Großglockner ali Veliki Klek… Zadnji dve leti na mojem spisku… A prej sem želel opraviti vsaj nekaj zimskih vzponov pri nas in se tako pripraviti na ta podvig. Letos sem se čutil pripravljenega! Plan je (bil) osvojitev Kleka septembra, a v petek dobim sporočilo od Matjaža na instagramu: »Živjo, eno mesto se je sprostilo v avtu za Großglockner, želiš iti?« Srce mi je kar poskočilo… Ja seveda! Tukaj sploh ni debate! Vedel sem, da bo gneča, a take priložnosti se ne zavrne. Počakal sem do sobote za potrditev ali se gre ali ne. Napoved vremena je bila bolj slaba, ampak sem si rekel: »Tudi, če ga ne osvojim, bo to lep vikend izlet.« Šlo nas je sedem in sicer s kombijem. Skoraj vsi so bili iz okolice Rogaške Slatine, plus dva Gorenjca oziroma kasneje sem izvedel, da je napol Gorenc. Plan je bil štart v soboto ob štirih iz Rog. Slatine, se pravi ob šestih bi me pobrali v Lescah in nato vožnja do našega izhodišča na koncu ceste Kals Glockner (1940 m).

Od navdušenja celo noč nisem spal, tako da mi je budilka zazvonila prehitro! Ampak navdušenje je bilo preveliko, da ne bi takoj vstal. Spakiram še zadnje stvari, si skuham čaj in pojem zajtrk. Nato se zapeljem do Lesc, kjer me malo čez šesto poberejo s kombijem. Pot nas je potem vodila skozi Karavanški predor proti Lienzu. Skozi Lienz in zavijemo desno proti Kalsu. Tam malo pred naseljem Huben ostro desno proti Kal am Großglockner. Po cesti naprej in potem spet desno po cesti Kals Glockner. Cesta je plačljiva (1 dan = 10€, 7 dni = 14 € – bolj detajlno pa v sliki spodaj). Ker nam verjetno ne bo uspelo v 24 urah priti nazaj, bomo ob izhodu plačali za cel teden, ki je samo 14€.

V primerjavi s planino Blato…

Pri koncu ceste parkiramo na označenem mestu. Vreme je bilo bolj slabo, malo je pihalo, malo je dež padal. Hitro se spakiramo (dobil sem za nosit še 50 m vrvi… Baje sem v formi 😛 ), jaz še malo pomalicam in že gasa proti naši prvi koči, koča Lucknerhutte (2241 m). To jo dosežemo po 45 min hoje, sledi kratka pavza. Vreme je bilo zelo spremenljivo… Ko je bilo oblačno, je pihal veter in ko je bilo sončno, je deževalo… Po hitri pavzi nadaljujemo z vzponom po poti 702B proti Studlhutte ali po naše: Štrudlhute! Zihr imajo štrudl! Na tabli piše še 90 min in ravno toliko smo porabili. Vzpenjali smo se še vedno po lepo kopni potki. Koča se nahaja na 2801 m in je zanimive oblike. Na eni strani je ravno odrezana, na drugi pa zaobljena.

Imajo zelo dober štrudl! Studlhutte – 2801 m

Vstopimo notri, naročimo radler in pa itak štrudl! Moram ga pohvaliti! Bil je super. Ker se megla ni razkadila, smo postali kar malo leni in bi najraje kar tukaj ostali. A čakal nas je zadnji del današnje poti, saj za na vrh zaradi vetra sploh nismo pomislili. Tabla še 3 ure do koče Erzherzog-Johann-Hutte (3454m), kjer bomo tudi prespali. Od »Štrudl« koče zavijemo desno (pot 712), tam nas čaka ena prečka snega, naprej kopno. Nato pa se začne zabavni del. Namreč stopimo na ledenik. Ledenik ima kar nekaj novega snega, zato razpoke niso vidne. Hitro se navežemo (2 navezi – ena po 3 in ena po 4) in hodimo striktno po stopinjah, da ne bi kdo v kakšno razpoko padel. Pridemo do jeklenic. Nekateri so jih v spodnjem delu obvili , nadaljevali po ledeniku in se višje priključili na jeklenice. Mi pa smo se odločili kar direktno po poti med jeklenicami. Megla je še vedno vztrajala, začel je padati tudi sneg in vetra tudi ni manjkalo. Pa so šli vsi razgledi… Jeklenice se začnejo na prib. 3250 metrih in so do koče na 3454 metrih. Lepo se vzpenjamo in porabimo približno eno uro »plezanja« čez skale ob pomoči jeklenic. No potem pa zagledamo kočo Erzherzog-Johann-Hutte (3454m). Odlično! Veter je pri koči pihal še močneje, zato se hitro pospravimo v kočo. Skozi vrata in naravnost je soba – sušilnica. Ufff kako smrdi! Mix smradu več kot 30 parov čevljev. Tam odložimo stvari, si obujemo natikače (so v koči) in se premaknemo v glavni prostor. Kako toplo! Čisto premraženi komaj najdemo prostor za mizo, saj je bila koča lepo zasedena. Se usedemo, Joža in Matjaž se gresta zmenit za spanje (smo imeli že prej rezervirano). Vzeli smo nočitev z zajtrkom (25,80 €) – CENIK. Ker smo si zaželeli nekaj toplega za pojesti, nas je nekaj naročilo špagete bolognese (11,20 €), drugi pa juho (6 €). Čeprav sem imel v nahrbtniku šest sendvičev, so špageti pasali! Po večerji se razpakiramo v skupni sobi (bilo nas je prib. 15). Sobe so super opremljene, jogi pa je skoraj boljši kot pri meni doma =P Jernej je imel glavobole in vročino, zato se je hitro spravil spat… Ostali smo bili ok! Se vrnemo v glavni prostor, malo podružimo in nazaj v sobo. Mene je zmanjkalo že ob 21h! Bilo je prijetno toplo, mraz me je malo zmatral in zato sem sladko zaspal! Dokler me ni tiščalo na wc ob pol enih! Nekaj časa sem še zadrževal, nato pa sem se mogel obuti in oditi po stopnicah v mrzlo klet, kjer so bili wcji. Brrr! Ko pridem nazaj pa zaspal do 5h, ko je zvonila budilka. Soba je bila zelo topla, zato sem komaj vstal.

Kaj, če bi jogi kar domov odnesel? ?

En Matjaž (bili so 4je!) je vstal isti čas ko jaz in skupaj sva odšla na zajtrk. Jedilnica pa že skoraj polna! Malo smo že pozni! Zunaj je pihal močan veter in bilo je vse megleno (čez noč je zapadalo cca. 10 cm novega snega). Drugim se je kot kaže kar mudilo. Za zajtrk dobiš 2 kosa kruha (če želiš, ga greš lahko gratis še iskat) in na vsaki mizi je skleda, kjer je notri marmelada, med, pašteta… Plus tega dobiš čaj ali kavo zraven, odvisno kaj si zaželiš. No kmalu se nama pridružijo še drugi, samo Jernej je še spal. Pojemo, ga zbudimo, a pravi da se ne počuti dobro, zato ne bo šel z nami… Škoda! Pa nas je ostalo šest. Zunaj mraz in veter nista popuščala! Temperatura v zavetrju je bila 4°C, veter ob koči pa okrog 30 km/h, sedaj pa izračunaj kakšen je bil filing mraza! Brr! Za »naskok« na Grossa sem imel na sebi dolgo in kratko švic majico, plus od Raidlighta ultra lahek windstopper* . Včeraj mi je pomagal, da me ni prepihalo in tudi premočil ni, zato sem se odločil, da ga danes še enkrat postavim na test (več o tem pa kasneje). Od opreme smo rabili plezalni pas, dereze, gamaše in pa čelado… No pa dve vrvi smo imeli s seboj. Večino pohodnikov je štartalo pred nami, nekateri proti vrhu, drugi pa v dolino. Ker je bila tako gosta megla z vetrom, jih ubistvu nismo videli in nismo sploh vedeli kdo je kam šel.

No ko se zberemo, se zmenimo, da bo eden od para nosil nahrbtnik in tako pokompletiramo, odrinemo proti Sattele (sedlo) 3640 metrov. Že nekaj metrov od koče se vse sledi izgubijo, pihalo je res ko hudič! Nadaljujemo po svoje… Nismo bili sigurni a je sploh kdo šel proti vrhu, saj se je videlo popolnoma 0! Veter je z vsakim metrom jačal, sneg je raznašalo… Pihalo je iz desne strani in sneg je bil čisto zmrznjen – ko britvica! Očala so se mi od dihanja malo zarosile in v trenutku so tiste kapljice zmrznile, nisem videl popolnoma nič! Po 15 minutah hoje se ustavimo. Treba je narediti posvet! Jože vpraša, kaj sedaj? Nekako se strinjamo, da obrnemo nazaj proti koči… Razmere res niso… In še slabša se… Ne vidimo čisto nič… Jaz v mislih popolnoma razočaran, ampak sem razumel, da razmere res niso za vrh. Pa obrnemo! Pride ideja: »Kaj, če počakamo kakšne pol ure, da vidimo ali se zboljšajo razmere in probamo proti vrhu, v nasprotnem primeru pa v dolino?« No ta ideja je bila super! Pridemo do koče in se razjasni v trenutku! Vidimo 4 naveze kako obračajo pri sedlu in hodijo dol. No vsaj videli smo, če je kdo šel gor! Vidimo eno navezo na grebenu gor pri Kleine Grossglockner. Kot kaže se da! In se spet zapre! Veter ne poneha. Matjaž pride na idejo, da probamo do sedla, potem bomo pa videli kaj in kako… Da vsaj probamo. Vsi se strinjamo!

Zato spet na mraz v meglo in proti sedlu. Sedaj so se sledi videle, saj so se ljudje vračali. Vsaka skupina je rekla, da so razmere slabe. No mi se ne oziramo, pridemo do sedla v pol ure. Kaj pa sedaj? Veter je mogoče malo šibkejši, sneg pa še vedno pada! Vidimo, da gre ena naveza proti steni. Ajd, gremo za njimi! Prtegnemo v drugo, da slučajno ne bodo spet stopinje izginile. Pridemo pod steno… Kaj sedaj? Gledamo kako se ljudje vračajo s stene, ne morejo! Spet posvet… Nadaljujemo ali ne? Sem bil itak za, dva Matjaža pa ne. Nato pa pride tista naveza z vrha. Jih vprašamo kako je in rečejo, da je tale vstopni del najtežji, potem pa gre lepo. Ok! Kaj pa greben med Malim in Velikim Klekom? Reče majstr, da je super! Hmmm… Meni se je kar nasmejalo! Se pogledamo, reče Matjaž: »Ma dej, gremo najprej čez tole vstopno steno, da vidimo kako je, potem bomo pa videli!« No vstop v steno je na 3660 m, se nas čaka malo več kot 130 metrov vzpona… To bomo pa že! Se navežemo, cepine zapičimo v sneg ob steni in jih pustimo do spusta, jaz sem bil (zadnji) z Matjažema v drugi navezi, Jože je pa vodil prvo navezo. Gledam tisto steno in kako drugi obračajo… Pogoltnem slino! Srce začne malo hitreje biti! Bom zmogel? Seveda bom! Ob prvem večjem dvomu odneham! No iz prvega dela stene je visela vrv, ki nam je pomagala premagati. Na žalost je bila vrv kar zmrznjena. Jaz pa sem imel rokavice palčnike, saj so bile druge rokavice še mokre od včerajšnjega vzpona. Zato sem naredil nekaj, kar mogoče ni tako pametno, a drugače ni šlo. Globoko vzdihnem… Tisto debelo vrv sem si ovil okrog roke in tako premagal tistih par metrov navpičnice. Spet sestanek! Ja nič, gremo probati do Malega Kleka – Kleinglockner (3770 m) ! Odličnooo! Nato smo kar nekaj časa »plezali« bolj kot ne naravnost gor. Klinov v spodnjem delu praktično ni, zato so pa skale lepo rebraste, da se da lepo prijeti. Še vedno nas je spremljala megla, veter je malo ponehal in sneg pojačal. A mi se nismo dali! Po nekaj minutah pridemo do table, od tam desno gor, kjer se začnejo jeklene palice, kjer so nam v pomoč pri varovanju. Gneče ni bilo, saj smo bili še kar sami. No dosežemo Kleinglockner (3770m). Spet sestanek! Sedaj se že vsi smejimo… JA GREMO DO VRHA ANE! »Ali je kdo za, da obrnemo?« No ni bilo junaka k je vzdignil roko. Vreme nam je vmes postreglo tudi s soncem in razgledi… Sedaj pa sledi najzanimivejši del in tisti del, ki me je bil najbolj strah. Matjaž je včeraj rekel, da je med Malim in Velikim Grossom en greben, kjer se kar zelo spustiš in je zelo težak. No, ko smo prišli do tega grebena in videli kako dobro je zalit, se nam je kar smejalo! Zato smo se iz Malega Kleka spustili v škrbino Glockner-scharte, ki je pri spustu varovan z na eni strani nepritrjeno jeklenico… Še dva koraka po izpostavljenem delu in že sem na drugem koncu! Potem še kakšnih 50 metrov kar hudega naklona do vrha. No nad škrbino sta nas čaka par, da smo lepo preplezali mimo. Malo me je začela boleti glava, saj sem premalo pil! Upam, da bo kmalu boljše! Tukaj je šlo dokaj brez težav, saj je bil dober miks snega in skal. No po dveh ura od koče nam uspe! GROßGLOCKNER 3798 metrov! Želja izpolnjena! Kakšno je bilo vreme, me ni brigalo… Lahko rečem, da je to »un ta’prav #tojtauzitek «. Kar naenkrat se na vrhu razjasni, zato je postalo kar toplo! Gorski bogovi so z nami! Nepopisna sreča! Naredimo par slik in gasa proti dolini, saj nas je že malo priganjal čas!

Na strehi Avstrije!

To rundo se nas je navezalo na dolgo vrv kar vseh šest! Jaz sem pristal na četrtem mestu, super! Čeprav je bil sonce le za kratek čas, je sneg postal kar južen! Zato je bila potrebna večja previdnost. Lepo počasi smo se spuščali, vmes varovali na tak in drugačen način. Ali smo se pravilno varovali ali ne, sploh ni tema debate… Smo improvizirali, zato, da smo se čim hitreje (varno) spuščali. Tista škrbina je bila iz druge strani še lažja, zato smo kar poleteli čez. Nato vzpon na Kleinglockner, srečali eno navezo, ki se je vzpenjala, od tam dol proti tabli in še tistih par deset metrov do konca stene. Spust je trajal okrog eno uro. Tam spet cepine v roke in gasa proti koči na 3454 metrov, ki jo dosežemo v manj kot uri umirjene hoje. Razpakiramo stvari nazaj tako kot smo imeli včeraj robo, nekaj pojemo in sledi spust proti naslednji koči na 2801 m. Spet ta jeklenica! Včeraj je bil ta del zmrznjen, zato damo dereze gor, a hitro vidimo, da je sneg zelo mehak… Ker smo leni, pustimo dereze gor! ? Zgornji del se vračamo po isti poti kot včeraj vzpenjali, nato pa zavijemo desno (včeraj prišli iz leve strani) in tako še malo spusta do ledenika. Ker ni bilo megle, smo ledenik malo boljše videli (bila je ena ogromna razpoka) in tako lažje splanirali kje bomo šli. Sledi spust po ledeniku do »Štrudl hutte« na 2801 m. Še malo pred kočo zavijemo po bližnjici levo in tako pridemo do snežišča, po katerem »odsmučamo« in pridemo do koče Lucknerhutte (2241 m). Malo pred kočo zagledamo tudi ogromno svizcev – kako so kjut! No pri koči so imeli kot kaže neko prireditev, saj so bile tam punce oblečene v narodno nošo. Hmmm! Prava paša za oči! Edino škoda, ker nismo imeli časa. No sledi še dvajset minut spusta do avta. Današnja cela tura je trajala 7 ur 43 min z normalnim tempom. Zraven avta pa teče potok Ködnitzbach. Ima prijetnih 8 °C, zato je bilo potrebno nujno umiti noge notri. Kako boli! Kako paše! Kaj sedaj? Boli ali paše?! OBOJE! Sledi še zadnja malica, se napakiramo in gasa proti Sloveniji. V Lescah se ustavimo še na pijači in potem proti domu. Pa je bil super vikend zaključen!

Hvala celotni ekipi – 4x Matjaž, Jože in Jernej za odlično družbo in pa navsezadnje za uresničitev mojega zadnjega cilja! Sedaj pa sledi razmislek in postavitev novih izziv. Komaj ČAKAM!

*Moram tudi pohvaliti Raidlight ultra lahko vetrovko! Dva dni težkih pogojev mi je služila odlično! Zelo lahka, ne prepušča vode, ne vetra in kljub temu vsaj malo diha s pomočjo odprtin na hrbtišču. Lahko samo rečem: “Kapo dol!”