Nov dan, nova lokacija. Preblisk v službi dobil, da bi bilo super še en sončni zahod tale teden. Nekaj časa razmišljal kam bi šel… Skuta? Grintovec? Ah ne… Nekam nižje… Nekako mi je na misel prišla Črna prst. Nahaja se v Spodnjih Bohinjskih gorah, nad Bohinjsko Bistrico. Na drugo stran pa Primorski del – Podbrdo in ostale vasi. Ker mi je s Bohinjske Bistrice bližje, se kar zapeljem z Bleda proti Ravnem. V Bohinjski Bistrici zavijem v krožnem pri tretjem izvozu, nato pa sledim glavni poti do oznake za Ravne. Tam zavijem desno in po strmi poti do konca asfalta. Na levo zagledam gostilno Janez, tam parkiram.

Hitro spakiram in nadaljujem po makadamski cesti. Kmalu zagledam tablo – levo Orožnova koča in Črna prst. Sledim markacijam, mimo enih vikendov. Nato pa pride en kratek spust, tam srečo eno skupinico pohodnikov. Malo poklepetamo, nato pa nadaljujem pot. Kmalu pridem do razpotja, levo Orožnova skozi “snežno konto”.. Desno pa daljša pot po »drči«. Zavijem kar po levi, kjer se strmo vzpenjam. Kmalu zagledam Orožnovo kočo na planini za Liscem. Pogledam na uro, 50 min s parkirišča. Lepa! Koča je bila sicer odprta (uradno je od četrtka naprej), a se mi je mudilo in zato sem nadaljeval. Sledi vzpon skozi gozd, kmalu se pot položi… Na desni zagledam Triglav in ostale vrhove, bolano! Sledi kratek spust in potem pogledam gor… Sledi 300 metrov višine strmega vzpona! Joooj! Po pravici povedano, ni se mi dalo grizt v ta breg… A druge možnosti ni bilo… Še na hitro premagam ta vzpon in kmalu pridem do doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1835 metrov). Pri koči je malo pihalo, zato sem se zavlekel v zimsko sobo. Po stopnicah gor, odprem vrata… Puuh! Butne ven zatohel vonj, zato pustim vrata odprta, naj se malo zlufta. Ker je bila ura šele 17:30 in do zahoda še več kot eno uro, sem kar počakal v zimski sobi. Pohodnika nobenega na vrhu nisem srečal, prav super mir je bil! No ob 18ih se končno zvlečem ven, premagam tistih par metrov višine in že sem na vrhu, Črna prst (1844 metrov). Blag veter, a lep sonček! Iz nahrbtnika vzamem ven napihljivo blazino. Na mojo srečo je bil rahel vetrič, ker v nasprotnem primeru tale blazina še zdaj ne bi bila napihnjena! Še zdaj ne vem, kako jim je v reklami uspelo napihnit tole blazino v brezvetrju v samo dveh zamahih ? No skratka, se usedem gor… Odprem si eno nefiltrirano in uživam v razgledu! Naredim še nekaj fotk, sonce zaide za goro Matajurski vrh (1936 m) kakšne deset minut pred planiranim zahodom. Malo še uživam v razgledu, nato se premaknem do koče, kjer spijem do konca in lepo spakiram. Nebo se začne barvati… Kakšne lepe barve! Okrog 19h pa se začnem spuščati.

Slika 1: Kakšne barve!

Začetek je bil obetaven, tek navzdol… Po 15ih minutah že na 1500 metrih, strm klanec je že za mano. Nato malo vzpona in spet spust do Orožnove koče, ki jo dosežem še 10 min kasneje. Od tam kar po poti “snežne konte”, ki je spet kar strma pot. Še vedno tečem, nakar se pri tabli za razcep za pot “Drčo” ustavim. Malo poslušam… Nek čuden filing sem imel… No slišim kako me nekaj zasleduje… Posvetim malo naokrog, nobenih oči ne vidim… Prtegnem dol… Pri tistih vikendih spet zaslišim neko hlastanje po listju. No nekaj preveč se ne oziram, ampak pretečem še tistih par sto metrov in že sem pri avtu. Pot od Črne prste do avta mi je uspelo v eni uri, zato sem bil že ob 20ih v avtu in nadaljeval proti domu. Super zahod!