Gokyo Ri – Dole (4200 m)

30.10

Dobro jutro! In res je bilo dobro! Spal sem kot dojenček, pokrit sem bil s toplo deko, zato sem lahko spal samo v gatah. Budilka ob 5:30, poležal do 5:45, saj je bilo v spalki zelo toplo. Potem se hitro skobacam iz postelje, vse spakiram in ob šestih že v jedilnici, pripravljen na zajtrk. Za zajtrk klasika, tibentantski kruh z medom. Čeprav je bil med kar zmrznjen, na steklenici je pisalo rok uporabe do 2016, me ubistvu ni motilo (še sem živ). Po zajtrku sem vzel spalko ven in jo pustil v lodgu, saj je nima smisla nositi s sabo na Gokyo Ri (5357 m). Vodič pa je pustil kar cel nahrbtnik. Danes je bil cilj Gokyo Lakes – Gokyo Ri – Dole (4200 m).

Najprej sva se spustila do jezera, prečkala mrzle pritoke in potem se je zabava začela. Klanec je podoben kot na Kala Patthar, zato sem vedel, da bo spet eno »trpljenje«. Začela sva lepo počasi, korak za korakom, a sva hitro že prehitela prvo skupino. Potem sem spet dal svojo glasbo in tempo se je še povečal. Počutil sem se odlično, čeprav so me malo pekle noge od včerajšnjega pohoda. Po pol ure prva pavza, ravno prav, ker je ravno takrat posijalo sonce. Kako paše! Po pavzi pa spet grizenje v hrib, ki kar ni popustil. Približno 150 m višincev do vrha sva že videla ljudi, ki so se slikali na vrhu, zato sem dobil zagon in tempo povečal. No, vodič se z mojim tempom ni mogel kosati, zato je spet začel zaostajati (višina mu zadnjih par dni ne dela dobro, sploh pa ne nad 5000 metri). No, par korakov pod vrhom vzamem telefon, naštimam Golico in spet sem bil glavni na vasi. Občutki fenomenalni, čeprav sem bil kar malo zadihan, vodič pa kakšno minuto ali dve prisopiha za mano. Sledil je obvezen fotošuting in Gokyo Ri si res zasluži naziv najlepše razgledne točke v Himalaji. Z Gokyo Ri sva videla skoraj vse iste vrhove kakor iz Kala Patthar-ja (saj je bil le-ta pred nama). Sonček naju je lepo grel, zato se nama ni nikamor mudilo, vas Dole bo že počakala. Na vrhu sva bila sigurno kakšno uro, potem pa je sledil povratek do jezera. Kakšen lep razgled na jezero! Zadaj se je skrivalo še eno Gokyo jezero, ki ga bova kasneje tudi videla, ko bova šla proti Dole.

Sledil je hiter povratek do najinega lodga, naročil sem vročo limono, malo počil in zamenjal SD kartico (do danes se je nabralo več kot 2200 slik). Po čaju sem hitro vrgel spalko v nahrtbnik in bil sem že pripravljen! Pot je bila na začetku bolj kot ne ravna in že po 15ih minutah zagledava drugo Gokyo jezero. Ker sva imela dober tempo, se nisva nekaj ustavljala, ampak samo gasa naprej mimo vseh pohodnikov. Pot je bila kar prašna (še dobro, da nimamo tega v SLO), obdana s kamni. Čez nekaj časa sva prišla do tretjega Gokyo jezera, nekakšna mlakuža (obdanega z možiclji). Tukaj se sploh nisva ustavljala, saj je bila naslednja postaja Macherma (4470 m), ki je bil oddaljen 3 ure. No, po tretjem jezeru se je začela zame najlepša in poleg tega najbolj dolgočasna pot treka. Zakaj najlepša? Prišla sva do konca ledenika in zato se je voda iztekala v eno hudo sotesko/dolino. Midva sicer nisva hodila ob vodi, ampak je bila pot speljana nad to dolino, zato je bil odličen razgled! Sedaj pa pridemo do dolgočasne poti. Problem je bil, da si že eno uro vnaprej vedel, kje boš hodil, saj je bila pot speljana ob robu hriba. A nič zato, treba je bilo priti do Dole.

Ko se je ledenik končal, sva se spustila za kar nekaj metrov, nato manjši vzpon in že sva bila v Machermi (40 min od zadnjega Gokyo jezera in 110 min od Lodga v Gokyo). Vodič je predlagal, da se ustaviva v naslednji vasi (oddaljena eno uro), a sem bil tako lačen, da sem zavrnil predlog. No, tako sva se ustavila v Fanga View Point Lodge (no, mogoče bi bilo boljše, če bi ga poslušal). Skratka, v Lodgu so bili Japonci, skupina sedmih (povprečna starost 70 let) in vodič. Nekaj časa me gledajo, nato pa vprašajo, koliko časa sva potrebovala od Gokya. Odgovorim, da manj kot dve uri, zato me vsi začudeno gledajo, ena Japonka neki po njihovo govori in kaže na mišice. Potem me vprašajo, od kod prihajam. No, od sedmih so bili že trije na Bledu (no, sej je bilo že pol Japonske tukaj). Tista Japonka me še vedno lepo gleda, me mogoče osvaja? Kakšna čast! Če me že mlade ne osvajajo, me pa potem starejše. No, še dobro, da sva pobegnila z vodičem, še preden se je gospa začela slačit (malo heca!).

Jedel sem špagete s paradižnikovo omako in sirom. Še dobro, da sem bil lačen, ker to je bil prvi kraj, kjer nisem dobro jedel in zato sem skoraj polovico pustil (ubistvu hrana tudi malo ni bila okusna). Pot je bila še dolga, zato nisva smela zavlačevati, če sva želela dobiti kakšno prazno sobo v Dole.

Pot naprej je bila ista kakor do te vasi. Veliko dol, malo po ravnem in malo gor. Na levi strani brega sva gledala še eno pot do Gokya, bolj strma in bolj zapuščena (samo 2 lodga na dolžini 10 km). Meni je bila pot zelo zanimiva, mogoče jo pa naslednjič probam. Ljudi med potjo nisva nekaj srečevala, zato je bilo vodiča strah, da so že vsi v Dole. Zato pojačava tempo (itak je bil teren večinoma na dol), vmes vidiva posamezne lodge, ki pa so bili prazni. Po več kot dveh urah pa zagledava vas Dole (4200 m). Mi je kar odleglo, saj me nogi nista čisto ubogali (že kar pošteno zmatran), sledil je spust (10 min) in že sva bila v vasi. Vas je bila kar prazna (zdaj ali so vsi v lodgih ali pa nikjer nobenega ni). Zagledava prvi lodge, River Side Lodge in greva probat srečo, ali je kaj prostora. Počakam pred vrati in čez dve minuti je že zunaj: »Gasper, they have a room!«. In spet sem dobil svojo sobo! In tako bom spet lahko brez problemov spal. Samo malo me skrbi, da bosta soseda preveč naglas seksala, ker so stene spet tanke in se vse sliši. No, po drugi strani mi je bilo pa vseeno (jutri sem že v Namche Bazar-ju!), če si dasta duška. Ko sem odložil nahrbtnik, je sledilo umivanje z robčki. Zadnje umivanje je bilo namreč v Namche (8 dni nazaj), z robčki pa v Gorak Shep (3 dni nazaj). Cunje že pošteno smrdijo, saj jih zaradi mraza ne morem oprati. No, rajši ne povem, koliko časa imam že isto dolgo majico in kratko čez. No, to je pač življenje treka, pa če se kdo zgraža, ali ne. Za primer, vodič ima isto majico in hlače že enajsti dan. Je pa odlično, ko sva skupaj, saj se mene sploh ne voha v primerjavi z njim. Gremo k bolj čistim stvarem, večerji.

Sploh več ne vem, kaj naj jem, saj sem naveličan že vse njihove hrane, a po tehtnem premisleku sem izbral pečen riž z zelenjavo (riž je bil na treku na mojem krožniku že 12ič v enajstih dneh!). Večerjo sem naročil za ob šestih, še prej pa ingverjev čaj (16x pri obroku in ne vem kolikokrat še za zraven). Ko sem čakal na večerjo, sem vmes reševal sudoku in zraven spoznal še enega Nemca, ki je predlagal eno igro. Ko mi je razlagal navodila, so bila tako kompleksna, da ob svoji utrujenosti nisem mogel tako močno razmišljati, zato sem se rajši držal kar sudokuja. Večerja bila odlična! Sicer ne vem, a so danes večje porcije, ali meni ne paše več tako veliko pojesti. Po večerji me vodič preseneti še z olupljenim sadjem, ki pa ga je sedaj zmanjkalo. Po večerji se odpravim počasi spat, no, zmanjkalo me je že pred sedmo. Res je bil naporen dan, prehodila sva največ kilometrov na treku. Jutri pa v Namche (Jan naju že čaka, upam) in upam, da nama rata v štirih urah!

Počutje: Odlično, ampak zmatran ko hudič!

Podatki:

• Razdalja: 17,25 km
• Čas: 5:37:06 ur
• Skupni vzpon: 763 m
• Skupni spust: 1447 m
• Najvišja višina: 5356 m
• Najnižja višina: 4072 m

Hrana:

• Zajtrk: Tibentantski kruh z medom + limonin čaj (640 Rs)
• Kosilo: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (730 Rs)
• Večerja: Pečen riž z zelenjavo + ingverjev čaj z medom (680 Rs)
• Skupaj stroški: 2050 Rs ($17,8)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 30th’