Lobuche – Gorak Shep – EBC (5364 m)

27.10.

Noč je bila zelo mrzla, oblečen ko medved, a me je vseeno zeblo v noge. Spal sem zelo slabo, kot kaže, se čuti občutek višine, saj smo na 4910 m. Zjutraj, ko sem se zbudil, me je malo bolela glava, a mislim, da je to posledica mraza. Bomo videli, kako bo naprej. Tablete ne bom vzel, imam pa jih pripravljene za vsak primer, če bo kriza. Zajtrk je bil naročen ob 6:30, a sva ga zamudila, saj je Jana zelo bolela glava in sva malo še poležala. Za zajtrk sem jedel Tibentanski kruh z marmelado, ampak je bolj pasal čaj, oziroma vroča limona. A veš, kdaj si res visoko? Ko greš v počep na veliko potrebo na štrbunk wc, pa se tako matraš, da nabiješ 150 pulza, še preden kaj ven pride (preizkušeno!). No dosti heca. Aja, moram povedati tudi, da sva bila v sobi 102 (no, nič se ni zgodilo!). Skratka, štart je bil ob 7:45, ubistvu samo 15 min kasneje, kot je bilo planirano. Štartali smo izpred mrzlega hotela in tako prečkali zaledenele potoke in pot se je začela vzpenjati.

Po približno 20ih minutah smo šli mimo Italijanske piramide (včasih so tam raziskovali višino Everesta in klimatske spremembe), danes pa je tam hotel. Hotela sicer nismo videli, saj je bil skrit za hribom, a čez nekaj minut smo prečkali 5000 m. Kakšen hud občutek! Mene je glava nehala boleti! Jana pa že malo zmanjkuje, zato sem se ponudil, da mu nesem vsaj eno litrsko plastenko vode (vsak gram šteje). No, takoj sem začutil še ta kilogram, ampak sem si vbil v glavo, da je boljše, da jaz malo bolj trpim, kot pa da zaradi Jana obrnemo. No, med vzpenjanjem breme ni pojenjalo, je pa zato tempo. Zato sem vzel še termovko od Jana in jo vrgel v svoj nahrbtnik. Nato pa je nastopil še večji klanec. FAK! Kakšen pritisk v glavi! Teža je bila sedaj 2kg večja! Na vrhu klanca se ustavim, zlijem vase pol litra vode, pol litra še Janu vsilim in tako je postalo vsaj malo lažje, vsaj zame. Jan je še vedno imel glavobole, zato sva ga z vodičem na vsake 300m počakala, nato pa smo prišli do Khumbu ledenika. Kakšen mogočen ledenik! In tako nas je spremljal eno uro, vmes smo ga tudi prečkali parkrat (v tem delu je bil brez ledu, samo kamenje). No, končno zagledamo Gorak shep (5190 m) in zadaj Kala Patthar.

Spustimo se dol, poiščemo lodge Yeti resort in tam naročimo kosilo. Naročil sem makarone s sirom in jajcem. Tam smo se tudi pogovorili. Jan ni izgledal dobro, zato je bil pogovor nujen! Jan je predlagal, da grem jaz danes na Kala Patthar sam in potem greva jutri skupaj na EBC. Edini problem je ta, da je Kala Patthar 200m višji kot EBC, pot je sicer krajša, vzpon neprimerljiv. Malo sem se ustrašil, da bi naredil preveč višincev danes in da bi se mi potem jutri to poznalo (saj me je že nahrbtnik zelo utrudil), ko imamo zelo dolgo pot in ubistvu sploh nisem aklimatiziran na 5000m. Tako sem zavrnil ta predlog in se zmenili, da greva z nosačem danes na EBC, vodič in Jan pa počakata v Gorak. Jutri gre Jan z nosačem na EBC, jaz pa z vodičem na Kala Patthar in se potem dobimo v Gorak. Mislim, da je to še najboljša rešitev, da se Jan danes spočije, jaz pa se aklimatiziram na EBC. No, pet minut po pisanju prejšnjega stavka, pa pride vodič z novo idejo. Jaz in vodič danes EBC, jutri vodič in Jan EBC (tudi vodič se ni počutil dobro), nosač pa z mano na Kala Patthar.

No, z vodičem sva štartala, najprej je pot vodila čez »peščeno plažo«, po par sto metrih pa se začne zabava. Pred sabo zagledam klanec- o, šit! Ja nič, gremo gasa čez, nato se spustimo in spet v klanec. Ker sva bila malo zadihana, sva se ustavila in naredila par fotk. Ko sva slikala, je zraven prišla ena simpatična gospodična, izmenjala sva si par besed in gasa naprej. Zdaj so prišle na vrsto skale, tako da sva malo skakala med skalami, a nič resnega, vmes prehitiva kar nekaj ljudi (gužva je bila nepopisna). Potem pa čez kakšno uro zagledava veliko skupino ljudi malo nižje, tam je bil Everest Base camp. Pogledam gor in vidim, kako se Everest skriva za ledenikom. Tukaj sva se začela spuščati dol, približno 30m višine, pot se položi, zavije in že vidim Base Camp. Noro! Ubistvu se Everesta sploh ne vidi, šotorov ni. Zakaj potem noro? Zato, ker se tukaj začnejo odprave na Everest, tukaj se vse začne! In že si predstavljam, kako bi vse to zgledalo! No skratka, najprej sem se preoblekel v Alpinino majico, ker sem obljubil stojo, in sem jo tudi naredil! Pa mi je tudi uspela! Ubistvu mogoče malo težje narediti kot pri nas, a je šlo. Naredim še par slik z zastavo in že sva drvela nazaj, saj je močno pihalo in je bilo mraz. Oh, sedaj pa ta klanec, kjer sva prej imela dol! Ni druge, kot da se zaženem gor. Pridem ves zasopihan gor, počijeva in pogledam vodiča. Ne zgleda dobro, nekaj maje z glavo, da je kao vse ok. Ja valda ni, sej te vidim! Potem grem jaz naprej, pogledam nazaj in vidim kako zaostaja. Ga počakam. Mi reče, da ima probleme! Višinska… Fak! Kaj zdej? Ja nič, greva naprej. Začne pljuvat kri, mi reče, da ima nek problem z zobom, a nadaljujeva. Spet en klanec! Na vrhu klanca se ustaviva, mi bruha! Še meni rata slabo! Čez dve minuti še enkrat bruha. Zdaj pa konec heca! Se ustaviva za deset minut, mi zaspi na skali v sede. Ga končno zbudim, štartava naprej. Vedno bolj ga zmanjkuje, mene pa že malo skrbi. Končno prideva do najinega hotela! No, tudi meni je ratalo malo slabo (ne prenesem bruhanja) in me je malo glava bolela, ampak ni neke panike. Skočim v sobo, vidim Jana, kako me presenečeno gleda. Midva sva namreč prišla v treh urah tja in nazaj (drugače je označena pot tri ure samo v eno smer). Takoj sem popil en ingverjev čaj z medom (250R). Potem je prišel še vodič in naročila sva še večerjo. No, vodič je malo boljše zgledal. Danes sem si zanalšč izbral junk food. Saj me je zelo prepihalo, mraz zdelal, sonce pripekalo. In to so bili dobri razlogi za pico (ne zato, ker niso imeli nič drugega za jest, saj je hrana tukaj v Himalaji povsod fenomenalna!). Ker je bilo v jedilnici za 3 stopinje topleje kot v sobi, sva do večerje kar tukaj počakala. Ker sva bila kar lačna in so naju sosedje dražili z pokovko, sva jo tudi midva naročila in zelo je pasala! Za najino mizo so sedeli še 4je Angleži, valda nisva mogla bit tako nesramna in vse za sebe zadržati, pa smo šerali. No, ubistvu po resnici povedano, tudi nisva imela druge možnosti, saj so si že privoščili, še preden sva lahko ponudila … Po drugi strani so pa oni imeli velik vrč čaja, ki pa ga niso ponudili nama. Škrtuhi! A se mi ni dalo kregat, tako da je kokic hitro zmanjkalo. Po večerji sva bila še do 18:30 v jedilnici, nato pa je bilo treba spakirat in spat. Imel sem namreč namen jutri ujeti sončni vzhod na Kala Patthar-ju. Če si nor, si pač nor! Plus tega je vodič od teh Angležev rekel, da se vidi nor vzhod! Pa pejmo!