Letos kot kaže ne bo šlo meseca brez snega… Osmi mesec letos in že osmi mesec zaporedoma na snegu. V četrtek dopoldne dobim SMS od Roka: »Gašper, Grossglockner po grebenski?« Kar učki se mi zasvetijo, moram pa najprej pogledati napoved, saj ne želim še tretjič zaporedoma na Grossu imeti slabo vreme. Vreme naj bi zdržalo do popoldneva sobote. Odlično! Tokrat se ne gre s kombijem, ampak enim avtomobilom. Marko, Karolina, Rok in jaz je bila tokratna ekipa. ?

V petek me ob 16h poberejo v Lescah. Od tam proti Karavanškemu predoru in naprej proti Kalsu. Pot pa zdaj poznamo že na pamet, čeprav Rok gre prvič na Grossa. Ob 19h parkiramo na parkirišču v Kalsu. Kolebamo ali bi šli v kakšno kočo prespat ali bi prenočili v avtu. Nekako smo bili vsi za, da bi prespali malo višje, tako da jutri manj hodimo… Marko predlaga, da za ziher pokličemo v kočo in vprašamo ali imajo plac? Pokličem v Studlhutte (2801 m): »Gospod, imamo pa zasedeno vse do sredine septembra!« Septembra??? Čaki kaj?? Za en mesec in pol vnaprej??? Joooj! Kaj pa če pokličem v Lucnerhutte (2241 m), vsaj 300 m višine pridobimo napram jutri. Pokličem… Tudi tukaj zasedeno do septembra! Nič ne bo… Bomo pa spali v avtu! Marko je imel s sabo šotor, tako da sva z Rokom postavila šotor. Napihnemo blazino… No Rok in jaz v šotoru, Marko in Karolina pa v avtu. Ko se zrihtamo gremo spodaj v Lucknerhaus (1921 m) na eno pijačo in potem spat. Treba je zgodaj vstat!

V soboto ob 0240 mi zazvoni budilka. Noč ni bila hladna in je bilo prav fajn prespati v šotoru. Hitro se zrihtamo in ob 0310 je štart! Nismo bili edini… Parkirišče spodaj je bilo polno »kemperjev« in kar nekaj ljudi je začelo s hojo ob istem času. S parkirišča po desnem bregu, Marko narekuje hud tempo… Uff! Že ob treh zjutraj mamo tak tempo… Kaj šele bo! Kar hitro se začnem slačit in gasa naprej. V 35ih minutah pri Lucnerhutte (2241 m), ki je bila zaklenjena in tako nadaljujemo naprej. Eno uro kasneje pa pridemo do Studlhutte (2801 m). Res odličen tempo! Malo je bil Marko spredaj, potem pa midva z Rokom narekujeva tempo. Pri Studlhutte se ustavimo, ena malo daljša pavza. Treba se je malo obleči, saj je malo pihal veter, noč je bila še vedno jasna! Karolina pusti nahrbtnik v koči, tako da Marko nosi za oba, midva pa vsak svoj nahrbtnik. Ob 0510 proti grebenu Studlgrat. Od koče levo na ledenik Teischnitzkees, kjer smo se dali gor zimsko opremo, navezali se nismo saj razpok ni bilo. Po ledeniku gasa in počasi ulovimo vse naveze, ki so bile pred nami. Kar kmalu dosežemo škrbino Luisenscharte (3175 m), kjer se ta naš greben Studlgrat tudi prične. Tukaj zamenjam zimske gorniške čevlje za Alpino Lino, ker bom imel boljši oprijem in s tem lažje plezanje, ostali vsi pustijo gorniške čevlje na sebi. Zmenimo se, da se ne bomo navezovali, dokler nam bo šlo super.

Že takoj pri vstopu v steno začnemo plezati (I-II.), prva prepreka kar kmalu (II.), ampak jo brez težav premagamo. Tukaj se potem teren položi, zato jo lepo prehodimo, malo si tudi pomagamo z rokami. Nakar pridemo do Fruhstuckplatz (3550 m), tukaj sicer nismo imeli zajtrka (fruštk), ampak smo zagrizli v najtežji del poti. Pred nami par navez… Neki mečkajo… En kp štrikov… Zagledamo navpični skalni skok… En vodič začne plezati… To nikamor ne gre… Majstr imel navezani dve ženski… Med njim in prvo je bilo 20 metrov vrvi… Tole ne bo šlo… Vprašam majstra, če jih lahko prehitimo… Glede na to, da nimamo vrvi in da se ne bomo motali med njih… Se zadere NE… Ok… Še ostale naveze neki pametujejo… Edina dobra stvar je, da noben od nas ne govori tekoče nemško, zato itak nekaj v prazno blebetajo… Skratka… Un vodič pleza… Gospodična spodaj pa čaka… Gledam jaz njo… Če misli ona kam it, ali bo vodič napeljal najprej vrv po celem grebenu, da bo potem lahko ona začela plezat… Roku se utrga… Prehiti njo in začne plezat proti vodiču… Jaz za njim… Karolina in Marko pa za mano… Sam gasa! Kdo bo tole čakal?! Spodaj se nekaj derejo na nas… Zastopil sem besede Čehi pa svinje… Ok… V tem primeru tudi požrem, da sem Čeh… No mi plezamo po tisti steni, v pomoč jeklenica… Mimo vodiča, ki se tudi nekaj na nas dere… Narediš se Čeha in je to to ane!? Ok… Ni prav, da smo tako prehiteli navezo… Ampak tole štrikanje kar nekateri delajo, to ne gre nikamor… Po steni se teren malo položi, tako da naprej lepo napredujemo… Hitro dohitimo naslednjo navezo… Te nismo prehitevali, ampak smo lepo skupaj nadaljevali. Še malo smo se hecali… Lepo grebensko prečenje… Edino pred nami naveza z varovanjem tudi nekaj štrikala… Ampak… Ok… Bomo preživeli. Kar kmalu pridemo do najtežjega dela… Tukaj prečimo plat, oprimkov ni. Se navežemo? Meni čevlji primejo top na skalo, zato se ne rabim navezovati. Tudi ostali se odločijo, da se ne bomo varovali… Bo šlo? Bo šlo! Na našo srečo je skala zelo kompaktna, zato se primem za zgornji del plati in sam gasa čez (nekaj moči v rokah rabiš)! Sploh ni bilo tako težko, kot mogoče zgleda (moje subjektivno mnenje)! Malo višje se naveza pred nami prijazno odmakne. Vsem trem dam ?… Vidiš… Prijaznost… No mi gremo naprej… Spet srečamo eno navezo… Nas gledajo ko smo nenavezani… Bili so Madžari… Rečejo, da naj gremo kar naprej… Malo višje še ena naveza… Tudi oni nas prijazno spustijo naprej… Res smo imeli lep tempo! Pridemo še do dveh težjih detajlov, kjer prečiš spet ene plate… Pri prvi lepo čez… Pri drugi je stena, kjer je napeljana jeklenica in tudi vrv…Tukaj spet pride v poštev malo moči v rokah in se lepo potegneš gor. No če ne bi bilo vrvi… Potem bi se tale detajl lepo zakompliciral. Sledi še lahko poplezavanje do vrha! Ob 0855 stopimo na vrh Avstrije – Grossglockner (3798 m). Se pravi nam je od Studlhutte do vrha uspelo konkretno pod štiri ure. Če bi bilo manj gneče, bi bili še hitrejši… Kljub temu, nismo divjali in ampak premišljeno plezali.

Foto 1: Karolina, Marko, jaz in Rok

Bravoo vseem za Grossglockner! Vreme je super! Ampak… Gneča pa nepopisna! Po normalki je na grebenu ogromno ljudi! Zamenjam čevlje, gor gorniške Alpina Eiger in kar dereze gor. Hitro se pofotkamo in gasa dol po normalki… Hitro se vse skupaj zaustavi… Nikamor ne gre… Tisti, ki se spuščajo s KleinGrossa ne upajo dol… Tisti, ki se moramo uzigniti… Pa noben ne gre gor… Kaj je sedaj to?! Folk živčen… Vrvi se med sabo prepletajo… Pa to je katastrofa… Mi smo še vedno nenavezani, zato teh problemov nimamo. No končno se začne nekaj premikati… No od vrha pa do grebena na Kleinglockner smo porabili 45 min! Na srečo je bilo vreme super, zato ni bilo take panike čakati… No končno mimo grebena… Potem pa malo po svoje, tako da smo se lažje srečevali… Od sedla navzdol kar po snežni grapi… Naveza pred nami… Dva tipa in ena ženska… Brez derez… Ampak so pa navezani… Eden na drugega! Tega res ne razumem… Mi lepo dereze in cepin in smo se lepo spuščali nad njimi… No kar naenkrat spodrsne enemu od tiste naveze… Faaak! Par metrov drsi dol, za sabo potegne še žensko… Na srečo jih je zadnji zaustavil! Pa kaj ste normalni?! Dej tiste dereze gor pa je! Sneg je bil res južen… No nas spustijo potem naprej… Potem pa… Lepo se spuščam in nad mano en drug majstr zdrsne… Gledam kako leti proti meni… Dva koraka v desno! Malo pod mano se mu nekako uspe zaustaviti. Tole je šlo za mm! Ni veliko manjkalo, da bi mene s sabo pobral… Pa kaj je s folkom?? Kar oblije me švic… Lepo bi letela midva dol po skalah nižje… Gledam gor, če bo še kdo priletel… Naredim dva koraka… Se nekdo dere SNEEEG! Bam! Dobim še malo trdega snega v roko… Ah… Samo mirne živce…? Sneg je bil res slab… No pridemo do skal, kjer se spustimo po napeljani ladijski vrvi dol… Konec stene!

Foto 2: Pred Grossglocknerjem

Od tam pa proti koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Sledi kratka pavza in od tam po zavarovani poti do ledenika Kodnitzkees. Pot kar hitro zavije na ledenik, zato zimsko opremo gor in gasa dol po ledeniku do Studlhutte (2801 m). Spet ena pavza in sledi še spust do avtomobila. Malo čez 14h že pri avtu… Za celotno turo s pavzami vred porabili manj kot 12 ur. Odlično! Sledi še namakanje nog v reki pod Grossom in odhod proti Lienzu na eno pico. Od tam pa proti domu.

Odličen dan! Odlična tura! Hvala Roku za povabilo, hvala Markotu in Karolini, da sta me prenašala in pa za vodenje. Vreme nam je služilo in tako mi je v tretje šele uspelo imeti lepo vreme na Grossglocknerju… Se mi pa pozna tole plezanje letos po Martuljku… Veliko novih izkušenj dobil in tako je bilo tole danes lažje. No tole ni bil letošnji zadnji vzpon na Grossglocknerja… Planira se…