You might be the only one left who believes in you. But that’s all you need!

Henry Cavill

Nov dan in spet lep spomin na nov izziv. Ampak tokrat je bil plan naporen, ampak nič pretirano težek. Ampak… Plani se spreminjajo, eni tudi na licu mesta. Skratka Marijo in Robi me povabita na turo po KSA. Plan čez Žmavcarje mimo bivaka, vse 4 Rinke in potem na Skuto. S Skute pa čez Dolgi hrbet in potem v dolino ali pa mogoče še Grintovec, bomo videli. Štart V Koncu.

Tokrat je bil štart ob normalni uri, ob šestih smo začeli hodit. Tempo je bil lepo upočasnjen, saj bo tura zelo dolga! Lep pogovorni tempo nas pripelje do bivaka pod Skuto (2070 m), kjer naredimo kratko pavzo. Sonce lepo že sije in čas je za odhod naprej proti Mali Rinki (2289 m). Nekaj časa nam možici kažejo pot, potem pa se začnejo markacije in kar lepo mimo njih. Tisti začetni klanec od bivaka kmalu spusti in pridemo na malo bolj prijazen teren. Hitro mimo Male Rinke in kar nadaljujemo proti Štajerski Rinki (2374 m). Malo po šodru, malo po skalcah in pridemo na naš drugi vrh. Spet malo pavze, da zadihamo. Naslednja je Koroška Rinka (2433 m). Ta del mi je vedno zoprn, saj hodiš kar nekaj časa po grušču. Ampak gre! Lepo premagamo strmino in stopimo na Koroško Rinko. Evoo! Tretji vrh je za nami! Bravo! Sedaj pa gledamo proti Kranjski Rinki (2453 m). Spet se bomo mogli spustiti in potem klanec do vrha. In spet po grušču. Dokler ne pridemo do sedlca med Rinkama, potem pa samo še gasa naprej. No nekdo pa se nam približuje spodaj in švigne mimo. No mi lepo nadaljujemo in še nekaj minut pa stojimo na Kranjski Rinki, naši zadnji Rinki. Oooo! Model k nas je prehitel je bil Nejc. Lepo te je videt! No na Kranjski Rinki naredimo daljšo pavzo. Gledam kako Nejc daje ven vrv. Le kam greš? Pa reče, da bo prečil do Skute »čez Konja«. Hmmm! Imam že od lani željo pohodit tale greben. Poti ne poznam, zato se tukaj sam ne bi rad odpravljal. Nejc pa jo pozna.

»Me vzameš s sabo?« izstrelim. Odgovor je bil pritrdilen! Oo top! Robi in Marjio ne bosta šla, ampak se dobimo na Skuti potem. Sem pripravljen? Soočenje s stresom. No bo kar hud stres, ampak enkrat bom mogel iti čez. Detajle sem poznal, zato sem vedel, da bo spust najbolj zoprn. Potem pa je skala boljša. Ja nič, pa grem. Saj bom hitro videl ali bo šlo. Če ne pa obrnem in poizkusim drugo leto to srečo. Skratka Nejc je imel s sabo vrv, tako da če jo bova potrebovala, jo bova uporabila. No začneva s spustom. Joooj kok je podrto vse skupaj! Skale me režejo, ko plezam dol. Ampak gre lepo. No malce sva šla preveč levo, zato sva potrebovala en 5 m abzajl. Klin je bil notri že zabit, zato samo vrv skozi in gasa. Bi šlo tudi brez vrvi, ampak če jo imava… Jo bova uporabila! Najprej se Nejc spusti, potem pa še jaz. Pulz začne šopati, ampak prijem lepo drži! Tistih par metrov hitro dol, zloživa štrik in gasa naprej. No spuščanja ob šodru je kar nekaj in je smotana pot. Ampak čez nekaj minut se spust konča, od tukaj naprej naj bi bila skala boljša. In tudi je! Sedaj pa vzpenjanje proti »Konju«. Nejc mi malo pobegne in pridem na konja. Ammm?? Kako naj pa kle čez pridem?? Nejc se dere, naj se usedem in porivam naprej do ene luknje in tam se obrnem. Ufff! Usedem se. Pulz nabija, roke delajo. No rit pa tudi nič ne moti, da po trdi podlagi drajsam. Ker vstal sigurno ne bom! Skratka tista metra in pridem do luknje, obrat in splezam dol. En ornk del je za mano. No naprej ni nič lažjega. Gledam, iščem prehode in lepo plezava. Res napeta tura! Nobenega počitka, dela se cel čas! Bum, bum! Ampak vedel sem kaj me časa! Adrenalin res seka k hudič! Letos še ne tako. No plezava midva naprej, še mimo okna in malo višje je plezarije konec. Samo še sprehod do vrha Skute (2532 m) Noro! Res hvala Nejc, da si me vzel s sabo! Aaaaa! Kraljevska res! No Nejcu se mudi naprej, jaz pa počakam ostala dva, da prideta. Ekipa smo spet skupaj. Spet ena daljša pavza in čas je za prečenje naprej.

Foto 1: Ena skupna

Naslednji cilj je Dolgi hrbet (2473 m). S Skute lep spust, mimo Štruce in potem se usmerimo na markacije proti Dolgemu hrbtu. Ta pot mi je tudi zelo zanimiva. Lepo varovana. Malo gor, malo dol in pa z lepimi razgledi! Markacijam lepo sledimo, kakšna jeklenica za spust in potem takoj spet vzpon. No kar nekaj časa prečimo, nakar pridemo na vrh. Vauuu! Še zadnji današnji vrh! Sedaj pa samo še spust na Mlinarsko sedlo in proti bivaku pod Grintovcem. Potem pa od tam proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Pri bivaku spet ena pavza, nakar se znam zlušta Radler, zato gasa proti Cojzu. Najprej lepo spust, potem pa tisti vzpon proti Vratom. Od tam pa samo še spust do Cojzove. Pri Cojzovi kar nekaj ljudi, na srečo dobimo zadnje tri Radlerje, potem jih ni več! Sreča! No od Cojza pa potem še spust dol do avta in tura se je končala.

Hvala Robiju in Marijotu za super družbo! Lepo smo pohodili teh 2000 m vzpona! No hvala pa tudi Nejcu za super prečenje. Res lep greben, ampak zelo naporen. Potrebno ogromno pazljivosti, osredotočenosti. Tura pa res nora! No slik pa ni veliko, ker sem rajši užival v razgledih in manj po telefonu skakal.

VIDEO:

Galerija:

Tale teden vzel malo bolj na izi, da malo pridem k sebi. Plana za vikend ni bilo do petka zvečer. Maja gre na Gradiško turo, ferate meni neki ne dišijo preveč… Malo sem razmišljal o kakšni hudi grapi, nakar mi Andraž zvečer napiše, če greva na Planjavo po Wisiakovi grapi (III. 360 m). Priznam, grape v KSA so mi kar tuje, saj rajši zahajam v Julijce… Ampak glede na to da še nisem bil pozimi na Planjavi, se mi je zdela odlična ideja.

V soboto se dobiva šele ob  10h spodaj v Kamniški Bistrici, saj je Andraž direktno po nočni. Z Andražem nikoli ni dolgčas, saj prbije tempo v podn… To sem se že navadil in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ubijalski tempo proti Pastircem, na zgornjem parkirišču že v 20 minutah… Ne morem verjet! Sej se ne splača višje hodit ob takem tempu… Vroče je noro! Trpim… Tolk nisem že zelo dolgo! Andraž je čisto naspidiran, jaz pa zadaj ko ena stara lokomotiva sopem. Na Pastircih v manj kot eni uri, kratka pavza… Saj moram priti do zraka… Danes že vidim, da ne bom moj dan! Hitro potem naprej proti izravnavi in gasa proti vstopu v Wisiakovi grapi. Spodaj si dava gor dereze, pol pa samo v klanec prtegnt! Grapa je res noro zalita, zato ni bilo tako hudo kot sem mislil da bo. Zadnji skok je lepo zalit, trd! No nadaljujeva naravnost gor, proti naslednji grapi ki vodi na vrh »zahodne« Planjave. No tam projektili noro letijo dol! Od skal, snega… Preveč je toplo in midva sva malo prepozna… Andražu 10 cm stran švigne kamen… Ok! Dost zajebancije! Zavijeva proti letni poti na Planjavo (Sukalniku), takoj prečenje. Na derezah se nabirajo cokle… Kakšna zajla je celo zunaj! Skratka prečenje in potem kar naravnost gor proti vrhu. Tukaj so bile stopinje… No potem pa Andraž začne zavijati v levo. Kam gre? Jaz zadi trpim ko ne vem kaj… Danes res nisem pravi… No teren se postavi pokonci, zavijeva proti eni grapi, ki je malo tudi kopna… Tisto se skobacam čez… Zagledam na vrhu Andraža… Pravi da je to zahodni vrh Planjave… Dobro… Kje pa je potem tisti vrh, ki ga poleti obiščemo?? Pokaže tam dol… Ok… Sej ni tako daleč…«Hja Gašper, vidiš tale greben? No tukaj greva!« Faaak! Pa to bo treba jahat cel greben no! Pismoooo! Andraž je rekel, da ga je dva tedna nazaj prečil in da če bo sneg zdržal, bo super…?

Uff! Bolj kot gledam tisti greben, manj mi je jasno kako bova šla čez. No zagrabiva opremo in gasa… Odjuga je res nora… Najprej malo dol, potem pa naravnost gor na greben. Hmmm?? Pridem na greben, gledam Andraža kako ga jaha… Ok! Ni druge… Gledam levo, Logarska dolina express… Gledam desno… Kamnik express… Aaaa! Delajo se mi cokle, ampak tistih nekaj deset metrov uspe! Uff! Kepca! Sedaj samo še malo spusta in prečenje do najvišje točke Planjave. Sneg je še vedno isti, gnil… Ampak nama lepo uspe… No Andraž dela spredaj stopinje, jaz pa zadaj trpim. Hitra pavza na 2394 metrih! Kam pa sedaj? Mislila sva še Brano pohodit, ampak proti Kamniškem sedlu ne zgleda nič lepo…. Dol v grapo se pa ne bova spuščala in potem spet gor na sedlo… Dosti je za danes… Greva na Repov kot dol in to je to!

Dol je šlo zelo hitro, vmes sicer zmanjka sledi, zato potegneva špuro sama. Sneg z vsakim metrov bolj južen, zato se vmes peljeva kar po riti… Prav veliko ljudi ni bilo. Na okrog 1600 metrih dava dereze dol in gasa kar se da proti avtu! Spet ena odlična tura!

Sneg je res južen, saj so temperature zelo visoke! Če bi imela možnost, bi štartala zgodaj zjutraj in bi bile razmere tudi boljše! Drugače pa fletna tura, malo adrenalinska… Zaenkrat je grapa zelo lepo zalita, tudi snega višje gor je še ogromno. Nabralo se je 1800 metrov vzpona.

Video:

Galerija:

Če v petek zvečer nisem pet različnih napovedi pogledal, nisem nič.. Nekako sem iz tega izluščil, da je najlepša napoved v KSA. Z Majo se zmeniva za Kalški greben in goro… Po celem tednu terena mi paše nekaj bolj v izi…?

V soboto malo čez šesto uro štartava od doma in se peljeva proti Krvavcu… Pri Kranju zagledam Storžič… Kaj pa če bi šla tja? Mogoče čez Kališče? Mah ne… Tam grem vedno… Probajva po JZ žlebu… Sliši se ful hudo, ampak v resnici nič takega. Poleti je to lahka označena pot… Škoda ker sva bila že v Kranju, bi lahko šla skozi Žrelo al pa kaj podobnega… Pa drugič. Zapeljeva se v Povlje, tam parkirava pri veliki turistični tabli. Ne preostane nama drugega kot zagristi v breg. Pot je tukaj kopna, ampak strmina je pa kar lepa. Maja mi spet testira ventile, ki danes kar trpijo… Vedno bolj nabija tempo, jaz pa zadaj s trmo komaj sledim… Jo bom že dobil, če ne drugje pa na snegu! No strmina vedno hujša, vroče pa tudi! Kar hitro prideva do Karničarjeve koče na planini Javornik (1390 m), eno hitro pavzico. Tukaj se začne sneg, zato dava kar dereze gor. Kam pa sedaj? Ker tukaj še nisva šla, sva predvidevala da kar naravnost gor, edina logična rešitev. Tukaj so tudi kar ogromne plazovine. Če se je vmes malo položilo, je sedaj spet strmina naraščala! Maja je imela neke probleme z derezo, zato sva čim hitreje zavila na greben. Greben je bil sicer vmes kopen, tako da sva »drytoolala« ? Malo heca… Skratka greben vmes kopen, Maji popravim tiste dereze. Da se nisva spuščala nazaj v žleb, kar po grebenu do vrha. Sonce je lepo sijalo, vmes pa je kakšen oblak prekinil to toploto… Je pa lepo pihalo!

Foto 1: Ko naju je že zajela megla.

Hitro prideva pod vrh, kjer se priključi pot iz Kališča… Bova tukaj šla dol. Še par korakov in sva na vrhu – 2132 m! Uff lepooo! Piha ko pri norcih, ampak je lepo! Nisva stala 15 min, ko se je vse skupaj zaprlo! Uživanja je konec… No kmalu zagledava štiri, ko lezejo ven iz Kramarce… No tudi tole me še čaka… Malo debatiramo in prepoznam Majo K. Kje se srečamo! Oni se hitro spakirajo in se začnejo spuščati, midva pa tudi… Namen sva imela do Kališča in od tam do Povelj… Ampak je vse megleno… Nič ne vidim zaradi difuzne svetlobe… Ahh… Greva rajši kar po isti dol…?

S Storžiča proti žlebu, tokrat nisva šla po grebenu, ampak kar direktno po snežišču… Je malo bolj strmo, ampak je hitreje in ni potrebno po skalah lezt… Malo prečenja in kar naravnost dol… Čez plazovine in nekaj sto metrov nižje že zagledava pred sabo Karničarjevo kočo… Čas za pospravljanje derez. Pogledam derezo in vidim, da mi je počila! Ufff! Tud Grivelka kot kaže ni vsemogočna… Štiri leta mi je G14 lepo služila… Čas za upokojitev…

No od koče dol po isti strmini, kolena grizejo ornk… Ampak si pa hitro dol! Malo še med drevesi slalom in zagledava pred sabo avto. Tura končana! Janez mi napiše, če prideva na kavo na Brnk… Pa greva an! Pade debata na dereze in mi oče od Janeza reče, da se bo tole dalo popravit. Top! Sicer imam še doma ene avtomatske Grivelke… Ampak tele G14 so mi res top. Na koncu se mogoče le ne bo treba od njih poslovit!

Skratka lepa tura v izi, ravno taka ko je napoved bolj slaba… Se mi pa pozna, da letos nimam nekih hudih zimskih vzponov… Še en teden šolanja imam, potem pa začnem napadat vse tele grape, kamine in smeri… Bo še kar zanimivo.?

Galerija: