V četrtek (5.9.2019) je bil zadnji dan napovedan lep vreme. Le kako bi ga izkoristil? Sončni zahod nekje v hribih? Ah ne… Kaj pa mogoče ferata? Sliši se zanimivo! Tale Jerm’n sem gledal že kar nekaj časa. Pravijo, da je kar težka. Super! Ravno mi Mojca piše, kdaj gremo kej v hribe… »Greš zraven?« Seveda! Odlično!
Ob 17:30 se dobiva v Lescah in se skupaj zapeljeva proti Gozd Martuljku. Pred tistim mostom, kjer se zelo lepo vidi Špik je tabla za Srednji vrh. Tam zavijeva desno in takoj ob igrišču parkirava. Se oblečeva in gasa po cesti med hišami. Desno po cesti gre pot proti ferati Hvadnik, levo pa proti Jerm’n. Še nekaj minut hodiva in pred mostom zavijeva desno v strmino. Po nekaj korakih pa se začne akcija! Ferata je na začetku speljana naravnost gor (težavnost D, D/E), sicer so skobe in tako kar olajša delo (v Dolomitih nisva imela te sreče). Mojca gre prva, se vpne in ko košutka gor. Nato sem na vrsti jaz. Vpnem, prva skoba je malo višja, zato sem malo skočil in tako stopil gor. Potem pa rutinirano čez tistih par metrov gor. Na koncu gor se položi in zagledava Jermanov slap, plus še eno steno. Gledam tisto steno, tole bo še zanimivo!
Najprej greš čez viseči most – dve zajli napeljani na drugo stran, ena spodaj za hodit po njej in druga, da se vpneš. Po kratkem mostu pa sledi najtežji del ferate, ki poteka ob levi strani slapu (težavnost vsaj D). Mojca spet prva, jaz pa se prelevim v fotografa. Kljoc! Kljoc! In že je na pol stene! Tako hitra! A prej jo je bilo strah, kako bo prišla čez to steno… Bravo! Ko je bila pri koncu, se zapodim še jaz. Hitro po mostu na drugo stran, se pripnem in gasa gor. Ker je stena na nekaterih mestih bolj gladka, sem se nagnil nazaj, oprl na noge in z rokami potegnil gor. Ulalala! Žile so se napele! Skobe so malo bolj narazen… Nekje na sredini se ustavim, vpnem popkovino, da bom lahko v miru počival. Nahrbtnik dol, vzamem telefon in malo poslikam. Stojim na skobi vsaj 10 metrov visoko, super! Razgled je res lep! Sploh na Martuljške gore. Mojca se že dere kje se ubiram?! Joooj, sori! Hitro pospravim in hop… Hop… Po prečki v desno (najbolj zoprni del)… Pa sem pri Mojci! Bravo! Nato nekaj korakov brez varovanja in spet prideva do mostu. Čaka naju še ena stena… Ta ni gladka, tako da bo lažje. Spet lepo po mostu na drugo stran. Še nekaj metrov po steni, ki ima dosti stopov in po nekaj minutah na vrhu! Sledi še par korakov »grebenčkanja« in že sva pri klopci! Bravo Mojca! Lep tempo!?
Slika 1: Prav, da jo mal roke bolijo ?
Pri klopci se ustaviva, malo počijeva, se odločiva, da bova naredila kakšno skupaj fotko. Stojala nisem imel, zato sem improviziral s kamni. Ravno, ko sem jih nalagal gor na klopco, pa slišim nek glas. Maja se je ravno vračala s Hvadnika, saj malo nad klopco vodi pot na spust iz Hvadnika do avtomobila. Hitro se zaderem, če naju slika. Naredi par slik, se malo pogovorimo in gre dol proti avtu. Kaj pa midva? Kaj, če bi šla do Hvadnika gor po potki in se bova potem kar po ferati spustila – je za probat! Malo nad klopco je tabla, levo Srednji vrh, desno pa vodi ena potka, ki pa ni označena. Malo v dilemi kam zaviti, zavijeva proti Srednjem vrhu a hitro ugotoviva, da ne bo prav in zato obrneva. Greva na tisto potko in se začneva vzpenjat. Nobenega ne srečava. Po nekaj minutah zavijeva iz »glavne potke« desno proti klopci in od tam se malo spustiva. Zagledava začetek/konec Hvadnika (odvisno s katere smeri gledaš). Koliko vode! Že takoj naju čaka spet most. Par korakov in sva že na drugi strani, nato sledi spuščanje ob potoku Hladnik. Vode je ogromno in zato so skale kar mokre, previdnost ni odveč. Pot je speljana lepo ob potoku skozi sotesko, zato lepo skačeva z ene skale na drugo. Vmes so tudi skobe. Na spodnjem delu pa naletiva na »težavico«. Vse skale so v vodi. Ja nič… Pač bo treba po vodi. Dva koraka po vodi in že na drugi strani. Še nekaj korakov, skob in že sva na koncu! Prideva na potko, še nekaj minut in cesta je pred nama, kmalu zagledava avto! Pa je konec! Petka, pospraviva robo v avto.
Ferata Jerm’n kar opravičuje svoj sloves. Začetek je zanimiv in pa potem po mostu gor spet potrebno kar nekaj moči v rokah. Največji problem zna biti prečka v desno. Drugače pa zelo lepo speljana ferata, bravo! Ferata Hvadnik pa je zame še lepša! Sicer ni tako zahtevna, ampak scena je pa huda! Ko se vzpenjaš/spuščaš ob potoku Hladnik, lahko samo rečem vau! Naslednja ferata pa je na vrsti…
Pa hvala Mojci za družbo!
Galerija:
