,

Vrtača (2182 m)

“Kill problems before it kills you. Live life before life leaves you.” – The Joker

Slabo vreme se bliža, zato je potrebno izkoristit še ta dan. Plan je bil neki na easy, ravno toliko da se malo raztegnem. Potem pa me včeraj zvečer kliče Janez, če bi šel na Vrtačo. Uff! Spet visokogorje. Spet je treba glavo malo odklopiti in jo pomiriti. No pa grem! Če bo šlo, bo šlo… V nasprotnem primeru pač obrnem, tako kot prejšnji teden na eni turi k me je v poden zbil. Zraven se nama pridruži še Neja, tako da ekipa je super in lepo jo je spet videt v živo po parih letih.

Ob štirih se pripeljemo na Ljubelj. Težje stvari dam Janezu za nosit, kakšno lažjo pa bom jaz nesel in tako videl situacijo s ključnico. Pripravimo se in gasa. Noč je jasna in brez vetra. Lepo nadaljujemo proti koči na Zelenici (1536 m). Vedno je zanimivo in po drugi strani čudno hodit v kopnem, glede na to da sem bil letos vsaj 10x s smučmi tukaj. No pri koči naredimo kratko pavzo, da se baterija nafila. Globok vdih in gremo naprej. Pot od koče vodi v desno in potem proti Stolu in Vrtači, kjer je kar nekaj časa hoja več ali manj gor/dol, čisto preprosto. Pri razcepu zavijemo desno proti Vrtači (naprej Stol). Klanec se začne. Ventilčke odpret, da lahko lepo nadaljujem. Tempo lepo zložen. Pridobivamo metre in se počasi približujemo vrhu. Nebo se že lepo barva in to pomeni, da bo vzhod zelo kmalu. Zadnji del poti je malo bolj zahteven, zato je treba malo več previdnosti. En, dva, tri in smo na vrhu. Vauuu! Vrtača – 2181 m.

Foto 1: Prav fajna ekipca na Vrtači

Vetrič malo pihlja, temperatura je kar nizka… Ampak… Briga nas! Cel užitek je opazovati sončni vzhod. Pomirjujoče ko… Treba je znati uživati v teh malenkostih. Premalo te stvari cenimo. Skratka na vrhu se zadržimo kakšno uro, saj sonce lepo prižiga. Samo mraz zaradi vetriča je pa res! Ampak… Je tolk lepo gor, da se splača malo potrpeti. Po lepem uživanju na vrhu pa je čas za odhod v dolino. Spust v dolino mi zadnje časa traja dalj kot vzpon. Uhka bi rekel stare kosti… Ampak je skrivnost drugje. No sonce nas lepo greje na poti navzdol, zato se je hitro treba slečit. Ob poti navzdol srečavamo pohodnike, kar pomeni da bo Vrtača lepo zasedena danes. Sestop lepo do koče, kjer se ustavimo na pijači. Spet paše malo počit, ajga! Oblaki lepo drvijo iz Avstrijske strani, kar je tudi napovedano. No zato je čas za odhod in sledi še tistih 500 m spusta in prisopihamo do avta. Spet ena ful lepa tura končana!

 

Hvala Janezu za povabilo in nošenje mojega bremena v ruzaku. No Neji pa za super družbo in da ji ni bilo problema mene na vsake par minut čakat zaradi tempa (ups). Prijetna tura s fajnimi debatami. Kondicija lepo počasi, počasi prihaja nazaj. Še par stvari je za rešit, potem pa upam na normalne vzpone.

 

Galerija:

/by
,

Košutnikov turn (2133 m)

I am not yet where I want to be. But I’ll get there, that’s for f*cking sure!

 

Noči so kar dolge, če ne spiš. In ponoči lahko marsikaj počneš. Kaj pa če bi bil spet čas za en sončni vzhod. Noč bo minila, jutro bo minilo… Čez dan pa upam, da bom kej spal. No pustimo ostale težave, treba je iti malo ven! Bližam se četrtemu mesecu ponovnega rojstva. Čas veliko hitreje beži kot pa se telo flika. A tudi telo je že ogromno dela naredilo in čakam ta dan, ko bom tudi telesu prihranil vse te bolečine in mu privoščil zaslužen počitek, ampak res zaslužen! Danes bo počitek na vrhu pa za glavo.

Rok mi napiše, če bi šla na Košutnikov turn (2133 m), ki je najvišji vrh grebena Košute. Nazadnje sem bil gor 6 let nazaj, zato sem bil za. Sicer je zgornji del kar strmina, ampak z lepimi pavzami bi moglo it. V nasprotnem primeru pa pač obrnem (ne bi bilo prvič v zadnjem mesecu). Rok me pobere in se odpeljeva proti izhodišču. A vedno mora biti kakšen zanimiv pripetljaj, če ne tura ni uspešna. No malo pred Tržičem posveti lučka za bencin. Kje boš ob 3h zjutraj tankal? Tukaj nikjer. Ampak se odpeljeva naprej. Upam da zdrži! No od Jelendola naprej je makadamska cesta, ki se lepo vzpenja. Bolj kot se vzpenjava, bolj gre števec dol! Ja nič, treba bo pred kamnolom parkirati in tisto pot pač narediti peš. Drugače tudi nazaj ne bova prišla do Tržiča. Avto se lepo parkira na enem odseku, ogrevanje in začetek hoje. No do kamnoloma nama vzame 2 km, ki jih bo potrebno tudi nazaj grede premagati. Skratka hitro mimo kamnoloma in po Pastirski poti proti planini Spodnja Dolga njiva. Lep normalen tempo naju pripelje do razpotja. Izbereva zahodno pot na Košutnikov turn, ki je za 15 min krajša od vzhodne. Zavijeva levo, kjer se začne pot cik-cak. Levo… Desno… Levo… Ob poti nekaj dreves podrtih, ampak gre lepo. Klanec se lepo vzpenja, zato to tudi ventili lepo delajo in so potrebne pavze. Časa je še dovolj, zato se nikamor ne mudi. Z višino se strmina povečuje. Na okrog 1800 metrih zmanjka dreves in tudi pot postane bolj šodrasta in strma. Če si bolj štorast, si je treba pomagati še malo z rokami, da ne kopljejo samo noge. Prideva do mejnega grebena. Gledava Avstrijo. Ampak midva zavijeva desno. Malo postane vroče ko hodiš po izpostavljenem grebenu. Glava dela na polno, srce pa zraven zagotavlja, da je glava točno skoncentrirana. Z grebena lepo dol nazaj na pot ob vrhu turna. Še nekaj 15 min in prideva na vrh. Ooo TOP! Košutnikov turn (2133 m)! Pa ravno ene 5 min pred vzhodom, zato je še čas da pridem do sape nazaj. Hitro en magnezij Mg Life, da ne bodo krči.

Foto 1: Košuta je zakon! (Photo by: Rok Leben)

Potem pa pride sonce ven! Aaaa! Ta milina! Ta tišina! In te super razgledi! Tukaj je res lepo! Še kakšno uro po vzhodu sva midva še vedno gor. Tako lepo je, da je treba gor uživati! No ampak počasi potem je čas za odhod. Izbereva vzhodno pot za dol. Pravijo, da je lepša in malo lažja… No bova videla. Sestop z vrha je zadnje čase vedno težaven in se kar hitro vidi. Morava nadaljevati počasi, ni druge. Vmes zagledava kakšnega gamsa, ki se dere na naju. No lepo se spuščava po res lepi poti! Po nekaj časa prideva do planina Zgornja Dolga njiva (1580 m). Tukaj zavijeva desno in se začneva spuščati proti Spodnji njivi. Kar nekaj krav se pase in naju lepo gledava kako se matrava dol. Pri Spodnji njivi je kar nekaj pohodnikov, verjetno so parkirali višje kot midva. Mi midva nadaljujeva proti avtu. Kar nekaj časa hodiva, vmes zagledava 2 avtobusa, zato sedaj veva od kje toliko ljudi. No hodiva, hodiva in hodiva. Nogi že lepo bolita, res ni bila kratka tura. Zagledava avto. Tooo! En lep razteg in gasa na bencinsko črpalko… Tudi to je uspelo! Skratka tura uspešno zaključena.

 

Hvala Roku za eno super druženje! Lahko bi se lepo navadil, da mi nekdo vedno nese ruzak. Res izbral lep vrh z prečudovito razgledno potjo. Dolžinsko je bilo kar dolgo, ampak sedaj spet lepo kakšen dan počitka in hlajenje! Maratoni bodo še malo počakali. Sončni vzhod je bil pa res lep! No spal sem pa tudi ene par ur potem, kar je spet sam plus!

 

Galerija:

/by
, ,

Ostržkova smer na Begunjsko Vrtačo – 10.4.2021

Bolj kot sem gledal vremensko napoved, manj mi je bilo jasno… Vsaka napoved je kazala svoje. Malo me je prešinilo za Triglav… Ampak še vedno ne najdem te prave volje, da se poženem tja… Mogoče naslednji teden… Ne vem… Napišem Mitju kakšne ima plane. Nekako prideva skupaj, kaj pa če bi šli Ostržkovo smer na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Tukaj tudi če bo oblačno, sploh ni panike. Sicer smeri noben od naju še ni plezal, ampak kjer je volja, tam je…? No zvečer pogledam kakšen posnetek, da sploh vidim kje je vstop. Mitja ima idejo za smučanje iz Begunjščice po Smokuškmu plazu, zato smučke vzamem s sabo. Maja pa se rajši odloči, da bo tokrat luknjač – pešak.

Ob 7h se dobimo na Ljubelju, ni neke pretirane gneče. Vreme zaenkrat še drži, bomo videli kako dolgo. Smučke na ruzak in zagrizemo proti vstopu v smer. Gremo proti Plazu, nato pa že pred kočo Vrtača zavijemo levo gor v breg. Uff je strmina! Pred vstopom v grapo si damo dereze in pa cepine. Vstop je bil na okrog 1500 metrih, stopinje so bile bolj švoh. Js pritegnem prvi, da vidim zadaj kaj mi Maja počne, Mitja pa je šel zadnji. Že takoj v grapi so bile razmere super, lepo zalito… Dereze lepo prijele in zato napredujemo kar hitro. Sicer malo pečejo meča, ampak je za zdržat! Prvih sto višincev premagamo kar po grapi, sledi zavoj v desno in spet malo v breg. Na zavoju je sneg malo napihan, ampak še vedno gre lepo. Maja zadaj lep tempo drži, midva z Mitjem pa še dodatno obtežena s smučmi. Sledi dvojno prečenje v desno, ki je malo zoprno. No vsaj zame, ki sem hodil prvi in je bilo kar nekaj napihanega snega. Vmes je polička za počitek. Na koncu pa sledi samo še naravnost gor na vrh! Malo začne pihati veter, ampak nobene sile.

Še par korakov in pridemo na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Bravooo! Kakšna lepa tura! Gremo še do Velikega vrha (2060 m) na Begunjščici. Tisto grebensko prečenje je bilo še najbolj zoprno cele ture, saj je vmes toliko napihanega snega, da smo se morali malo spustiti in jo prečiti. Vrh pred nami se zapre z oblaki. Še nekaj minut prečenja mimo izstopa Šentanskega plazu in gasa proti vrhu. Na vrhu piha ko pri norcih, zato se kar hitro pospravimo dol. Kaj sedaj? Noben še ni smučal Smokuškega plazu… Megla je… Nič se ne vidi… Hmm… Izbereva bolj varno varianto, Smučanje po Šentanskem plazu. Se bo šlo v lepem vremenu pa smučat s Smokuškega. Zato Maja že peš proti avtu, midva se pa pripraviva in gasa dol.

Foto 1: Na vrhu Begunjščice

Greben je spihan, je bil pa zato vstop v Šentanca top! Lepo odjužen sneg, tako da se je dalo lepo zavijati. Prideva na izravnavo, sledi še smučanje v najstrmejši del plazu. Čez napihan sneg kar prečno, potem pa zavoj… Tooo! Kako se lepo zavija! Ravno prave razmere! Kar nekaj super zavojev, nižje pa prideva na tršo podlago… Še malo nižje pa se potem začne smučanje po plazovini, ki jo probava čim bolj odsmučati po predelih napihanega snega. Vmes se odločiva, da skočiva še do Triangla – če ne bova Majo predolgo čakala… Zato se usmeriva proti Zelenici do luknje. Tam hitro kože dol in še z zadnjimi atomi moči gor na Triangel (1700 m). Tam hitra pavza, kože dol.

 

Sedaj pa smučanje skoraj do avta. Podlaga s Triangla OK, bilo je že boljše in bilo je tudi že veliko slabše. Mimo koče in dol proti plazu. Sneg je odjužil, tako da smučanje ni bilo tako slabo… Edino čisto spodnji del pa je bila taka odjuga, da je smučko že bremzalo. Kakih sto metrov višine pred avtom pa zmanjka snega, zato se je tam tura končala!

 

Moram pohvaliti Majo za super lazenje po grapi, Mitja da se je spomnil to turo, ki je res zakon! Veliko lažje je sedaj, ko je vse skupaj še zelo zalito. Top dan!?

 

Video:

Galerija:

/by
,

Vrtača (2181 m) in Begunjščica (2060 m) – 13.3.2021

Cel teden se je dogajalo na polno, zato sva si z Majo rekla, da vzameva vikend na izi. Pade ideja o »raziskovanju« domačega terena – pa čeprav sem bil tu že neštetokrat. Maja ima že neki časa željo zimsko Vrtačo. Super! Tudi meni paše malo bolj na izi tura tale teden… Bo naslednji teden kakšna hujša. Napoved vremena je bila dokaj ugodna, sneg ponoči, zjutraj pa potem jasno… Sicer okrog Triglava je bila napoved še lepša, ampak se mi ni ljubilo spet tja rinit.

Zjutraj se pripeljeva na parkirišče, ker sva bolj zgodna, ni še take gneče. Ruzak na rame in pa proti koči na Zelenici. Se vidi kako noro pobira sneg, saj je spodnji del že kar malo bogi kar se tiče snega. No pri koči se nekaj ne zaustavljava preveč, ampak greva kar proti S. Rušju. Majo neki začnejo žulit gojzarji, zato tempo upočasniva. Pri razpotju zavijeva desno proti Rušju. Sneg je tukaj lepo predelan. Teren se poravna in pokaže se sonce. Opaa! Takoj zapiha tudi malo vetrič. Približujeva se grapi, zato je bilo potrebno dati gor čelado in cepin.

Sonce lepo greje, višje gor pa je vse megleno. Lagal bi, če bi zanikal da sem si želel, da se zjasni… No pa se ni! Po grapi navzgor (Y), kjer kar hitro zmanjkajo stopi. Zdej ali je snežilo ponoči ali pa je veter napihal… Sicer sploh ni važno, pot poznam. Lepo prbijam v sneg, da Maji olajšam hojo… Sneg je po sredini napihan, ob straneh pa trd… Držim se kar sredine, saj se lepše pogrezne. Izbereva levo varianto – lažjo. Vmes sicer malo sneg trši, ampak Maja lepo napreduje! V nasprotnem primeru bi pa en gel prtegnla, pa bi letel a n! Vedno bolj gosta megla naju spremlja. Pred sabo zagledam ogromno opast, zavijem proti desni in iz stopu iz Y. Že stojim malo pod vrhom, Maja pa ni veliko za mano. Slišiva kako na vrhu piha, zato se zadržujeva pod njim. Gledam radarsko sliko, ampak nič ne kaže da se bo kaj zjasnilo.

Foto 1: Midva na vrhu

Lepo si privoščiva en čaj in kavico. No sedaj je pa čas za odhod dol. Še prej skočiva do vrha, dve fotki in se usmeriva proti južni poti. Sem mislil, da bo lažja, na koncu se je izkazalo da je bila kar konkretno trda tisti čas! Še jaz sem bil malo presenečen, zato sva se spuščala počasneje kot prej v Y… Kmalu prideva do konca, kjer zagledam ogromne plazovine… Res je letelo vse tole dol! Zavijeva levo proti letni poti – Zelenica. Hodiva kar nekaj časa, da prideva do GUC Zelenice. Tam srečava Gregorja, kjer malo podebatiramo… Gledam kako se vzpenjajo po Centralcu na Begunjščico… Kaj pa če skočiva še tja?

Maja reče ne, da jo je preveč užulilo… Hmm… Napišem Mitju (ki se ravno vzpenja na Vrtačo), če je možnost prevoza. Zmenjeno v minuti! Maja gre v dolino, jaz pa proti Centralcu… Sedaj bom pa odprl te ventile… En hiter sendvič in sam prtegn v klanc! Kar v nizkem štartu se zaženem gor… Gledam višje turaše, ki jih kar hitro dohitim… Sam gasa naravnost… Švicam ko norc, čeprav je megleno in piha ko pri norcih… Pulz okrog 180 – 190… Sam da pumpa dela! Cela pot Centralca brez posebnosti, vmes mogoče par korakov trdo, drugače pa vse kar lepo mehko! Izstop na Begunjščico super! Ura pokaže 32 min… Pa je bil kar lep tempo! Na vrhu Begunjščice (2060 m) piha ko pri norcih! No plus tega je še megla, zato se ne zadržujem predolgo… Na vrhu sicer ni bilo gneče.. Ampak je en par prosil, če gremo skupaj po Šentancu… Odlično… Sej tudi meni paše sestop po Šentancu… Začnemo se spučati, megla taka da ubistvu sploh nimaš orientacije… Malo gledam na uro, da mi pokaže če je vsaj pravilna smer. Malo nižje srečamo enga majstra, ga vprašam koliko je še do zavoja v levo v Plaz. No na vsak način mi je hotel dopovedati, da moram desno zaviti… Čeprav točno vem, da desno gre proti Kalvariji… Uredu, bomo že najdl! Gremo naprej… Kmalu zagledam na levo vstop v Šetanca… Našli! Zavijemo in potem pridemo do opasti, se držimo leve in potem takoj desno… Sledi samo še sprehod do konca Plazu. Srečam kar nekaj turnih smučarjev, ki se pridno vzpenjanjo. Danes jim nisem preveč fouž, saj smučanje po tej megli ni ravno prijetno… No spodaj me čaka še Mitja, on odsmuča v dolino, jaz pa pritečem peš. Tako je bila super tura zaključena!

Maja pridno nabira izkušnje v zimskih razmerah, jaz pa sem se malo »zjagal«, tako da sem lepo utrujen. Superca!

 

Galerija:

 

/by
, ,

Koprivnjak (1754 m)

Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.? Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

 

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

 

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.?

Galerija:

/by
, ,

Hruški vrh (1776 m) – 13.2.2021

Po včerajšnji Dovški Babi je bilo potrebno narediti plan za danes. Včeraj smo spoznali, da so razmere okrog Babe super, zato nujno spet v ta konec. Hitro narediva plan za Hruški vrh (1776 m).
Zjutraj štartava proti Jesenicam in nato proti Plavškemu Rovtu, pri kapelici parkirava. Nisva pa bila prva, saj je bil Janez že pred nama… Spet naju zasleduje kot kaže! Bil pa je še en avto parkiran gor, znan… No smučke na noge in gasa proti Hruškemu vrhu. Pri gozdu je potrebno dati smučke dol in tistih par metrov iti peš. Tukaj pa srečamo lastnika tistega avta – Mitja! Opaa… Človek, ki dela salte na smučkah- noro. No skratka po gozdu hitro spet smučke gor. Nadaljujemo po eni poti, kjer kmalu spet pridemo v gozd, tukaj je podlaga čisto pomrznjena in kar strma, zato je potrebno dati smučke kdaj tudi dol. Ko mine tale gozd, pridemo na cesto (ki je splužena) in nadaljujemo po njej (čim bolj ob robu zaradi snega)… Mimo par vikendov in v klanec, nakar pridemo do Hruščanske planine ( – koča. Mimo koče, kjer zagledamo že današnji cilj. Tukaj se teren malo položi, nato pa spet v klanec. Kmalu ugotovimo, da špure turašev ni, zato gre Mitja naprej (ima najširše smučke). Lepo potegnemo gaz v desno, obrat proti levi, nakar pridemo do Rožce (1587 m), kjer spet stoji ena hišica (no ubistvu jo gleda ven samo četrt). Gledamo to skoraj nedotaknjeno belino proti Hruščanski planini. Treba narediti posvet.?

Odločimo se, da odsmučamo do planine dol in tako zarijemo v pršič, nato kože gor in še enkrat gor na Rožco. Moram rečit, da je bila to ena najboljših odločitev! Smučanje do planine je bilo božansko! To k se ti tako smučke potopijo v pršič… Pa to je noro! Levo, desno, levo,… Aaaaa…. Kakšen užitek! Tistih par sto metrov odsmučamo in čas je za malico. Hitro pojemo, kože gor in gasa še enkrat gor. Kar smejalo se nam je ob temu smučanju. No lepo po isti špuri gor do Rožce… Nikjer naokrog nobenega! ?Res smo dobro izkoristili! Z Rožce nadaljujemo v smeri Hruškega vrha. Po grebenu, kjer kar lepo piha… Zato se hitro odmaknemo na južno stran in smo vsaj tako malo v zavetju. Čeprav je -13°C, nas zaradi lepega tempa ne zebe. Malo pod vrhom zagledamo nekaj ljudi na vrhu in nekaj ljudi pri Hruščanski planini – no sami ne bomo več. Od Rožce do vrha je sneg spihan, zato je podlaga kar ledena. Kar hitro pridemo na vrh – Hruški vrh (1776 m). Noro! Kakšen razgled! Sicer na vrhu kar piha, zato hitro par fotk in priprave na spust! Tudi na sosednji Dovški Babi je kar nekaj obiska.

Foto 1: Hruški vrh (1776 m)

Smučke pripravljene, spustimo se po severni strani. In to spet po pršiču! Aaaaaa! Pa to ne more biti boljše kot je! Smučke plavajo, Gašper pa zavija an! Včasih se vprašam, zakaj hudiča nisem že prej nabavil turno opremo, čeprav sem že nekaj let prelagal to odločitev! Evo odsmučamo še tisto flanko, potem pa sledi počitek! Sonček nas lepo greje, zato si vzamemo daljšo pavzo. Še zadnjič bo treba natakniti kože, saj nas čaka vzpon na Rožco spet. Kože slabo primejo, zato jih malo pustimo na soncu. PO pol ure pa je čas za štart. Sam gasa še tistih 200 višinskih metrov. Veter in mraz spet pritisneta, ampak Mitja pritisne tempo in spet je vroče! Na rožci damo kože dol in potrebno je še odsmučat do avta. Spet do Hruščanske planine, po isti poti. No sneg se je v tem cajtu ORNK odjužil… Sicer ni mi jasno kako, pri -11°C.. Ampak ok… Bil je kar težek, zato smučanje ni bilo tako dobro – ampak še vedno super! Od planine po isti poti dol, malo vijuganja v gozdu, 2x smučke dol. Smučke gor na travniku nad avtomobilom in tisth 50 m še smuka do avta. Tura je bila zaključena!

Res ena nora tura! Lepo, da se takole srečamo in potem je dan še lepši. Tole je bila 9ta turna tura v enem mesecu, ampak je bila najboljša! Mitja in Janez pa itak top! Bo treba ponoviti!?

 

Galerija:

/by
, ,

Dovška Baba (1891 m) – 8.2.2021

Že včerajšnje vreme nama ni dajalo pretiranega veselja, dež na dež… Zvečer pritegnem na Roblek, kjer me ujame sneg nad višino 1300 metrov… Dobro, mogoče je še kaj upanja za ponedeljek… Čeprav je cel dan včeraj padal dež, potem na snežilo na mokro podlago. Stopnja plazov se je dvignila, zato kam v ponedeljek? Zjutraj se zbudiva, preveriva razmere – dežuje… Treba še malo podremati… No ob 9h končno ustaneva. Iskala sva eno bolj varno varianto za smučati… Mogoče Vogel? Kličem na informacije kako je z Žagarjem, mi odgovorijo da je zaprt, saj je cel dan včeraj deževalo in teče spodaj voda… Greva na Krvavec? Ah nee… Kaj pa Dovška Baba? Dokaj varen vrh oz. vsaj do Planine Dovška Rožca… Potem od planine gor vidiva ali je za nadaljevati ali ne?

Dokaj pozno – ob 10:30 šele štartava od doma, vožnja do Jesenic – kjer dežuje in naprej na Dovje. Skozi Dovje in potem naprej. Parkirava na okrog 800 metrih, tam se začne potem sneg na poti. Smučke na noge in sam gasa! Tam sta bila tudi parkirana še dva avtomobila, zato sva mislila da ne bova sama. Skratka gasa naprej, kjer po 100 metrih že dajeva smučke dol, saj zmanjka snega za par metrov. No smučke spet na noge in gasa. Kmalu naju ujame dež, ki pa samo malo rosi. Lepo napredujeva po cesti gor, kjer včasih malo zmanjka snega – ampak ni tako hudo. Voda dere iz vseh strani… Na 1000 metrih pa začne snežiti, ampak je sneg moker. No nadaljujeva naprej. Na 1200 metrih mimo vikend hišk (Ravne) kar naravnost gor, saj je še kar nekaj snega. Mimo pašne ograje, kjer že ornk sneži! Tole bo danes pow, pow! Nadaljujeva proti planini in z vsakim višinskim metrov bolj sneži. Po nekaj kilometrih pa sledi še prečenje do pastirske koče na planini Dovška Rožca (1650 m). Pri koči se ustaviva, saj je potrebno narediti plan za naprej. Sipa ga na polno! Sneg pa je moker in zato kar drsi ko stopiš na njega. Greva pogledati malo višje, potem bova pa videla.

Zagrizeva v klanec in kar hitro ugotoviva, da tole ne bo čisto varno. Povzpneva se za 100 metrov, kjer je sneg sicer bolj suh… Ampak še vedno kar drsi… Tole ne bo šlo oz. bolj varno je obrniti, saj pod nama tudi že poka. Odločitev, ki je bila sprejeta v 10 sekundah in tudi najbolj pravilna. Kože hitro dol in priprave na spust. Kar naenkrat pa preneha snežiti… Ampak še vedno sva odločena, da rajši obrneva – zadnja stvar ki si jo želiva je, da naju kakšen plaz zasuje. Midva sva pripravljena za spust, sam požen se! Aaaa… Prvi zavoji so bili res božanski… Ta “powder”! #tojtauzitek

Foto 1: Pow! Pow! (Foto by: Maja)

Kako lepo se potopi smučka v sneg, sedaj šele vem kakšen je filing, ko smučaš po tistem pravem pršiču. To je noro! Tistih 100 metrov se spustiva, mimo koče in sam gasa dol po cesti. Najine sledi je sneg vmes že zabrisal, zato je bilo toliko slajše smučati. Čeprav je bila cesta, je bil filing še vedno super! Vmes nama tudi malo sonček posije in tako rata kar topleje. Po cesti dol, spet 2x smučke dol in lepo skoraj do avta. Tura je zaključena.

 

Ena super tura, čeprav nisva prišla do vrha – ampak glede na trenutne razmere je boljše obrniti. Sedaj naj ga pa sipa do četrtka, potem pa bo spet super za smučanje! ?

 

Galerija:

/by
, ,

Trupejevo poldne (1931 m) – turna smuka

Prejšnji teden sva z Majo spraskala ves denar iz vseh polic in napraskala za novo turno opremo. Za vikend bo treba iti sprobat opremo an? Slišim se z Rokom in predlaga Trupejevo poldne (1931 m) ali pa Dovško babo. Hmm… Pa gremo na poldne… Nazadnje sem bil tam 6 let nazaj.

Zjutraj se ob osmih dobimo v vasi Srednji Vrh. Drugi smo na parkirišču, a ne za dolgo… Kar naenkrat še deset avtomobilov, ampak ni prostor za vse… Zato eni obrnejo… En model se dere iz avta da nej se mu umaknem iz parkplaca… Pa kaj je s tabo narobe?! Potem pa vidim Boštjana, Tino in Miha v avtu… Jaooo! Vi se kr zajebavajte, že tko sem živčen zaradi smučanja ? Hitro pripravimo smuči in čas je za odhod!

No s parkirišča se kot zadnji odpravimo proti vrhu. Po nekaj minutah hoje pridemo do odcepa, ki vodi proti Trupejem. Smučke gor… Kakšen hud filing! Prvič na turnih smučeh.. Res noro… Lepo napredujemo po »cesti«, vmes se prebijamo skozi/nad/pod podrtim drevjem… Res ni bilo dolgčas.  Špura je lepo narejena in hoja skozi gozd je res pomirjujoča. Kmalu se približamo potoku Jerman, kjer ga dvakrat tudi prečkamo – malo vmes zmanjkalo snega. Po kakšni uri pridemo do »železnice«. Tukaj nadaljujemo po dolini naprej, kjer nas kmalu preseneti izza hrbta Luka… Je tako hitro prišel, da sem se ga kar ustrašil… No mi nadaljujemo skozi gozd, kjer pridemo do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom. Tukaj postane teren malo bolj strm… No meni pa začne sekat pulz v višave… Amm… Tole je kar strmina! ?Upam da bo odjužil, ko se bomo vračal! Špura je speljana cikcak, zato je bilo potrebno delati obrate, ki pa so mi na začetku delali težave… Ampak… Mi je na koncu uspelo! Pridemo na greben, kjer nadaljujemo proti križu. Še nekaj metrov in že smo na vrhu – Trupejevo poldne (1931 m)! Tukaj je res fenomenalen razgled na Julijce in Karavanke… Da Avstrije sploh ne omenjam!

Foto 1: Midva na vrhu ? (Foto by: Rok)

Na vrhu vladata brezvetrje in pa šajba. Prou fletn! Kmalu srečamo Luka, ki se danes že drugič vzpenja na vrh –neuničljiv in pa Urško. Malo debate, onadva hitro odsmučata dol. Mi pa še kar uživamo… In uživamo… Kmalu pridejo na vrh Boštjan, Tina in Miha… Itak spet debata, minute tečejo… Jaz pa vedno bolj pod stresom… Le kako bom prišel dol?? Pismo… Pozimi na Triglavu me ni tako strah, kakor sedaj smučati iz te gore… Drama queen!?? Dej Gašpr zber se no! Dve možnosti sta… Al odsmučaš dol al pa greš peš! Itak mi Rok in Maja nista pustila iti peš… No ok… Pol pa s smučmi. Kože dol, pripravimo si smuči na SKI. Prvi gre Rok, druga Maja… Tretji pa jaz –komplikator. ? Ufff… Kar vroče mi rata prvih par metrov… Pulz mi res nabija… Ko da ne bi znal smučati… Malo podrsavam… Ma dej no! Spust se pa bo… In sem se! Prvih par metrov bi dal celo premoženje, da bi imel vsaj malo zarjavete smuči… Letelo je ko hudič! Prvi zavoj, drugi zavoj… Aaaaa…. Hitrooost! Zavijem na celca… Paf… Kar potopim se notri… Pa to je TOJTAUŽITEK! Bolanooo… Naslednji zavoj po celcu… POW, POW se derem ko en otrok… Meni se je zdelo, da sem do sedla lepo prismučal, bo pa verjetno kamera od Roka drugače pokazala.?

Skratka od sedla spet po celcu… Noro… Levo, desno… Med drevesi… Malo izravnave… Gledam smučke kako lepo drsijo skozi pršič… Bolano! Kakšen hud filing! No hitro pridemo v bolj poraščen gozd, kjer je potrebno malo hitrejše zavoje, saj ni veliko prostora.. Seveda je vmes kakšno drevo na poti… Enemu se Maja hoče umakniti in zavije v luknjo.. PAF… Pade… No sej… Čez pet minut pa jaz neki palamudim in sam na enkrat se uležem… Pa se zazrem v nebo… Kako sproščujoče! No hitro ustanem in odsmučamo do vasi. Pa je vsega konec za danes. Komaj čakam, kaj prinese jutri!

 

Res nor filing stati prvič na smučeh… Polno enih emocij pred spustom… Ampak… Ko sem vsaj malo dobil filing, pa je bil vsak zavoj boljši. Treba bo malo kilometrine nabrati… Drugače pa nakup 1A. Hvala obema za družbo, top je bilo! Kmalu spet ponovimo.?

Moje začetniške vragolije pa si lahko pogledaš spodi v videu:

Galerija:

/by
,

Begunjščica (2060 m)

Sneženje in vnetje ahilove tetive mi je malo dalo za mislit kam za vikend. Ahilovo mi je Maja zrihtala s »tejpi«… Bomo videli a bo šlo ali ne… Gojzarje sem tudi malo bolj drugače zavezal, tako da je gleženj pri rastišču ahilove ni bil čisto zavezan in mi tako ni pritiskal direktno, zgornji del pa je bil trdno zavezan… Včerajšnje sneženje, ki je nasulo 35 cm novega snega tudi ni bilo ravno super. Namen na Zelenico in potem še kam višje – če bo le VARNO!❌

 

No ob 10h parkirava na parkirišču na Ljubelju, ki je bil čisto zaseden… Taka gneča da joj! Skratka najdeva parkirišče, plačam tistih 3€ za cel dan parkirnine in gasa v hrib. Kar lepo je zgaženo do koče, veliko je tudi sankačev. Tempo je lep, umirjen (kar se da?). Pri koči se ustaviva in narediva plan. Srečava Urško in Gorazda, ki isto premišljujeta ali bi šla na vrh… Urška se vrhu odpove, Gorazd pa tudi reče da ne gre na Begunjščico, saj se baje lepo udira – so bili samo turaši danes na vrhu… Pogledam Majo, ni sigurna… Bi šla ali ne? Lahko probava in potem vidiva do kam prideva… Če ne bo varno pa obrneva… Gledamo proti vrhu, noro piha… No… Pa probejva! Zato dava dereze gor in gasa v klanec… Prvih 50 višinskih metrov katastrofa! Pumpa mi dela na polno! Predira se mi do pasu… Tako ne bova mogla priti gor… ?Vztrajava, vztrajava in končno malo bolj trden sneg… Ampak samo za kratek čas! Zavijeva proti turni gazi…. Opaa! Bolj trden sneg, zato kar prečiva v desno. Sunki vetra nama malo nagajajo, ampak ni panike… Se bo itak treba mraza navadit. Prižgem GoPro kamero… Začne piskati… Premrzla baterija… Sploh ne bom komentiral… Pospravim vse skupaj in gasa gor.

Gaziva proti Centralni grapi, udira se minimum do kolen… Malo si zakolnem pri sebi… Ampak… Sej bo šlo! Trma dela! Ahilova mi zaenkrat še dobro drži, kar pomeni da lahko nadaljujeva. Zavijeva desno v centralno (levo Y) in tukaj se teren postavi malo bolj pokonci in pa zoži. Kar naenkrat rata vse trdo! Opaaa! Tempo malo zmanjšam, da mi ne bo Maja zaostala. Lepo počasi se vzpenjava do konca grape, kjer naju pričaka spet napihan sneg… Ampak samo nekaj korakov, saj naju spet pričaka trdota. Plus tega pride še veter, ki je konkretno močan… Lepo počasi nadaljujeva, kjer vidim ene stopinje, ki vodijo na vrh. Lepo poprečiva in stopiva malo pod vrh. Begunjščica (2060 m) je osamljena! Skoraj dve uri sva gazila od koče do vrha. ?

Foto 1: Maja proti vrhu

Pihaaaaaaaa! Majo kar prestavlja, jaz samo hitro odhitim na vrh. Hmm… Na vrhu brezvetrje! A 10 m nižje orkanski veter… Zanimivo! Hitro se poslikava in narediva plan za sestop. Greva po isti dol ali probava po Šentancu? Maja je bolj za Šentanca, meni je pa tko vseeno. Vidim ene sledi smuč proti plazu… Dobro, kot kaže je nekdo danes že šel tukaj… Greva probati, čeprav je pomenilo, da naju bo cel greben prestavljalo zaradi vetra. Hitro se spustiva do vstopa v Šentanski plaz, gledam malo nižje in opazim ogromno napihanega snega. Grem pogledati kakšen je občutek tam… Stopim na napihan sneg… Dober filing je. Super, greva tukaj dol… Malo analize, če je kje kakšna opast, ki visi iz grebena dol. Opasti ni, greva! Lepo počasi nadaljujeva po miksu mehkega in trdega snega, čist v redu gre. Sicer tukaj gor ne bi šel, ker se na mestih kar lepo udira… Drživa se malo bolj levega konca, saj se je z desnega dela videlo, da se je utrgal pred kratkim en plaz. Oči na pecljih in gasa dol. Spodnji del plazu se kar konkretno udira, zato se malo popeljeva po riti in tako prihraniva kakšen korak v globino. Kar kmalu se priključiva na pot, ki vodi do parkirišča. Enih 20 min hoje navzdol in že zagledava avtomobil. Konec za danes!

 

Razmere od koče proti Centralni grapi v spodnjem delu katastrofalne, potem malo pod vrhom pa čista milina – trd teren! Bilo je ogromno turnih smučarjev, ki so bili na vrhu. Najinih stopinj verjetno ni več, saj je bil veter zelo močan. Z Robleka gor na vrh pa ni bilo nobene gazi.

 

Galerija:

 

/by
,

Vrtača (2181 m) – 30.12.2019

Že kar nekaj mesecev je minilo, odkar smo se videli z Milošem… Da o Petru ne govorim! Zato je bil čas, da se dokončno zmenimo! Zraven sem povabil še Ireno, da malo izkusi grape. Zmenili smo se za sončni vzhod na Vrtačo. Gor po Y, dol po južni. No, da bo tempo res v izi, predlagam, da se dobimo že ob 0345 in tako vzamemo kar 4 ure za vzpon! Res bo na izi! Tudi meni paše!

 

No okrog 0345 pridem do parkirišča na Ljubelju. Po novem je parkirišče plačljivo – 3€ na dan. Tam sta me Miloš in Peter že čakala, Irena pa je tudi že pakirala za na pot. Hiter in iskren pozdrav, plačamo tisto parkirnino (ki pravzaprav ni draga v primerjavi z drugimi destinacijami). Malo še pokremljamo in ob 4h štart. V spodnjem delu poti je zelo malo snega, a z višino narašča. Lep, pogovorni tempo nam uzame 1 uro do koče na Zelenici. Malo prehitri smo bili! Zato ena malo daljša pavza – 20 min. Nekaj na hitro pod zob in potem počasi proti vrhu. Tukaj grem jaz naprej, so me določili za navigatorja. Vržem sidro dol in upočasnim tempo! Če ne bomo res prehitri! Od koče nadaljujemo proti razcepu za Palec. Sneg je na poti, malo leden, a dereze niso potrebne. Z zmernim tempom pridemo do razcepa in zavijemo desno. Začnemo se malo bolj dvigovati, tempo še vedno normalen. Kar kmalu začne pihati! In to zelo! Jooj! Ne morem se znebiti tega vetra zadnje dni! V dolini Suhega ruševja kar močno piha! Z kar močni sunki… Tukaj snega tudi na nekaterih predelih zmanjka, zato prečimo že po melišču. Na vsake toliko časa se ustavimo, ker je veter res močan. Tam, kjer je sneg, se malo vidijo stopinje. Podnevi vidiš pot zelo lepo… Ponoči pa… No pridemo pod grapo. Na desno zagledamo Palec, zato smo vedeli, da smo na pravi poti! Od tam moramo zaviti levo gor v ta breg! Hitro si damo gor dereze in pa cepin, sicer nam veter malo nagaja… A uspe! Milošu in Ireni malo prej, jaz sem se mogel preoblečit še – treba dat windstopper gor! S čisto zamrznjenimi rokami mi uspe! Še dereze gor in sem zmagal. Miloš in Irena kar pridno napredujeta. Ko mi le uspe, s Petrom še midva štartava. Čisto premražen prtegnem v četrto prestavo in gasa gor! Kar hitro dohitim Miloša in Ireno, gremo skupaj naprej. Peter je malo zaostal zaradi krčev, a lepo napreduje. Spet grem na prvo mesto in gasa gor. Lepo napredujemo, vmes se malo ustavim za kakšno fotko. Noge me pečejo… Včerajšnji Triglav je terjal svoje… Ampak sej bo! Podlaga zelo trda, zato je čisti užitek zabijat dereze in cepin notri! Noro! Nebo se že barva, mi pa imamo še par sto metrov do vrha. Zadnji del žleba kar konkretno trd, tako da je bila potrebna malo večja previdnost! Pa smo na vrhu – Vrtača 2181 m. Hitro si čestitamo, do vzhoda je še deset minut. Super smo to splaniral! Vetra v grapi ni bilo, nas je pa zato počakal na vrhu. Kaj kmalu pride še Peter, si čestitamo in gremo uživat v sončnem vzhodu. Res pravljica! Vauuu!

Foto 1: Peter, Miloš, Irena in jaz

 

Še nekaj minut spremljamo sonce, postane topleje… A veter ne pojenja… Zato se odločimo sestopiti kar po južni poti. Lepo je zalita! Stopinj se sicer ni videlo, zaradi napihanega snega. A pot itak poznamo, zato se hitro spuščamo… Vmes tudi po riti! Kolena sta hvaležna! Ko smo že skoraj pri koncu južne poti, zagledamo pohodnike ki se vzpenjajo. Lahko jim je žal, da niso šli na vzhod! Malo pred koncem poti se ustavimo na sončku, neki pojemo in potem gasa dol do priključka na letno pot. Tudi letna pot do koče je prekrita s snegom, zato kar pustimo dereze gor. Vmes tudi srečamo Mitja, ki se ravnokar približuje razcepu za dolini Suho. Par besed in proti koči. Pri koči dereze dol, na dva kuhančka. Paše! Bili smo kar premraženi. Sledil je še spust od avta. Slabo je vse skupaj zalito, bo treba počakati na obsežnejše sneženje. Centralna in Šentanc sta v spodnjem delu kar slabo zalita, zato se premislimo, da bi skočili še na Begunjščico – po melišču pa res ne bom lezel. Hitro proti avtu. Na parkirišču je kar mraz, saj smo bili že od koče cel čas v senci. Pri avtomobilih zapademo v debato, nakar se pripelje mimo Aljaž. Še z njim par besed in on nadaljujejo isto turo, kot smo jo mi zjutraj naredili.

 

Danes odlične razmere v grapi, do grape še malo manjka snega… A boljše kot nič! Super družba, Miloš in Peter, lepo da smo se spet videli in skupaj udarili eno turo! Upam, da spet kmalu!

Bravo Ireni za »osvojeno« prvo grapo. Superca! Ko košutka po grapi! Spet kmalu vzamem s sabo!

 

Galerija:

Pot:

/by