, ,

Stenar (2501 m) – 25.4.2021

Napoved za nedeljo je bila obetavna samo zjutraj, zato je bil logičen odhod v hribe zelo zgodaj. Z Mitjem se dogovoriva za Stenar, Maja pa je zjutraj turo odpovedala.

Malo čez četrto uro je bil štart. Najprej smučke na nahrbtnik, saj je cesta čisto splužena… Pri Aljažu dava smučke gor in gasa v gozd… No najina odisejada s smučmi se hitro konča, saj je 100 m višje čisto kopno… Smuči spet dol… Spet peš… Prideva do plazovine… Smuči spet gor, saj sva optimistično mislila da bo sneg… No celo plazovino je bil sneg, potem pa v gozdu spet kopno… Aaa… Smuči spet romajo na nahrbtnik… Dol sva jih dala šele malo pod razcepom za Stenarska vratca. Vmes naju prehitijo Klemen, David in Jakob. Klemen špona na polno! Davida pa Jakoba pa malo višje ujameva… Stopinje so bile lepo narejene do razcepa, ampak je bilo čisto trdo + kar prestrmo je za hodit s smučmi. Klemen prtegne proti Križu, mi pa nadaljujemo proti vratcam. Malo nad razcepom nas pričaka sonce, tooop! Zdaj naj pa hitro odjuži, saj je bila podlaga kar trda. Nadaljujeva s kar hitrim tempom proti vratcem, čeprav sva že čisto zgonena… Že včeraj ni bil moj dan, danes pa ni nič boljše. No cikcak se dvigujeva, nad 2200 m dava smuči dol. Teren je res strm in je kar zoprno hodit… No nekaj metrov višje pa itak vse pomrznjeno… Se pozna, da tukaj sonce ne posije. Pri Stenarskih vratcah (2294 m) sledi kratka pavza, saj je potrebno nekaj pojest… Pa dereze dat gor.

Mimo priseka Klemen, že s Križa! Prečka je zaenkrat trda, ampak upava da sonce čimprej posije in podlaga odstopi. S prečke naravnost gor na izstop, tukaj postane zelo toplo. Ostane nama še tistih 150 m višine do vrha… Kako se je vlekl! Pumpa nama dela na polno, pa nikamor ne prideva… Že kar malo tečno gledava na uro in odštevava tiste metre. Še 10 metrov… Še 5… 4… 3…2…1… Stojiva na vrhu! Kakšno olajšanje! Stenar (2501 m). Klemen naju že čaka na vrhu.?

Foto 1: Midva na vrhu! (Foto by: Klemen Štular)

Sonce sicer lepo prbija, ampak nas moti koprenasta oblačnost… To pomeni, da sneg ne odjuži tako hitro kakor bi si mi želeli… Ampak… Nobenega vetra! Tukaj lahko čakam 2 uri brez problema. Čista uživancija na vrhu! Počakamo še Jakoba in Davida in se skupaj ob 10h odpravimo proti Sovatni.
Zgornji del lepo mehak sneg, zato zavoji super! Prečka je bila še malo trda, ampak je z malo pazljivosti šlo čez. Potem pa zavijemo proti Sovatni. Sneg je lepo pustil in zato je bilo smučanje čisti užitek! Snega je še kar nekaj, tako da je bil spust res hiter. Potem pa namesto da zavijemo proti gozdu, gremo do Bivaka pod Luknjo, od tam prečimo proti vstopu čez Prag. Kar nekaj ljudi je šlo proti Luknji. Mi pa ob Steni čim višje, čim daljše. Sneg tudi tukaj je bil mehak, na nekaterih koncih res premehak da je kar zabremzalo. Sledi še spust proti spomeniku – klinu. Malo prej smo morali dati smuči dol, zato da smo prečkali suho strugo. Potem pa še gasa do Aljaževega doma.?

Ena prečudovita tura! Že drugič letos na Stenarju s smučmi. Snega je v visokogorju še ogromno, nižje pa ga počasi pobira. Sedaj sledi poslabšanje vremena, tako da imam tudi jaz kakšen dan počitka. Hvala Mitju za družbo. Spet sva dobr pocufala sceno! Pa super družba tudi s strani Klemena, Davida in Jakoba!

Galerija:

/by
, ,

Ostržkova smer na Begunjsko Vrtačo – 10.4.2021

Bolj kot sem gledal vremensko napoved, manj mi je bilo jasno… Vsaka napoved je kazala svoje. Malo me je prešinilo za Triglav… Ampak še vedno ne najdem te prave volje, da se poženem tja… Mogoče naslednji teden… Ne vem… Napišem Mitju kakšne ima plane. Nekako prideva skupaj, kaj pa če bi šli Ostržkovo smer na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Tukaj tudi če bo oblačno, sploh ni panike. Sicer smeri noben od naju še ni plezal, ampak kjer je volja, tam je…? No zvečer pogledam kakšen posnetek, da sploh vidim kje je vstop. Mitja ima idejo za smučanje iz Begunjščice po Smokuškmu plazu, zato smučke vzamem s sabo. Maja pa se rajši odloči, da bo tokrat luknjač – pešak.

Ob 7h se dobimo na Ljubelju, ni neke pretirane gneče. Vreme zaenkrat še drži, bomo videli kako dolgo. Smučke na ruzak in zagrizemo proti vstopu v smer. Gremo proti Plazu, nato pa že pred kočo Vrtača zavijemo levo gor v breg. Uff je strmina! Pred vstopom v grapo si damo dereze in pa cepine. Vstop je bil na okrog 1500 metrih, stopinje so bile bolj švoh. Js pritegnem prvi, da vidim zadaj kaj mi Maja počne, Mitja pa je šel zadnji. Že takoj v grapi so bile razmere super, lepo zalito… Dereze lepo prijele in zato napredujemo kar hitro. Sicer malo pečejo meča, ampak je za zdržat! Prvih sto višincev premagamo kar po grapi, sledi zavoj v desno in spet malo v breg. Na zavoju je sneg malo napihan, ampak še vedno gre lepo. Maja zadaj lep tempo drži, midva z Mitjem pa še dodatno obtežena s smučmi. Sledi dvojno prečenje v desno, ki je malo zoprno. No vsaj zame, ki sem hodil prvi in je bilo kar nekaj napihanega snega. Vmes je polička za počitek. Na koncu pa sledi samo še naravnost gor na vrh! Malo začne pihati veter, ampak nobene sile.

Še par korakov in pridemo na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Bravooo! Kakšna lepa tura! Gremo še do Velikega vrha (2060 m) na Begunjščici. Tisto grebensko prečenje je bilo še najbolj zoprno cele ture, saj je vmes toliko napihanega snega, da smo se morali malo spustiti in jo prečiti. Vrh pred nami se zapre z oblaki. Še nekaj minut prečenja mimo izstopa Šentanskega plazu in gasa proti vrhu. Na vrhu piha ko pri norcih, zato se kar hitro pospravimo dol. Kaj sedaj? Noben še ni smučal Smokuškega plazu… Megla je… Nič se ne vidi… Hmm… Izbereva bolj varno varianto, Smučanje po Šentanskem plazu. Se bo šlo v lepem vremenu pa smučat s Smokuškega. Zato Maja že peš proti avtu, midva se pa pripraviva in gasa dol.

Foto 1: Na vrhu Begunjščice

Greben je spihan, je bil pa zato vstop v Šentanca top! Lepo odjužen sneg, tako da se je dalo lepo zavijati. Prideva na izravnavo, sledi še smučanje v najstrmejši del plazu. Čez napihan sneg kar prečno, potem pa zavoj… Tooo! Kako se lepo zavija! Ravno prave razmere! Kar nekaj super zavojev, nižje pa prideva na tršo podlago… Še malo nižje pa se potem začne smučanje po plazovini, ki jo probava čim bolj odsmučati po predelih napihanega snega. Vmes se odločiva, da skočiva še do Triangla – če ne bova Majo predolgo čakala… Zato se usmeriva proti Zelenici do luknje. Tam hitro kože dol in še z zadnjimi atomi moči gor na Triangel (1700 m). Tam hitra pavza, kože dol.

 

Sedaj pa smučanje skoraj do avta. Podlaga s Triangla OK, bilo je že boljše in bilo je tudi že veliko slabše. Mimo koče in dol proti plazu. Sneg je odjužil, tako da smučanje ni bilo tako slabo… Edino čisto spodnji del pa je bila taka odjuga, da je smučko že bremzalo. Kakih sto metrov višine pred avtom pa zmanjka snega, zato se je tam tura končala!

 

Moram pohvaliti Majo za super lazenje po grapi, Mitja da se je spomnil to turo, ki je res zakon! Veliko lažje je sedaj, ko je vse skupaj še zelo zalito. Top dan!?

 

Video:

Galerija:

/by
, ,

Pod Draškim vrhom – 9.4.2021

Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!? Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!

Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!? Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?

Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)

Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.

Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!

 

Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.

 

Galerija:

/by
, ,

Kanjavec (2569 m) – turno

Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.?

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi?). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!? Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!? Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija:

/by
, ,

Stenar (2501 m) – 1.4.2021

Evo pa se je začel dopust tudi zame! Spet je čas za kakšno turo na smučkah. Neke govorice se pojavljajo, da je pod Stenarjem ful faj’n. Ja nič, pa gremo probat ane! Mitja ima isti plan, zato se kar dobiva v Vratih.?

V četrtek gasa proti dolini Vrata. Parkiram tabli 8,5 km. Nisva bila prva. Najprej je sneg, zato dam kar smučke na noge in gasa. Najprej je potrebno priti do Aljaževega doma, takrat se tura šele začne. Že poleti je pot zoprna z avtomobilom, kaj šele pozimi s smučmi. No tistih par km prehodiva in prideva do Aljaževega doma. Usmeriva se proti Škrlatici in Dolkovi špici. Kar hitro zavijeva na plaz in gasa kar po plazu, sneg je super! Iz plazu v gozd, kjer malo višje zmanjka snega, zato smučke na nahrbtnik. Drživa se letne poti, nakar prideva nazaj na sneg. Smučke spet na noge in ventile odpirat. Mitja je kar držal tempo… Težke noge so… Izpod Severne Triglavske stene poslušava plazove, nič fajn. Skratka nadaljujeva proti Stenarskim vratcem. Vmes še enkrat smučke dol, saj je ledeno in preveč strmo za smučke. Nekje na 1600 metrov naju pričaka sončni vzhod, top! Malo se usedeva in ga opazujeva. Gledava proti vratcam, zgleda kar trdo. Sonce gre gor, pol poti pa je v senci, definitivno bo trdo! No takoj ko stopiva v senco, pa beton! Špuro so že naredili, zato kar njej slediva. Cikcak non stop… ČE danes nisem povadil obračanje… Malo višje se teren postavi pokonci, čas je da greva spet peš. Smučke na nahrbtnik in v hrib… Takoj vidiva zakaj je predhodnik šel tukaj peš, čisto pomrznjeno. Premagava še zadnjo strmino in izstop. Stenarska vratca – 2295 m.

Razgled je tukaj fenomenalen na Bovški Gamsovec in Pihavc. Dereze na noge in cepine v roke, prečko greva peš. Prečka je mešanica betona in odjuge… Vsak korak je nekaj posebnega, saj ne veš kaj se bo zgodilo! S prečke naravnost gor proti vrhu. Stenarska streha je še vedno trda, ampak se počasi mehča. Postane kar naenkrat ful vroče, zato je tistih 100 višinskih metrov kar utrujajočih! Kaj kmalu stopiva na vrh – Stenar (2501 m)!

Foto 1: Midva malo pod vrhom

Razgledi so tukaj fenomenalni! Nikjer nobenega, kakšna tišina! To se išče! Ena malo daljša pavza in čas je za odhod proti dolini. Mitja da smučke gor… Meni pa ne vem kaj je bilo in sem šel kar peš do Stenarskih vratc… Tukaj sem ga ornk zaj*. Sem mislil da bo bolj trdo in da se ne bom lomil… Na koncu pa je bilo odjuženo… Sem mislil malo nižje dat smučke gor… Ampak se ni splačalo… Čez nekaj minut bi spet dajal dereze in cepine za prečko. Skratka prečka je bila še kar trda, zato kar hitro napredujem do konca. Mitja me že na uni strani čaka. Čas je za spust peš kakšnih 50 višinskih metrov in potem odsmučati v dolino. Zgornji del je še vedno leden, zato malo več previdnosti. Kakšnih 50m nižje se ustaviva… No Mitja se ustavi, jaz najdem prostor še kakšnih 10 min nižje na polički. Pospraviva robo in smučke na noge. Malo treme, saj sem vedel da bo ornk trdo… Ampak… Kakšno olajšanje! Ni tako slabo kakor sem mislil da bo… Levo, desno… Noge pečejo… Mitja zavije proti bivaku IV., da bi potem posmučal eno bolj strmo flanko… Ampak… Sproži plaz… No… Tam ne more iti, zato obrne. Jaz ga nižje dol počakam. Ravno ko smučam dol, zgledam par ki se vzpenja. Prismučam bližje in zagledam zakonca Štremfelj! Vauu. Pa ravno berem njuno knjigo (Objem na vrhu sveta). Malo podebtiramo, seveda zatežim za enga selfija in vsak svojo pot. Tukaj pridem na sonce in se sneg v trenutku spremeni… Kako GNILO! Sneg je totalno odjužen… Sploh ne moreš normalnega zavoja narediti… Kmalu me Mitja ujame in se spuščava skupaj… vsak meter nižje je večja čofta (luža). Ogromno je tudi kamenja na poti, zato je potrebno malo paziti. Vmes spet dava dol smučke, da zavijeva na plazovino. Potem pa rodeo po plazovini. Na koncu še malo skozi gozd in pred sabo zagledava Aljažev dom. To pomeni, da naju čaka še 4 km trpljenja… In res je bil trpljenje… Zelo vroče, slab sneg… Ampak nama uspe, zagledava avtomobil. Konec ture!

Spet ena super tura! Zgornji del odličen za smučati, spodnji del pa potem sama gniloba… Ampak drugače ne more biti, saj je v dolini 20°C, še dobro da prihaja fronta!

Video:

Galerija:

/by
, ,

Jalovec (2645 m) – 28.2.2021

Sneg noro pobira, čas za alarm! Povabljen sem bil po Slovenski na Triglav, pa bi bila malo prehuda za moj kolen, glede na to da bi se smučalo za Cmirom… No… Smučke že skoraj pospravim in pripravim cepine… Ampak… Zakaj ne bi oboje? Prejšnji teden je Rok lepo zgazil na Jalovec… Pa pejmo pogledat kako je en teden kasneje gor? Tokrat v solo izvedbi. Malo me skrbi kako bo s kolenom, saj nimam dobrega občutka že od Triglava…

V nedeljo zjutraj parkiram  v Planici. Hitro smučke na noge in gasa proti Tamarju. Glede na sobotni počitek, že takoj po gasu… Pumpo je treba zgodaj zbuditi… Sneg je lepo še trd, drvim proti koči v Tamarju. Kmalu za zagledam pred sabo, ura pokaže 30 min.

Kar brez pavze naprej proti Ozebniku. Se vidi, da je nekaj ljudi smučalo v tem koncu, saj je lepo špura. No hitro skozi gozd, malo višje pridemo ven… Tukaj se teren začne postavljati pokonci, se vidi, da sem blizu Ozebnika. Sneg v spodnjem delu ni bil pretrd, je šlo kar lepo! Pred sabo zagledamo strmino Jalovškega Ozebnika. Tole bo postalo malo bolj vroče! Ker je v tem delu kar trda podlaga, smučke dam dol… Bom šel peš… Še vedno imam boljši filing peš kakor s smučmi. Dereze gor in gasa v breg! Pogledam nazaj, vidim da zadaj četica koraka… Bo treba pojačat tempo! Z vsakim korakom je strmina hujša in pa bolj trda podlaga, to se išče! Najboljše kar po sredini, saj je na eni strani čisti led, na drugi pa kamenje… Malo pod vrhom začne ful pihati… Jooj še to!

Izstop iz Ozebnika brez problemov, sledi ni… Pogled proti Jalovcu… Zimska ali letna varianta? Letno še nihče ni pogazil, kamin pa je verjetno zadnji napadel Rok. Pa gremo zimsko varianto. Pod steno se ustavim, smučke skrijem med skalo in sneg, upam samo da ne odpihne! Vzamem sendvič… Oh nič mi ne paše.. Nič… Pol ga pojem, ostalo pa kar v žep.. Mogoče bom med plezanjem v kaminu postal lačen…?

Cepin v roke in gasa v zimski kamin… Bolj švoh je zalit, je verjetno imel Rok velik boljše razmere… Ampak… Tud slabše zalit kamin sem že imel… Zabijem cepin, čisti led! Opaaaa! To se išče… Zdj pa sam prteguj v ta led! Kar hitro napredujem po kaminu, saj dereze in cepini lepo primejo… Bam! Sem že ven iz kamina… Tole je blo pa hitro! Vedno lažje in hitreje mi gre tole… Sedaj pa še strmina do grebena… Uff… Vmes malo zmanjka snega, zato naredim dva obvoza… Stopinje se malo vidijo, ampak so res že stare… Vzgonski veter mi kar lepo nagaja… Ampak… Bom že! Vmes se teren konkretno postavi pokonci zaradi napihanega snega… Kmalu pridem na greben… No tukaj moram zaviti desno! Potegnem tist sendvič ven… Aaaa… Ne paše… Spet pospravim v žep. Sedaj pa stvar, ki jo najbolj sovražim – PREČENJE!  Moja nočna mora od nesreče 2019… Ampak… Če želim pridt na vrh, ni druge! Pot poteka kar čez skalo, ker ne vem kaj je na drugi strani… Se malo spustim in jo obidem… Potem pa spet gor na greben. Samo še v breg po grebenu in zagledam vrh… Aaa! Pa to je noro! Četrti Jalovec skozi kamin. Stojim na Kralju! Naša šesta najvišja gora z 2645 metri! Prav dolgo se ne zaustavim na vrhu… Ni časa za uživanje, ker me malo skrbi, da bi sneg ornk spustil… Pol bi bilo pa še zanimivo! Pet fotk in kar gasa dol…

Foto 1: Jalovec (2645 m)

Spet nazaj na prečenje in potem naravnost dol do kamina. Sneg je malo spustil, se pravi sem še vedno nabijal v led dereze… Dva obhodna okrog skale za ziherco. Pred kaminom pa zagledam majstra k gre gor… Ker vse dol leti, ga počakam. Malo podebatirava nad kaminom… Je taka lepa lokacija za »chat«. No prosim ga, če malo počaka da zlezem kamin, ker če ne me bo led bombardiral… Evo v kamin notri… Malo je spustil led… Malo je tudi zrit kamin… Tako, da vsak naslednji bo bolj tolkel po skalah, kot po ledu… Tisti 2 minuti in že sem na trdnih tleh! Zavriskam! Dam spet sendvič iz žepa… No tudi v tretje ni šlo… Kar pospravim v nahrbtnik! Hitro smučke na ruzak in gasa do okularja ozebnika. Kmalu zagledam Andraža, vedel sem da bo gor, zato nobeno presenečenje. Malo padeva v debato nakar prileti izza Ozebnika še Martin! Končno malo iz Švice prišel v SLO. Par besed, ker se jima mudi gor, preden bo čista odjuga… No jaz pa dol… Srečam eno skupino turašev, kjer me sprašujejo ali ne mislim odsmučat Ozebnika? Hmm… Še kar nekaj let verjetno ne… Sem bil namenjen proti Kotovem sedlu, pa rajši od tam smučam. No… Ozebnik je tudi malo spustil svojo trdoto, zato se kar hitro spuščam… Hitro ven iz Ozebnika… Sedaj pa lahko dam smučke na noge, pa odsmučam dol… Do Kotovega sedla se mi ni ljubilo vzpenjat, ups! Skratka smuči pripravljene, samo še palice raztegnem… Bam! Zlomim palico… A me ti j***š?! Pa kje si palica zdj mene najdla, da si se zlomila… Sicer ni take krize, ampak ne morem pa smučati samo z eno palico…. Ohh… Mirne živče… Zlomil sem en podaljšek palice… Ja nič… Bom pa šel peš… Smučke nazaj na ruzak, vzamem tisto palico in gasa dol… Seveda… Walk of shame! A gor največ turašev… Vsi me gledajo, me sprašujejo a niso dobre razmere za smučat… Jaz pa vse kar lahko rečem, da imam samo eno palico… Se kar konkretno spustim peš… Potem pa se spomnim… Izolirni trak imam v prvi pomoči! Oooh! Nasmešek na obrazu! Bom jaz probal popraviti tole… Sicer bo ena palica krajša kot druga… Ampak tukaj ni več take strmine in ne bi smelo bit problemov… Parkrat ovijem okrog… Drži? Pa zaenkrat drži! Hitro smuči gor… Zdj se mi pa ne bo noben več smejal… In se spustim… Faaak…. Čisti beton za smučat… Noge me že tko pečejo… Ampak… Vsaj par zavojev probam narediti… Najprej se malo lovim z eno krajšo palico, potem pa se navadim! Sem mislil, da bi smučal s cepinom, ampak ne bi ravno rad probaval tega na trdem terenu…

Usmerim se po poti pristopa, se pravi zavijem levo pod Poncami… No… Hitro pridem na plazovino… Smučke delajo ta-ta-ta-ta, moja glava pa samo kima… Ufff je trdo! Iz plazovine kar direktno v gozd… Slalom med drevesi in hitro do koče v Tamarju… Sem mislil na en čaj, ampak gneča je taka da joj! Samo gasa proti avtu… Če je bil prej slalom med drevesi, je bil sedaj med pohodniki… Kakšna gneča! Ampak se lepo odmikajo, jaz pa malo v plug, da ne grem prehitro… S smučmi gre pa lepo do avta! Dvakrat sicer v klanec, ampak to je za zaključek ture! Parkirišče pod Poncami pa je čisto nabasan…

 

Kraljevska tura je bila končana. Razmere zjutraj top! No danes je Jalovec imel kar nekaj obiska za mano, zato kakšen je sedaj kamin ne vem… Verjetno še bolj bogi kot prej. Sneg za pešake nad Ozebnik super, itak je senčna stran.

Video:

Galerija:

/by
, ,

Dolina Triglavskih jezer (čez Komno)- 20.2.2021

Le kam za vikend? Maja ima strastno željo v Julijce. Glede na to da je največ snega v tem koncu, je bila to logična odločitev. Doma raztegneva zemljevid TNP. Zraven si citiram od Prešerna poezijo Kam? »Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?« “Prst” pade na zemljevidu na Triglavska jezera. ? Uf… Malo postane vroče, saj sem vedel da bo kar dolga… Ampak “prst” je odločil… Malo povprašam Lucijo kako je tam naokoli, saj preko Komne še nisem šel tja. Meritev na zemljevidu mi je pokazala častitljivih 16km do jezera Ledvička… Da bi šel merit do Prehodavcev? Rajši ne! Plan je bil narejen, Janez in Igor povabljena, ampak na žalost nimata časa. Greva pa sama an! Spet me bo ganjala v hrib. Sicer me koleno boli še od Triglava, ampak počivat na žalost ne morem…

V soboto zjutraj štartava proti Savici, na parkirišču med prvimi… Še dobro, da imava tako blizu od doma. Smučke na noge in gasa proti Komni. Gaz so veseli pohodniki že tekom tedna naredili, tako da naju ni skrbel proti Komni. Smučke kar hitro dava dol, saj zmanjka snega… Tako jih nosiva do 800 metrov… Snega je res noro pobralo. Na okrog 800 metrih jih spet montirava gor in gasa. No tiste serpentine se spet vlečejo ko hudič, ampak borbava. Maja pred mano narekuje tempo, tako da meni spet teče s čela… Pismo teli difovci so čist nori! Ko zmanjka serpentin pa počasi pred sabo zagledava Komno… In spet se prašava le kam? No pa zavijva desno proti koči pri Dvojnem jezeru. Že takoj zagledava na vrhu hriba oznako na štangi, prav greva. No pot se tukaj začne kar razigbano… Gaz je bila narejena, sicer je nekdo šel že s krplji… Ampak že kar nekaj dni nazaj. S smučko se še vedno za kakšen cm udre… Ne upam si predstavljati kako je bilo še s krplji… Res bravo majstru! Skratka nadaljujeva gor, dol, gor… Iščeva oznake… Z vsako minuto je topleje, sonce res pripeka. Glede na relief terena sva vedela, da danes ne bo nekaj veliko smučarije, pa več hoje… Ampak to sva si zbrala… Mene koleno še vedno boli od Triglava, zato mi bolj paše hodit, kakor pa zavijati. Sneg je bil zjutraj na nekaterih mestih še čisto pomrznjen, druge pa že skorica… Kakšni dve uri kasneje prebijanja po gozdu le pred sabo zagledava Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m). Kakšno olajšanje! Tukaj sva! Nikjer nobenega! Noro! Sicer gaz se nadaljuje še naprej.
Maja je že malo utrujena, zato se ustavi pri koči, jaz pa se odločim da na hitro skočim do jezera v Ledvicah oz. Veliko jezero (1831 m). Seveda, da me ne bo draga predolgo čakala, prtegnem en gel. Gel prime, Gašper odpre vse ventile pa se požene naprej. Za motivacijo na slušalke vržem malo razbijaške glasbe. V ušesih mi dela bum, bum… Srce pa dela bum, bum, bum… Pulz takoj skoči na 190… Ta’prava cona pulza! Plan je bil, čim hitreje priti tja… Tam eno kratko pavzo, pa čimprej nazaj… Pot potem do doline je še dolga! Proti jezeru kar sekam pot, ni važno kok je strmo… Samo da je naravnost… Vmes malo spustim tempo, da naredim kakšno fotko pa posnetek… Paf! Ura pokaže 27 min od koče do jezera v Ledvicah… Prvih par minut sem se mogel kar usesti, da sem prišel do sape… Tole je pa blo! Sneg je že čisto južen, zato je toliko težje vse skupaj. Par minut pavze in gaaaaaasa nazaj. Dolgo majico pospravim, grem v kratkih rokavih… Res sonče žge! Kremo za namazat sicer imam, ampak leži globoko v nahrbtniku… Itak bom dal od koče naprej pa dolge rokave k bo bolj hladno. Kože pustim kar gor, ker bo treba vmes v klanec.

 

Foto 1: Pred Kočo pri Triglavskih jezerih

Spust od jezera… Tokrat tempo malo počasnejši, ampak še vedno dokaj hiter… Na koži se mi delajo cokle… Jaooo… Še to… Ni časa za pucanje… Sam gas. Malo pred kočo srečam en par, ki sta namenjena proti Prehodavcem…. Superca! Bosta imela mir. No pri koči vidim Majo kako se sonči… Ja res ji je bilo hudo tisto uro k me ni blo! Hitro se popokava, ker morava še do Savice pridt. Človek bi mislil, da bo bo samo spust proti dolini… Malo morgen! Kože še vedno na smučkah, zato bolj štorasto smučava… Ampak ni druge… Tam, kjer sva se prej spuščala, morava sedaj v breg. Jaoooo! Vmes nama zmanjka tekočine… Fak! Toliko sva pila?? Vedno vzamem isto količino in vedno prineseva domov vsaj četrtino tekočine… Danes pa jo je skoraj zmanjkalo! Treba bo šparat! Premagujeva tiste brege, že vidno utrujena… Ko mislš, da si blizu… Se spomniš, da je še kar daleč Komna. No po dveh urah končno na Komni. Maja se ustavi, me počaka… Js pa prtegnem še do koče, da naredim par fotk. Spust dol do Maje. Tam dava kože dol in čas je za smučanje. Narediva še en majhen požirek, kar je še ostalo od tekočine. Spust kar po poti, vmes malo med drevesi… Paziva, da koga ne povoziva… Posmučava do 1000 metrov… Potem pa se začnejo posamezno kamenje in smučke dava dol… Potem pa peš do avta!

Ura se je ustavila na 33 km in pa 2060 m vzpona. Bolano! Ful lepa tura za iskanje samote, ampak slaba za smučanje… To sva itak vedela… Paše pa kdaj tudi samo hoditi. Naslednjič pa podaljšava turo do Prehodavcev.

 

Video:

Galerija:

/by
, ,

Triglav (2864 m) – 16.2.2021

Spet je bil Triglav na vrsti. Ponavadi uletavajo ljudje z besedami: »Zakaj ti je tega treba? Zakaj rineš gor?« Poglej kaj se je zgodilo na Storžiču… Odgovorov je nešteto… Vsak ima svoje mišljenje in tega ne mislim tukaj razglabljati.?

Da preidem na temo. Za vikend je bil nekdo malo pod Kredarico, a je obrnil zaradi vetra… Tako, da smo vedeli kaj nas čaka, vsaj do Kalvarije… Kakšen dan več smo počakali, da se vsaj malo bolj stabilizirajo razmere – čeprav se čisto še nekaj časa ne bodo. Najdla se je ekipca, ki že nekaj časa skupaj osvaja Triglav pozimi, le da gremo tokrat s turnimi smučmi gor. Priznam, celo noč sem se premetaval in razmišljal ali sem dobil dovolj izkušen v teh desetih letošnjih turah s smučmi… Bomo videli, v najslabšem primeru grem pa peš dol…

Vzamem si dopust, napoved je bila bolj oblačna in to je bilo super za nas. Ekipca smo bili Dejan, Franci, David, Matjaž in moja malenkost. Dobimo se v Kurji vasi zjutraj, kjer se napakiramo… Ruzak je težak ko… Plus tega sem imel malo musklfibra. Skratka, s Kurje vasi štart skozi Radovno… Franci nabije spet tempo v poden… Vedel sem da bo težko… No… In je tudi bilo! Do Lese v 50ih minutah, lepo smo ga žgali po špuri, tudi malo šli po svoje.. Telo se je ogrelo, že takoj prtegnu en Nduranz Nrgy Gel, da bo lažje šlo. Podlaga do Lese nič posebnega, malo pomrznjena, je veliko lažje s turnimi iti. No od Lese naprej pa se počasi začne breg, ni druge. Lepo sledimo smučini nedeljskega smučarja, čeprav špura nakazuje, da je še nekdo drug šel gor pred nami.. Sneg je tudi tukaj bolj pomrznjen, ampak gre lepo brez srenačev. Čeprav je bilo ozračje mrzlo, smo švicali ko (konji)… Do Prgarce brez postankov in pot brez posebnosti. Na Prgarici eno pavzo za jutranji zajtrk, treba je nekaj pojesti… Že čisto brez energije…

Od Prgarice se pa začne rokenrol… Začne se tista prava strmina… S turnmi ne gre tako lahko naravnost gor kakor peš… Zato moramo levo.. Obrat… Desno… 20m… Obrat… In tako naprej! Podlaga še lepo drži, zato je napredovanje dokaj hitro, vmes kar nekaj betona… Pripnem srenače, da bo šlo lažje. Kar kmalu pridemo na izravnavo… Pred sabo zagledamo Kalvarijo… To prelepo Kalvarijo! Ampak vidi se špura… Se pravi je nekdo včeraj mogel iti gor. Tukaj je podlaga ko beton… S srenači gre lepo! Zapodimo se proti Vrhu Snežne konte (2342 m), prečenje v levo… Že vidimo Kredarico na dosegu roke… Ta del se mi najbolj vleče, pa čeprav je samo 150m višine do koče. Gas naprej gor, kjer hitro dosežemo Triglavsko kočo na Kredarici (2515 m). Tukaj bo malo daljša pavza, saj se moramo pripraviti na vzpon na Očaka.

 

Turno opremo pospravimo, da nam je ne odpihne, pripravimo nahrbtnik in hitra malica. Sedaj pa še najtežji del. Polna zimska oprema in sam gasa proti steni. Že takoj vstop v steno nam da slutiti kakšne bodo razmere – napihan sneg! Nazadnje, ko smo bili gor, so bile kar slabe razmere – sedaj upam na boljše. Ampak že prvi koraki nakažejo, da dejansko razmere niso slabe… Gasa gor, na zloglasno prečko… Ki jo seveda Franci vsaj malo pofreza kakor jo najbolje zna. Čez nekaj minut še druga prečka, kjer je malo bolj napeto… Ampak… Počasi in po pameti. Itak so mi te prečke ponavadi najbolj zoprne… Nekje zajla ven gleda… Veter se tudi čisto umiri, zato postane res vroče! Potrebno se je sleči. No do Malega Triglava razmere dokaj uredu, na prisojni strani je sicer malo odjuge… Ampak dereze primejo… Dan je res top! Sooonce, čeprav je bila sprva napoved slabša. Od Malega Triglava po grebenu, ki je malo napihan, ampak dereze primejo, zato ni panike.  Od grebena navzgor pa kar po vrhu, saj je še več napihanega snega, potrebna večja previdnost. Malo se teren zravna in sledi še tistih 100 metrov vzpona… Tukaj je spet ista scena kot zadnjič! Napihan sneg v greben notri, zato se David malo pomatra in lepo zgazi… Samo še tistih par metrov do vrha nam ustane… Gledam Davida ko stoji na napihanem snegu… Le zakaj ne gre naprej? Pridem do njega in zagledam, da ni STOLPA! Stolp je pod snegom! Ohhh! Malo odkopljemo, da vsaj zastavica ven pogleda… To je noro! Spet stojim na vrhu Triglava, že moj 52ti. Hitro damo maske gor, saj je danes pustni torek.. Malo heca more biti… No heca je dosti, treba se je zbrati in štartati dol.

Foto 1: Maškare na vrhu

Opremo še enkrat pregledam, saj sem vzpon prvič naredil s pancerji… Dereze še držijo! Čas za odhod. Pot navzdol je vedno težja, saj si že bolj zmatran… Malo je tudi sneg še dodatno odjužil, malo tudi veter nagaja… A se je vse lepo izšlo! Franci je še dodatno pofrezal prečko, tako gre sedaj skoraj dvosmerni promet čez. Ravno ko pridem na Kredarico, pa sam preleti helikopter Policije… Nekaj poizkuša pristati, pa se premisli in odleti… No čez 10 min se vrne in spet odleti… Na Kredarici spet ena pavza… Zunaj je prijetno toplo, brezvetrje… To kar hočemo! Ampak počasi je čas za odhod!

 

Pripravimo smučke… Sedaj pa bo zanimivo… Noge že konkretno čutim, tako da ne vem kako bo šlo… Pa še sami »profiji« smučanja smo danes na kupu. Štart s Kredarice, prvi zavoji mešanice trde podlage, skorje in pršiča… Takoj že en padec… Se poberem… No sej nisem edini padel… Zavijemo proti letni poti na Kalvarijo, saj smo pričakovali, da bo podlaga mehkejša… In je bila! A spet padamo ko za šalo… Utrujenost je res kar huda… To Kalvarijo odsmučamo, potem pa gasa naprej… Ne vem kaj se je sploh zgodilo, ampak nekako čudno zavijem, padem in v kolenu zaboli… Aaaa… Smučka se mi odpne… Auč! Tole že ni vredu… Ampak dokler je koleno toplo, bo šlo. Od Kalvarije dol zavijemo po poti pristopa in tako odpeljemo proti Prgarici… Tukaj je bila spet mešanica betona in skorje… Padec na padec… Koleno mi še nekako drži… A noge tako pečejo, da tudi zavija normalnega ne morem naredit… Imam filing, ko da sem prvič na smučkah… Čisto lesen… Skratka od Prgarice dol kar po pršiču do 1300 metrov, tam zavijemo v gozd, kjer se začne pozibavanje med drevesi… Levo… Desno… Ampak podlaga ok… Hitro pripičimo do Lese… Sedaj pa še ta 5 km cesta… Kož ne dajemo gor, saj je špura lepo pomrznjena in bo šlo… Samo gasa, malo si pomagamo s palicami… Tako da lepo pridemo do avta in tako je po 30 km tura zaključena.

 

Spet en top dan! Razmere so bile danes super! Že dolgo ne tako dobre… Sicer severne strani smo se zaradi napihanega snega malo izogibali… Kložastega snega ni bilo veliko, tako je bil občutek varnosti dober. Sedaj prihaja odjuga… To bo naredilo svoje… Razmere se bodo definitivno spremenile na slabše! Lahko se tudi še kakšen plaz sproži ob otoplitvi… Smučarija pa je bila tudi vredu… Sicer sem se večinoma časa ukvarjal s pekočimi nogami, ampak… Lahko bi bilo slabše! Nismo nobeni carji, nobene legende in tudi budale ne, ampak preprosti pohodniki.

P.S. Neprimernih komentarjev oz. frustracij pa ne rabim, rajši ga zadrži zase. ?

Galerija:

/by
, ,

Koprivnjak (1754 m)

Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.? Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

 

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

 

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.?

Galerija:

/by
, ,

Hruški vrh (1776 m) – 13.2.2021

Po včerajšnji Dovški Babi je bilo potrebno narediti plan za danes. Včeraj smo spoznali, da so razmere okrog Babe super, zato nujno spet v ta konec. Hitro narediva plan za Hruški vrh (1776 m).
Zjutraj štartava proti Jesenicam in nato proti Plavškemu Rovtu, pri kapelici parkirava. Nisva pa bila prva, saj je bil Janez že pred nama… Spet naju zasleduje kot kaže! Bil pa je še en avto parkiran gor, znan… No smučke na noge in gasa proti Hruškemu vrhu. Pri gozdu je potrebno dati smučke dol in tistih par metrov iti peš. Tukaj pa srečamo lastnika tistega avta – Mitja! Opaa… Človek, ki dela salte na smučkah- noro. No skratka po gozdu hitro spet smučke gor. Nadaljujemo po eni poti, kjer kmalu spet pridemo v gozd, tukaj je podlaga čisto pomrznjena in kar strma, zato je potrebno dati smučke kdaj tudi dol. Ko mine tale gozd, pridemo na cesto (ki je splužena) in nadaljujemo po njej (čim bolj ob robu zaradi snega)… Mimo par vikendov in v klanec, nakar pridemo do Hruščanske planine ( – koča. Mimo koče, kjer zagledamo že današnji cilj. Tukaj se teren malo položi, nato pa spet v klanec. Kmalu ugotovimo, da špure turašev ni, zato gre Mitja naprej (ima najširše smučke). Lepo potegnemo gaz v desno, obrat proti levi, nakar pridemo do Rožce (1587 m), kjer spet stoji ena hišica (no ubistvu jo gleda ven samo četrt). Gledamo to skoraj nedotaknjeno belino proti Hruščanski planini. Treba narediti posvet.?

Odločimo se, da odsmučamo do planine dol in tako zarijemo v pršič, nato kože gor in še enkrat gor na Rožco. Moram rečit, da je bila to ena najboljših odločitev! Smučanje do planine je bilo božansko! To k se ti tako smučke potopijo v pršič… Pa to je noro! Levo, desno, levo,… Aaaaa…. Kakšen užitek! Tistih par sto metrov odsmučamo in čas je za malico. Hitro pojemo, kože gor in gasa še enkrat gor. Kar smejalo se nam je ob temu smučanju. No lepo po isti špuri gor do Rožce… Nikjer naokrog nobenega! ?Res smo dobro izkoristili! Z Rožce nadaljujemo v smeri Hruškega vrha. Po grebenu, kjer kar lepo piha… Zato se hitro odmaknemo na južno stran in smo vsaj tako malo v zavetju. Čeprav je -13°C, nas zaradi lepega tempa ne zebe. Malo pod vrhom zagledamo nekaj ljudi na vrhu in nekaj ljudi pri Hruščanski planini – no sami ne bomo več. Od Rožce do vrha je sneg spihan, zato je podlaga kar ledena. Kar hitro pridemo na vrh – Hruški vrh (1776 m). Noro! Kakšen razgled! Sicer na vrhu kar piha, zato hitro par fotk in priprave na spust! Tudi na sosednji Dovški Babi je kar nekaj obiska.

Foto 1: Hruški vrh (1776 m)

Smučke pripravljene, spustimo se po severni strani. In to spet po pršiču! Aaaaaa! Pa to ne more biti boljše kot je! Smučke plavajo, Gašper pa zavija an! Včasih se vprašam, zakaj hudiča nisem že prej nabavil turno opremo, čeprav sem že nekaj let prelagal to odločitev! Evo odsmučamo še tisto flanko, potem pa sledi počitek! Sonček nas lepo greje, zato si vzamemo daljšo pavzo. Še zadnjič bo treba natakniti kože, saj nas čaka vzpon na Rožco spet. Kože slabo primejo, zato jih malo pustimo na soncu. PO pol ure pa je čas za štart. Sam gasa še tistih 200 višinskih metrov. Veter in mraz spet pritisneta, ampak Mitja pritisne tempo in spet je vroče! Na rožci damo kože dol in potrebno je še odsmučat do avta. Spet do Hruščanske planine, po isti poti. No sneg se je v tem cajtu ORNK odjužil… Sicer ni mi jasno kako, pri -11°C.. Ampak ok… Bil je kar težek, zato smučanje ni bilo tako dobro – ampak še vedno super! Od planine po isti poti dol, malo vijuganja v gozdu, 2x smučke dol. Smučke gor na travniku nad avtomobilom in tisth 50 m še smuka do avta. Tura je bila zaključena!

Res ena nora tura! Lepo, da se takole srečamo in potem je dan še lepši. Tole je bila 9ta turna tura v enem mesecu, ampak je bila najboljša! Mitja in Janez pa itak top! Bo treba ponoviti!?

 

Galerija: