Če povem po pravici… Sem si želel deževno nedeljo. Dokaj brez energije že cel teden in tako je šlo tudi v nedeljo. Tekom tedna mi Gorazd napiše, če grem v nedeljo na Triglav, peljejo enega gospoda na vrh. Ideja se mi je zdela zanimiva. No potem je prišla otoplitev in pa gneča na Triglavu tekom tedna… Malo me je skrbelo za prečko… Ob taki obremenitvi ne more biti tako dobra, kot je bila prejšnji teden. Zato sem tudi zavrnil Triglav… Nekako se nisem počutil dovolj dobro, da bi se še s tisto prečko ukvarjal. Kam pa potem? Mislil sem iti na Begunjščico, pa sem bil v novembru 7x gor… Vrtača? Bom še malo počakal… Kaj pa Grintovec? Že dolgo nisem bil… Sicer se mi ne ljubi, a nekako se je treba prisliti, saj je bil napovedan sonček!

 

Nedelja ob 0135 zazvoni budilka! Ohhh! Takoj pogledam radarsko sliko padavin… Brez dežja in oblačka. Ma ne no!? Pa sem ustal. Hitro zajtrk pojem in ob 0200 že v avtu proti Kamniški Bistrici. Celo pot se nekako prepričujem: »Gašper, sej bo! Sej je sam tista dolgočasna pot do sedla… Pol pa sam še tist klanc, pa si na vrh!« No ni ravno pomagalo! Malo čez tretjo uro parkiram. Avtomobilov sigurno 10. Ojoj! Še ta udarec! Kaj bo to zdj največja gneča?? Pa če sem že tukaj… Pač grem. Se hitro napokam in zaštartam. Po 10 minutah že skoraj obračam… Ni energije… Bolj se matram, slabše je… Na 1200 metrih postane vse skupaj ledeno… Ampak ker sem trmast in len… Pač ne dam derez gor… Matram… Matram… Drsi… Preklinjam… Teče s čela… Gledam na uro… 1300 metrov. Pa dej no! Usmerim pogled dol, odklopim možgane in gasa.. Zraven pa komad od Mi2 – Čista jeba! In je bila! Bolj je bil redek gozd… Več snega… Bolj drselo, saj je bil zbit… Če bi imel male derezice, bi jih uporabil… Velikih pa ne bom dajal… In trmaril sem naprej… Zagledam za sabo lučko… Uff! Si rečem: »Tolk si počasen?« Ne… Ne… To ne bo šlo… Iz druge prestave v tretjo… Pfff! Drsi… Se upiram na palice… Tempo se pojača… Pridem ven iz gozda… Zagledam kakšnih 150 višincev  višje dvoje lučk. Bam! Kakor, da bi baterije nafilal… Noge začnejo še hitreje hodit… Sicer ta del ne drsi več… Je pa južen sneg. Stopnjujem tempo… Lučke vedno bližje. Na uri mi kaže 1700 m. Še malo! Kar naenkrat zagledam pred sabo Cojzovo kočo. Pogledam na uro: 1 ura 10 min s parkirišča… Pa sej sploh ni tako slabo! »P***a, kaj tolk jamraš?!« V koči zagledam lučko. Malo se popraskam po glavi, saj se mi je zdelo, da je pozimi koča zaprta. Ja nič… Bom pa vstopil notri… Itak sem ful prehiter! Pokljukam vrata… Odklenjeno! Vstopim… Pred vrati model: »Živjo!« Ja živjo? Grem v jedilnico… Tam še trije notri. Me lepo pozdravijo. So bili modeli tečajniki iz AO Kamnik in so imel vežbanje okrog Grintovca – že od petka! O hudo! Notri toplo! Prijazen gospodič mi ponudi čaj. Hvala lepa! Tam še malo debatiramo… Baje ima AO Kamnik 3 nove alpiniste… Bravo! Svaka čast! Ta’drug mudel ponudi domač šnopc s čilijem. Sicer šnopca ne pijem… Ampak… Čili… Treba probat! Ufff je zažgal! Odličen! Nekako se prislinjeno držim v jedilnici na toplem do 5h. Ful prijazni teli »Kamnčani«, ajga! Po tabli je 2 uri 15 min hoje do vrha. Ker sem se malo ohladil, se odločim, da se bom kar držal te časovnice in štart je bil ob 0515. Obljubim, da se nazaj grede oglasim spet! Res zelo prijetno presenečen, se odpravim spet na mraz!

 

Sedaj pa dereze gor! Ustnice še vedno pečejo od čilija… Tole danes je samo neko jamranje! Ready! Steady! Go! In se zaženem… Ampak samo par metrov do prvega klanca. Me zabije v poden… Hitro en gel. Pa gasa naprej. Gel počasi prijema… Jaz pa pridno nabiram višince. Lep gaz je narejen! Višje zagledam dve lučki. Ampak nekako se mi zdi čudno, zakaj hodita levo- desno. Nato pa se malo vse skupaj zalomi. Nekako s spomina privlečeno se mi je zdelo, da bi mogel zaviti levo – po letni poti. Ampak zrito je vse v desno… Pa grem desno, proti lučki. Gaz vedno bolj v desno vleče. Kar hitro srečam tisti dve lučki. Izgubili sta se. Hmmm! Vedel sem, da sem malo preveč desno… Ampak… Pameten kakor sem… Jima predlagam, da naj gresta za mano in bomo zavili malo bolj v levo. Hodimo nekaj minut… Se ustavim… Dam lučko na glavo z dolgim snopom…. Posvetim v daljavo… Hmmm…. Zakaj je 20m naprej pred mano par sto metrov visoka stena? Faaak! Tukaj gor sigurno ne grem. Na uri prižgem zemljevid. Ste 150m v desno, mi prijazna ura pokaže. Malo razmišljam… Nazaj dol ne grem… Ja nič… Bom kar ob steni prečil.. Gospe pa za mano. Zavijem v levo in prečim… 100 m… 50 m… Zagledam spodaj gaz… Evo ga! Kako sem ga prej zgrešil?! Nič se ne bom spuščal… Še naprej prečim in pridem na gaz. Super! Sedaj pa gasa naprej. Ura zavibrira – ste na pravi poti. Hvala! Ja nič.. Gremo gor… Proti strehi Grintovca. Ta klanec me ubija! Vedno! Spet glavo dol, v 2. prestavo, vklop špere! Začne kopati! Takoo ja! Povečanje moči v breg. Še dobro, da grem samo naravnost gor! Klanec ne pojenja… Glavo spet dol in sam gasa naprej! Slej ko prej bo zmanjkalo klanca. Ampak moram pa priznati, da je tale streha res dooooolga! Še dobro, da ponoči hodim gor. Višinci se lepo nabirajo. Sneg je super! Ni leden, bolj južen… Ampak prime pa! Lučke ostajajo zadaj. Pogledam na uro… Joooj! Šele 6! Še več kot uro in pol do vzhoda. Hop! Sidro spuščeno! Tempo se izrazito upočasni… Boljše počasi hodit, kakor na vrhu zmrzovati. Jah! V teoriji… Praksa pa je bila malo drugačna! Ob 6:30 zmanjka klanca. Oh! Na vrhu sem! Grintovec- 2558 m. No kakšen meter več zaradi snega. Urca petnajst iz sedla na vrhu. Eno uro prehiter! Na grebenu piha, ampak ko greš pa na drugo stran pa brezvetrje! Hitro puhovko gor! Ura kaže -7°C. Kar mrzlo! ? Hitro čaj zategnem… Pogreje! Kakšnih 20 min za mano prideta gospe za mano. Joooj! Sej se poznamo! Čeprav preko fejsbuka. Antonija in Darja! Malo poklepetamo. Sonce že vzhaja! Ulalala! Kakšen vzhod! Te barve! Pozabljeno vso tisto jamranje po poti!

Slika 1: Sonce nabija! ?

Kmalu pa pride na vrh tudi en čist zamaskiran. Reče živjo… Tale glas mi je poznan… Pa ne me… Boštjan! Ko da bi me zasledoval. Od vseh vrhov ravno tale Grintovec najde! Hudo! Ko da bi se zmenila! Antonija in Darja se počasi odpravita dol… Midva z Boštjanom še počakava na vrhu. Prideta še dva gor. Malo se poslikamo, nakar dobim sporočilo od Mojce: »Dej naju počaki na vrhu, še malo imava!« Superca! Še več poznanih. No vsi trije se odpravijo dol, jaz pa čakam na vrhu. Kar kmalu pridejo še trije na vrh in se hitro odpravijo dol… Jaz pa še kar čakam… 20 min kasneje se že pošteno tresem, zato spakiram in gasa dol. Jih bom po poti srečal! Ženske imajo kot kaže drugačno definicijo – ŠE MALO!

 

Slika 2: Boštjan in moja malenkost ?

 

Skoraj celo streho se spustim, nakar zagledam Mojco in Almo! Joooj! Hitro objet! Malo podebatiramo. Mi prepričujeta, da bi šel z njima gor… A ni energije. Zato se odpravim dol. Lepo vaju je bilo videt! Sneg je še vedno dovolj kompakten kot prej. Vmes kakšen leden del, a itak imaš dereze gor! Kar hitro se spustim in pridem do tistega razcepa, kjer sem zjutraj zgrešil. Itak! Ravno pri tistem razcepu je v levo bilo vse ledeno, zato se niso videle stopinje… Desno pa je bil južni sneg… No podnevi ne moreš zgrešit! Naredim še par korakov in kar naenkrat leva dereza ne prime… Pogledam… Ni dereze! Kako je to mogoče?! Pogledam nazaj. Nekaj metrov nazaj pa moja dereza. Nimam pojma kako se je odpela. To se mi je zgodilo šele drugič, prvič na Grossglocknerju. Derezo dam nazaj in gasa proti sedlu. Sneg je bil že malo južen, ampak se je dalo lepo hodit. Nekaj metrov pred sedlom pa spet zmanjka dereze. Pa kaj je to?! Dam obe derezi dol in lepo počasi še tistih par korakov do sedla. No tam so tečajniki že lepo pospravljali in se počasi odpravljali dol. Na hitro se pozdravimo. Res, še enkrat hvala za gostoljubnost! Nekateri so se odpravljali s sedla proti parkirišču brez derez, nekateri z. No jaz sem izbral tisto prvo. Malo je sicer še vedno drselo, a sem lepo »smučal« po strmini navzdol – priporočam vsaj derezice (veliko lažje). No višina pada, sneg še vedno ostaja kar poledenel – vse tja do 1200 metrov. Ni pomagala niti oblačnost, ki se je kar hitro dvigala proti sedlu – 1793 m. Kar nekaj ljudi je še vedno hodilo gor. Okrog 11h pa končo pridem do avta. Hitro se razpakiram in počasi proti domu. Aja… cesta V Koncu je v odličnem stanju!

 

Pa je bil spet en super dan za mano. Obvezna je vsa zimska oprema! Pa srečno!

 

Galerija:

Pot: