koči Lucknerhutte (2241 m) in potem gasa brez pavze naprej. Breg ne popušča, druščina pa tudi ne. Kaj niste nič zmatrani al kaj?! No s parkirišča do naslednje koče Studl-Hütte (2802m) v eni uri in pol. No tukaj na srečo malo pavza, da lahko zadiham! Skratka malo relaksacije, gledamo kako iz koče že drvijo proti Grossu. Uff, če nočemo v gnečo padt, bomo mogli počasi štartati. Nadaljujemo proti ledeniku Teischnitz-Kees. Tukaj se je potrebno preobuti, dati dereze gor in cepin v roke. Upamo samo, da ne bo razpok in jih tudi ni bilo, vsaj vidnih ne. Lepo nadaljujemo proti ledeniku, kjer pridemo do začetka plezalnega dela Stüdlgrat (3200 m). Tukaj spet težke gojzarje dam dol, obujem Alpino Lino. Čevelj, ki ima odličen oprijem in mi je že velikokrat z oprijemom olajšal vzpone. Razdelimo se v dve navezi, za pomoč puncam. Jaz grem prvi, za mano Maja in potem še Rok in Ingrid. Oba z Rokom sva imela vsak svojo vrv s seboj, če bo potrebno kaj pomagati, sploh ni problema! Skratka začnem plezati, malo je naklona na začetku (I–II.), ampak je oprimkov dosti. Res je dobra kamnina, nimaš kej. Ampak pulz seka, kar nekaj snežnih koncev je med plezanjem. Kar postane malo zoprno, saj je kakšen del malo leden in moraš res gledati kam stopiš. Da bi pa dali dereze gor, je pa absolutno premalo snega. Skratka lepo plezamo, iščem prehode in lepo dohitevamo druge naveze. Kar hitro pridemo iz senčnega dela na sonce. Aaaa kako paše! Plezati moram brez rokavic, kar mi pri nizki temperaturi povzroča kar nekaj sitnosti. Ni še ta siguren občutek skale ob prijemu, ko imam rokavice gor. Bom pa brez, nimaš drugega. Priplezamo do Fruhstuckplatz (3550 m). Na tabli piše, če si do sem porabil več kot 3 ure iz Studlhutte, OBRNI! Pogledam na uro. Uff. Mamo mi lahko še en dolg piknik tukaj, preden bo tri ure. No, ampak sedaj se začne pa resni del. Tisto prej je bilo napeto, ampak za ogrevanje pred tem kar prihaja. Tukaj moraš imeti kar nekaj moči v rokah. Čaka nas Kanzel, ki je najtežji del poti. Tukaj je sama… No ne bom nadaljeval z besedami. Moč in zbranost, drugega ne pride v poštev. Rok prevzame pobudo, spleza, zavaruje, štrik spusti. Obe gresta lepo čez, s kar nekaj truda. Lepoo! No sedaj sem jaz na vrsti. Vrvi ne bom potreboval. Za nami je bilo kar nekaj ljudi in zaradi te gneče so bili nekateri nestrpni. Tudi jaz bi rajše šel hitreje, če ne bi bile pred nami naveze, ki jih nismo mogli prehiteti zaradi terena. Ampak… Začnem plezati. Držim. Roki se malo treseta. Pridem čez na plato in lej ga majstra. Nekdo se je odločil, da bo nekaj prehiteval in je obral svojo pot, še težjo. Bil je za mojim hrbtom in ga res nisem videl, ko je začel. No… Videl sem ga pa ko sem se skobacal na plato in majstr se začne umikati ker je bil zraven mene na desni, jaz pa ne morem nikamor drugam it… Placa za dva pa tukaj ni. Kakšna kletvica v mislih, ampak bomo preživeli. No plata je mimo! Super! Čuti se že lepo utrujenost in tudi že malo lakota. Ampak potrebno je zdržati do konca, adrenalin lepo dela. Še nekaj lepih detajlov, tudi kakšna jeklenica se vidi do vrha. Ekipa lepo sodeluje, zato je vse lažje! Še nekaj korakov in križ je pred nami! Grossglockner (3798 m)! Toooo! Sicer gužva gor nenormalna, pa to je hujše kot na Triglavu (no sej je tudi manj prostora gor). Objem, petka in veselje! Pa tudi solze, ampak solze sreče! Saj glava ne more sprocesirati kaj se je pravkar zgodilo, kam smo stopili!

Foto 1: Ekipa na vrhu

No na vrhu se ne zadržujemo predolgo, saj je ljudi res ogromno. Spet se preobujemo, saj bo treba dati dereze gor. Spust po normalki. Kar kmalu štart. Kakšna gneča! Noro! Pred KleinGrossu čakamo pri miru vsaj 20 min. Ne moremo prehiteti, folk ne upa ne dol in ne gor. Zadaj pa taka kolona da joj! Eni se derejo na druge, živčnost. No. Mi se pa malo sončimo, ko čakamo. Končno se malo sprosti, zato lahko napademo. Jeklenica je sicer malo utrgana, ampak gre lepo gor, pridemo na greben in nadaljujemo proti sedlu. Snega vmes kar za nekaj časa zmanjka. Še gor hodi ogromno ljudi, zato se pač čaka. No iz sedla pa cepin spet v roke, saj se se v grapi spet začne ornk sneg. Pred nami dva neki štrikata z vrvjo. Čisto lepo se da brez, saj je sneg dober. Zadnji del poti pa je napeljana ladijska vrv in nam potem še bolj olajša pot. Stene je konec! Aaaaa! Petkaaaa! Toj to! Zborbal do konca! Sledi samo še spust do koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Tam spet ena pavza in da malo cukra popijemo. Sonce lepo žge, zato je super! Ampak danes bo treba domov, zato ni druge kot da odrinemo. Smo se malo polenili, ampak v dolino je treba! Spustimo se po zavarovani plezalni poti do ledenika in od tam proti Studlhutte. Sledi še mučen spust do avta, ko celo pot gledaš parkirišče, ti si pa še predaleč stran! No končno nam uspe in zagledamo avto. Toooop!

Sploh ne vem kaj naj dodam, kot NORO! Veličastna tura, ki sploh ni bila planu, zato je še toliko lepša! Vzpon je tehnično kar zahteven in napet, saj je alpinistični vzpon (UIAA III-IV), zato moraš biti res suveren v plezanju oz. v najboljšem primeru vzameš gorskega vodnika. Družba je bila res top! Bravo Maji in Ingrid za tako suvereno plezanje! Kapo dol! Roku pa hvala za povabilo, za plezanje ga pa ni treba hvalit, ker je itak top! 3000 m je preseženih, sedaj pa na…