Dole – Namche Bazar (3440 m)

31.10.

Danes je bil planiran zajtrk ob 7:30, budilka ob 7h, ampak sem vstal že prej, ker sta soseda nekaj zganjala (verjetno seksala nista, ker je bilo mraz ko hudič). Moram rečt, da me tako zelo zeblo res še ni, čeprav sploh nismo bili nekaj visoko (4200 m). Oblečen ko medved (puhovka, hlače, rokavice, štumfi, jopica, kapa in še pokrit z deko), pa sem se tresel kakor cucek (ampak šele zjutraj, ko sta mraz in vlaga prišla), drugače pa spal odlično. Za zajtrk sem si danes zaželel palačinko z jabolkom, saj je bilo Tibentantskega kruha že malo preveč tale trek. Zajtrk je bil odličen, zato sem se odločil, da to tudi doma probam naredit. Recept je preprost:

Omaješ jabolka, jih narežeš in narediš maso za palačinke. Maso vliješ v ponev (biti mora debelejša palačinka) in vržeš noter še jabolka in spečeš. Možno je tudi že prej v maso dati jabolka, vse skupaj zmešati in potem vliti v ponev, po izbiri. Po zajtrku pa je bilo dosti zafrkancije, saj naju je čakal še zadnji spust/vzpon pred Namche Bazarjem! Spakirano sem že imel, čakal sem samo še vodiča, da je pokadil cigareto in potem gasa naprej. Štartala sva na 4038 m (na vseh zemljevidih piše 4200 m, na internetu pa 4038 m (zdaj pa vedi, kaj je prav)), pot je bila podobna kot včeraj, najprej sva se malo dvignila do vasi Zgodnje Dole (baje ima vas tako ime, pa je samo 100 m stran). Od tam sva imela potem nekaj ravninskega dela in nato je sledil spust do 3682 m (prašna strma pot). Ko sva dosegla to višino, naju je pa čez nekaj minut čakal vzpon, dolg 318 m višine. Noge so bile že težke, napredovala sva zelo hitro in vmes prehitela celo jake. Bolj kot sva se vzpenjala, bolj je postajalo vroče, zato je bilo potrebno windstopper dati dol in samo jopico gor. Uf, kako že smrdim! No, ko je bilo konec tega kratkega počitka, sva nadaljevala gor. Noge so se zdaj že navadile vzpona, zato sva tempo pojačala in končno prideva do vrha tega hriba na 4000m! Tam se nisva ustavljala, ampak sva se hitro začela spuščati do Sanase (3600 m). Kako je pasal ta spust, dolg par kilometrov! Ko sva prišla do Sanase, je to pomenilo, da sva na poti, ki smo jo hodili en teden nazaj iz Namche Bazarja proti Tengboche. To je bil tisti razcep, pri katerem smo mi zavili desno dol proti vasi, kjer smo jedli kosilo. Od tega razcepa je bila potem pot znana, veliko na dol in čisto malo gor. Pot je bila kar prazna, saj je glavnina vseh pohodnikov že šla mimo kakšno uro nazaj. Vmes sva se ustavila pri trgovini »Pri treh sestrah« (no, ne vem, če so bile luštne, saj smo videli samo eno gospo), tam sem plačal obema Coca Colo (saj sva si jo zaslužila). Kako je pasala! Od trgovine do Namche Bazarja (3440 m) nama je vzelo 40 min. Kako je spet super videti Namche! Sledil je samo en spust dol v mesto, kjer naju je čakal nosač in naju odpeljal do našega hotela, View Lodge. Vstopiva notri (Jan je bil še na potepu), se usedem za mizo in naročim za jest.

Za danes sem si izbral vegi pico, saj mi drugo ni pasalo. Ko sem čakal na pico, je vstopil Jan! Oba sva se razveselila snidenja, segla v roko in objela. Njegove prve besede so bile: »UF, KAKO SMRDIŠ!« Dobrodošlica pa taka! Ko sem pojedel kosilo, sva se malo pogovarjala, kako sva se imela in potem sem si zaželel vroč tuš. Tukaj stane 300 RS ($3). Zraven pod tuš sem vzel še eno dolgo majico in štumfe, zato, da sem jih opral in da jih bom lahko nosil še dva dni treka. Moram povedati, da mi tako vroč tuš (40°C je bila voda na termometru) še ni pasal! Hitro se stuširam (saj imaš na voljo 5 min), operem tiste cunje, jih obesim in že sem pripravljen za naprej. Po tušu sem se počutil še boljše! Za ob treh sva se zmenila, da greva v Liquid Bar pogledat dokumentarec Sherpa (dvakrat na dan so vrteli filme/dokumentarce o gorah) in pa zastonj bom lahko napolnil vse baterije. Pred pivom in filmom na hitro spišem tale blog do sem (saj nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj zavleklo).

No, pred filmom sva šla še v šoping – obeski, verižice, razglednice in bidone. Ko sva vstopila v bar, sva zagledala kar nekaj ljudi, a sva našla prazno mizo, poleg pa vtičnica za filanje. Potegnem ven baterije od kamere, GoPro in pa telefon (dam vse filat). Pride natakar in naročiva eno Nepal ice pivo (zame) in Gin Tonic za Jana (je malo bolj fin). Ko nama prinese pijačo, vzameva še kokice in dokumentarec se začne. Ker je bil dokumentarec kar dolg, sem vmes naročil še eno pivo (Nepal ice -7%) in pa Rum Colo za Jana, poleg tega pa še ene kokice. No, pri drugem pivu se mi je začelo ornk vrteti (višina + nisem navajen alkohola + zmatranost). Ko je bilo konec filma, sva hitro plačala 3200 Rs ($32) in odhitela v hotel, saj je bila ura že skoraj 17h (večerjo je potrebno naročiti do 17h). Ker sva bila kar vinjena, sploh nisva vedela, kaj naročit, zato sva vzela še eno pico (samo s sirom) in Coca Colo. Naročila sva jo za ob 18h, saj je bil ob 19h nov film v Liquid Baru. Ravno ko začneva jesti, pride vodič. Poveva mu svoj plan in ga povabiva na eno pivo. Malo sva narobe videla, film se je namreč začel šele ob 19:30, ampak smo se vseeno usedli in naročili. Jaz in vodič sva Nepal Ice (7% alkohola), Jan pa Whiskey Colo in še ene kokice. Nazdravimo in film se je začel (Everest 1996). Sedaj me je pa itak do konca podrlo in učinek alkohola je bil kar močan. Ko je bilo filma konec, sva šla plačati (koliko sva plačala, nimam pojma, vem pa, da kokic ni računal) in potem smo šli hitro do lodga, saj se tam vrata zaklenejo ob 21h. Pridemo do lodga, trenutek resnice, no vrata so bila odklenjena. Takoj za vrati nas pričaka šefica, verjetno je takoj vedela, koliko je ura, saj se nam je smejala, ko sva šla po stopnicah gor. Prideva v sobo, itak so sledili heci, malo obujanja spominov, kako je bilo. Kar naenkrat nekdo potrka, soseda Američanka, ki naju prosi, če sva lahko malo tišja. No, saj nisva bila nekaj glasna, a sva glasnost govorjenja znižala… Čez nekaj časa… Potem sem bil še malo na internetu (po desetih dneh spet!) in končno zaspal. Kdo bo pa spakiral? Hmm… Jaz, jutri!