,

Jalovec (2645 m) – 17.10.2021

Take a deep breath and remember who the f*ck you are.

Z Andražem med tednom v kontaktu, da bi bilo lepo spet it skupaj na eno turo. Sej je lepo z njim, ampak tempo je pa bolan! In zato so posebne priprave za take ture, hehe. Zato tudi malo več gelov porabim na takih turah, hehe. Skratka napiše mi za Jalovec. Odlično bova potegnila gaz gor, ni panike. V soboto sem imel malo lepši dogodek, zato nisem imel časa. Imam ga pa v nedeljo. Pakiranje za tako turo je vedno zanimivo. Ruzak mora biti čim lažji, da lahko držim Andražev tempo. Sendviči? Ne. Pretežki. Ok. Hidratne čokoladice. Puhovka? Ne. Zeblo me tako ne bo, zato jo lahko kar doma pustim. Fotoaparat? Tudi ne. Bo doma ostal. Pakiram ruzak in gledam malo storye. Vidim Dejana in Davida na Jalovcu. Hvala za gaz! Sprva zelo vesel! Lepo sta nama zgazila, kar bo lepše za naju. Potem pa. Fak Gašper! To pomen, da bo Andraž lahko hitreje hodil, ker ne bo gazil. Aaaa. No. En bidon gre ven iz ruzaka. Pa dva gela nazaj v ruzak. Še lažji nahrbtnik. Nimaš druge. Ker mora Andraž biti že ob 12h nazaj doma, to pomeni tudi zgodnji štart.

Ob 0420 se dobiva v Lescah in gasa proti Planici. Na parkirišču parkirava in se zaženeva proti koči v Tamarju. Zagon mašine že od štarta. Tempo ne popušča in zelo je vroče. Zelo hitro mimo koče v Tamarju, nekega počitka tukaj ni. Greva proti Ozebniku. Najprej skozi gozd, potem pa samo v breg proti začetku Ozebnika. Vročeee! Teče mi. Noge pečejo, saj tempo ne popušča. Prav vesel sem, ko se na 2000 metrih preobujeva v gojzarje in dereze gor. To pomeni vsaj malo počitka. Zimsko opremo gor in spet v breg. Sneg je čisto trd! Noro! Prav lepo je hodit po njem! Gledava nazaj proti Tamarju in vidiva kako megla vztraja do 1500 metrov. Kako noro! Res bo lep dan! Nadaljujeva naprej, vmes je en leden predel, kjer se moraš čez skobacat. Ampak gre. Nekaj minut in sva ven iz J. Ozebnika. Aaaaa! Kako super! Res nor dan! Kratka pavza in potem gasa naprej. Bova probala zimski kamin. Andraž gre proti zimskemu kaminu in začne plezati. Čist razrit. Snega skoraj nič, pa nekaj razbitega ledu. Skratka nič lepo. Bo treba dry-toolat. Veva pa, da je letna pot pa pod snegom. Zakaj bi se matrala po skalah, če se lahko spustiva in nadaljujeva po letni. Odločitev je bla hitra. Spust dol in potem prečenje proti letni poti. Ta pa je lepo zalita, zato je prav lepo. Vmes tudi en leden del, ampak ni pretiranih težav. Prideva na greben pod vrhom in sedaj še lepo prečenje do vrha. Kar kmalu stopiva na vrh – Jalovec (2645 m)! Noro! Kakšen dan! Prav dolgo se ne zadržujeva, ampak je čas za spust.

Foto 1: Na vrhu

Par fotk in gasa. Sneg zgoraj še dobro drži, a z vsakim metrom nižje postaja bolj gnil. A ura je komaj osem. Cokli se nabirajo. Previdno lepo, še kakšna zajla je zunaj. Spust lepo poteka do začetka ozebnika. No tukaj pa se potem začne spet trd sneg, kar je super. No. Postane pa en problem. Leteti začne vse dol. Projektili padajo iz vseh strani. Zadetki v čelado, ramo in roko. Noro res! Ni šans, da bi šel v takem gor! Zato morava pospešiti. Materiala je že toliko dol padlo, da se stopinj sploh ne vidi. Skratka hitro ven iz ozebnika. Preobujeva v nizke čevlje in nadaljujeva proti koči v Tamarju in od tam proti avtu.

 

Res nora tura! Pogoji taki da joj! Dan pa fenomenalen. Hvala Andražu za družbo! Tempo je bil res zelo lep, ampak včasih si je treba duška dat! Na lep zimski kamin bo treba še kar nekaj časa počakati, da lepo zapade in malo zamrzne.

 

Video:

Galerija:

/by
,

Triglav (2864 m)

When you want to succeed as bad as you want to breathe, then you will be successful.

Poseben dan in kaj lepšega kot da ga izkoristim za Triglav. Medo mi piše, če bi šel gazit proti Kredarici in potem proti Triglavu. Hmm. Zraven gre še legenda Marko. No glede na to koliko ima kondicije, bo dosti lažje gaziti. Dobro. Grem zraven. Štartamo šele okrog osmih iz Krme, saj Marko prej ni mogel. Parkirišče kar lepo zasedeno, presenetljivo! Se pravi že gazijo. Veliko lažje za nas! Krplje zato pustim kar v avtu. Ostalo zimsko opremo vzamem. Na parkirišču je bila tudi ena skupina iz Češke. Majhni ruzaki, pajkice, nižji čevlji. Čelada pripeta na ruzak, vsaj nekaj. Vprašam jih kam gredo in mi en majstr reče na Triglav. Ga vprašam kje imajo dereze, cepin? Majstr se mi začne v glavo smejat. Neki po Češko govori. Vsi ostali me gledajo in se mi smejijo v glavo. Paah. Nimam pojma kaj je rekel, ampak predvidevam da nekaj glede cepina, ki sem ga imel pripetega na nahrbtnik. Oni kot kaže ne rabijo opreme. Dobro. Smej se, če se hočeš. Upam samo, da se ti ne bo kej naredil. No in štartamo za Čehi. Marko se še ogreva na parkirišču.

 

No hitro jih prehitiva, še zmeri te pogledi ala: «Lej ga majstra k ima cepin s sabo.« Boštjan se spomni, da je pozabil telefon v avtu, zato obrne in ga gre iskat. Nadaljujem sam. No ni bilo dolgo, ko Marko mimo prileti. No to ni tempo za nas. Jaz imel klic. Mi reče, da ga bom itak ujel. Ja seveda. Čez pet minut ga vidim že ful višje. Ah… Ni šans da ga ujamem. Jaz lepo svoj tempo proti Prgarici. Tam kratka pavza in potem naprej. Malo naprej se začne sneg. Ampak nič posebnega. Mašina dela na vrtljajih proti Kalvariji. Pismo tale breg in zimski gojzarji gor! Stopinje so lepo narejene, spodaj itak 5 cm samo snega. Teren se položi in gledam proti Kredarici. Sicer megleno, ampak kar je treba, je pač treba. Tukaj na 2000 metrih je malo več snega, ampak so stopinje lepo narejene. Gledam Markota kje že je. Noro! No nadaljujem naprej, prehitim dva. Višje še štirje in še mimo njih. Ene stopinje je Marko naredil direktno naravnost gor po letni Kalvariji. Aaaa breg! Trpljenje. Noge težke. Nekaj se prepričujem, da je treba it. No saj zadaj skupina ni nič bolj sveža kot jaz. Vklop trme in sam čakanje na 2515 metrov, da malo zmanjka strmine. Veter kar lepo začne pihati in tudi lepo se vse skupaj zapira. Zagledam Triglavski dom na Kredarici. Aaaa! Pooočitek! Staram se, pozna se eno leto več. Treba priznati. Malo heca. Z Markotom počakava Boštjana. Slabo kaže, da bo sonce. Ampak nimaš kaj, že dostikrat isti vreme tukaj. Počitka konec in štart še za zadnji klanec. Na Kredarici pove, da sta gor že Dejan in Denis. No super, da se bomo spet videli po kar nekaj časa!

Čas za zimsko opremo na noge. Dereze in pa en cepin. Predvidevamo, da je Triglav lepo spihan zaradi vetra v zadnjih dneh. Pa se podamo. Hitro pridemo v začetek stene. Podlaga kar trda, zajle zunaj. Ne bo pretežak vzpon za nas, ki smo navajeni snežnih razmer. Obe prečki lepo prehodni, zajli zunaj. Lepo napredujemo, vmes še dva prehitimo. Greben lepo malo spihan, tako da hoja sploh ni težka v primerjavi kar smo letos že hodili tukaj. Od grebena do vrha pa potem še vedno zajle zunaj. Zagledamo vrh! Evo 57ti vzpon, sicer prav poseben!

Foto 1: Triglav (2864 m)

Veter piha, megla vztraja. Marko hitro pobegne dol, midva z Boštjanom pa še malo kljubujeva vetru in tudi počasi čas za odhod dol. Sestop nič posebnega, lepo previdno dol. Razmere v redu! No malo pod Malim Triglavom pa srečava Čehe, ki se vzpenjajo. Čelade še vedno pripete na nahrbtnik. Zimska oprema pri njih ne obstaja. Gledajo ko pikam cepin. No midva lepo nadaljujeva dol in se ustaviva na Kredarici. Čas, da nazdraviva! Ni bilo 10 min, ko pridejo Čehi. Malo potrti. Vprašam, kaj delajo že dol. Mi odgovori, da pač ni šlo naprej. A dej no majstr… Dol na parkingu si si mi pa smejal v glavo oz. vsi ste se smejali. Ampak pustimo to. Dobro, da se ni nič zgodilo.

No spijeva in treba v dolini it, čeprav je lažje sedeti in počivati. Skratka zimske opreme ne dajeva sedaj gor, saj je sneg kar mehak in zato je spust po Kalvariji lepo hiter. Snega ja hitro konec malo nad Prgarico in potem še tistih 700 m višine spusta po kamenju. Avto zagledava in ture je konec!

 

Trenutno so na poti na Triglav zimske razmere. Brez zimske opreme sploh ne proti vrhu! Hvala pa Boštjanu in Markotu za družbo! Lepo je bilo spet eno fajno turo naredit z vama! Carja res! Marko itak hitrostnik, ki ga je nemogoče loviti. Boštjan suvereno z lepim korakom v steno! Lepa tura in družba! Sedaj se pa čaka še malo več snega in potem spet gasa v višave. Lepo pa je bilo tudi videti Dejana in Denisa!

Galerija:

/by
,

Rinke, prečenje, Skuta in ostalo

You might be the only one left who believes in you. But that’s all you need!

Henry Cavill

Nov dan in spet lep spomin na nov izziv. Ampak tokrat je bil plan naporen, ampak nič pretirano težek. Ampak… Plani se spreminjajo, eni tudi na licu mesta. Skratka Marijo in Robi me povabita na turo po KSA. Plan čez Žmavcarje mimo bivaka, vse 4 Rinke in potem na Skuto. S Skute pa čez Dolgi hrbet in potem v dolino ali pa mogoče še Grintovec, bomo videli. Štart V Koncu.

Tokrat je bil štart ob normalni uri, ob šestih smo začeli hodit. Tempo je bil lepo upočasnjen, saj bo tura zelo dolga! Lep pogovorni tempo nas pripelje do bivaka pod Skuto (2070 m), kjer naredimo kratko pavzo. Sonce lepo že sije in čas je za odhod naprej proti Mali Rinki (2289 m). Nekaj časa nam možici kažejo pot, potem pa se začnejo markacije in kar lepo mimo njih. Tisti začetni klanec od bivaka kmalu spusti in pridemo na malo bolj prijazen teren. Hitro mimo Male Rinke in kar nadaljujemo proti Štajerski Rinki (2374 m). Malo po šodru, malo po skalcah in pridemo na naš drugi vrh. Spet malo pavze, da zadihamo. Naslednja je Koroška Rinka (2433 m). Ta del mi je vedno zoprn, saj hodiš kar nekaj časa po grušču. Ampak gre! Lepo premagamo strmino in stopimo na Koroško Rinko. Evoo! Tretji vrh je za nami! Bravo! Sedaj pa gledamo proti Kranjski Rinki (2453 m). Spet se bomo mogli spustiti in potem klanec do vrha. In spet po grušču. Dokler ne pridemo do sedlca med Rinkama, potem pa samo še gasa naprej. No nekdo pa se nam približuje spodaj in švigne mimo. No mi lepo nadaljujemo in še nekaj minut pa stojimo na Kranjski Rinki, naši zadnji Rinki. Oooo! Model k nas je prehitel je bil Nejc. Lepo te je videt! No na Kranjski Rinki naredimo daljšo pavzo. Gledam kako Nejc daje ven vrv. Le kam greš? Pa reče, da bo prečil do Skute »čez Konja«. Hmmm! Imam že od lani željo pohodit tale greben. Poti ne poznam, zato se tukaj sam ne bi rad odpravljal. Nejc pa jo pozna.

»Me vzameš s sabo?« izstrelim. Odgovor je bil pritrdilen! Oo top! Robi in Marjio ne bosta šla, ampak se dobimo na Skuti potem. Sem pripravljen? Soočenje s stresom. No bo kar hud stres, ampak enkrat bom mogel iti čez. Detajle sem poznal, zato sem vedel, da bo spust najbolj zoprn. Potem pa je skala boljša. Ja nič, pa grem. Saj bom hitro videl ali bo šlo. Če ne pa obrnem in poizkusim drugo leto to srečo. Skratka Nejc je imel s sabo vrv, tako da če jo bova potrebovala, jo bova uporabila. No začneva s spustom. Joooj kok je podrto vse skupaj! Skale me režejo, ko plezam dol. Ampak gre lepo. No malce sva šla preveč levo, zato sva potrebovala en 5 m abzajl. Klin je bil notri že zabit, zato samo vrv skozi in gasa. Bi šlo tudi brez vrvi, ampak če jo imava… Jo bova uporabila! Najprej se Nejc spusti, potem pa še jaz. Pulz začne šopati, ampak prijem lepo drži! Tistih par metrov hitro dol, zloživa štrik in gasa naprej. No spuščanja ob šodru je kar nekaj in je smotana pot. Ampak čez nekaj minut se spust konča, od tukaj naprej naj bi bila skala boljša. In tudi je! Sedaj pa vzpenjanje proti »Konju«. Nejc mi malo pobegne in pridem na konja. Ammm?? Kako naj pa kle čez pridem?? Nejc se dere, naj se usedem in porivam naprej do ene luknje in tam se obrnem. Ufff! Usedem se. Pulz nabija, roke delajo. No rit pa tudi nič ne moti, da po trdi podlagi drajsam. Ker vstal sigurno ne bom! Skratka tista metra in pridem do luknje, obrat in splezam dol. En ornk del je za mano. No naprej ni nič lažjega. Gledam, iščem prehode in lepo plezava. Res napeta tura! Nobenega počitka, dela se cel čas! Bum, bum! Ampak vedel sem kaj me časa! Adrenalin res seka k hudič! Letos še ne tako. No plezava midva naprej, še mimo okna in malo višje je plezarije konec. Samo še sprehod do vrha Skute (2532 m) Noro! Res hvala Nejc, da si me vzel s sabo! Aaaaa! Kraljevska res! No Nejcu se mudi naprej, jaz pa počakam ostala dva, da prideta. Ekipa smo spet skupaj. Spet ena daljša pavza in čas je za prečenje naprej.

Foto 1: Ena skupna

Naslednji cilj je Dolgi hrbet (2473 m). S Skute lep spust, mimo Štruce in potem se usmerimo na markacije proti Dolgemu hrbtu. Ta pot mi je tudi zelo zanimiva. Lepo varovana. Malo gor, malo dol in pa z lepimi razgledi! Markacijam lepo sledimo, kakšna jeklenica za spust in potem takoj spet vzpon. No kar nekaj časa prečimo, nakar pridemo na vrh. Vauuu! Še zadnji današnji vrh! Sedaj pa samo še spust na Mlinarsko sedlo in proti bivaku pod Grintovcem. Potem pa od tam proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Pri bivaku spet ena pavza, nakar se znam zlušta Radler, zato gasa proti Cojzu. Najprej lepo spust, potem pa tisti vzpon proti Vratom. Od tam pa samo še spust do Cojzove. Pri Cojzovi kar nekaj ljudi, na srečo dobimo zadnje tri Radlerje, potem jih ni več! Sreča! No od Cojza pa potem še spust dol do avta in tura se je končala.

 

Hvala Robiju in Marijotu za super družbo! Lepo smo pohodili teh 2000 m vzpona! No hvala pa tudi Nejcu za super prečenje. Res lep greben, ampak zelo naporen. Potrebno ogromno pazljivosti, osredotočenosti. Tura pa res nora! No slik pa ni veliko, ker sem rajši užival v razgledih in manj po telefonu skakal.

 

VIDEO:

Galerija:

/by
,

Veliki Oltar (2621 m)

“When you’re backed against the wall, break the goddamn thing down!”

Harvey Specter

 

Čas za nov izziv. Primož me pokliče in predlaga eno fletno turo sončnega vzhoda na Oltar in potem mogoče še proti Visokemu Rokavu, odvisno od moči. Kakšne so razmere mi pove Andraž, tako da sva vedela, da bo trpljenje po suhem ozebniku, no bova videla. Zjutraj me Primož pobere in se odpeljeva proti dolini Vrata. Na tabli nisva številka 1, ampak 3. No nekdo je vstal pred nama!

Parkirava ob cesti, ogrevanje in štart! Planiram gor čez Brinje, saj mi je za vzpon lepša! Nazadnje ko sem tukaj hodil, je bilo vse podrto dreves, tokrat je bilo nekaj že pospravljenega, top! Pri razcepu desno čez Brinje. Noč lepo kaže svoj obraz, zato hodiva malo počasneje. Pot mi je kar ostala v spominu, zato gre lepo. Ampak klanec… Uff! Ne zmanjka ga! Meljeva, meljeva… Ampak, klanca še ni konec. No ko pa prideva do Šplevte, ga pa zmanjka za par metrov! Tukaj ena malo daljša pavza. Po pravici povedano… Ne da se mi več naprej. Aaa… Kdo bo v ta klanec še hodil no! Dej Gašper, nehi jamrat! Ampak dobro pa je, da pride sedaj najzanimivejši del – malo plezanja. Najprej spust, prideva do stene in sedaj se lepo začne. Pomagajo nama možici. Previdno do sedla Grlo. Potem pa sledi še najstrmejši del. Iščeva možice in lepo premagujeva višinske metre. Pumpa dela na polno! Malo adrenalin fila, malo pa utrujenost. Še dobro, da je noč in še ni tako vroče. Malo pod vrhom začne pihati in prihajajo oblaki čez Ponci in proti nama. Midva lepo napredujeva do grebena, še po njem previdno. Sva na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m. Kepca! Kakšen nor filing! Sicer gredo čez oblaki, ampak saj ni važno! Važna je pa ta sprostitev na vrhu. Miselnost v pravo smer, dihanje umiriti. Tako se to dela!

Foto 1: Veliki Oltar (2621 m)

Čakava vzhod in sonček pokuka ven! Hudoooo! Ponce v megli, dolina Vrata v megli… Midva pa na soncu in kakšnemu oblačku. Res fletn no! Lepo piha, ampak midva uživava! Dan se lepo naredi, midva pa morava izstopiti proti bivaku na Jezerih. Lepo se naštimava in gasa po isti poti kot vzpon. Po grebenu previdno v grapico. En korak… Drugi korak… Tretji in grapice je konec. Sedaj pa še lepo pazljivo do Grla in potem še dol. Možici se tudi nazaj grede lepo vidijo, zato ni problema. Ko končava s plezanjem pa prideva nazaj na melišče. Ture še ni konec, na vrsti je nov vrh, bolj adrenalinski. Ampak opis bo zelo kratek, tura za čisto dušo in za mojo glavo. Razmere sva vedela kakšne so po informacijah Andraža, ki je šel en dan pred nama…. Ampak po suhem ozebniku pa še nisem hodil, z razlogom. Matranje, matranje. Usmeriva se na desno stran ozebnika in lepo nadaljujeva. Še dobro, da so štanti za nazaj že narejeni, tako da ne bo sile! Končno prideva do sedla, sedaj pa spet “ornk” del. Usmeriva se do dveh skokov, ki so najbolj tečni od ture. Previdno čez in potem do vrha še po znani poti. Vrh sva lepo osvojila in čas je za spust. Do zadnjih dveh skokov lepo, za zadnja dva pa abzajl. Potem pa še v ozebniku 2 abzajla, se pravi vse skupaj na turi 4x  in se usmeriva proti bivaku na Jezerih.

Na koncu po vsem pa še spust do bivaka na Jezerih, tam kratka pavza in potem počasi proti dolini. Spust od bivaka sva naredila kar po melišču, da sva koleni čim manj obremenjevala. Ko pa melišča zmanjka pa trpljenje po potki do avta. Utrujenost se lepo čuti, zato je spust res počasen in previden. Zagledava avto. Nora tura končana!

 

Res hvala Primožu za družbo! Lepo sva speljala res veličastno turo. Martuljska skupina me vedno navduši, čeprav je res kar podrta. Ampak razgledi gor pa so fenomenalni! Sledi spet počitek in regeneracija. Naslednja tura pa je že v pisanju.

 

Galerija:

/by
,

Triglav (2864 m)

SOMETIMES WE HAVE TO STOP BEING SCARED AND JUST GO FOR IT. EITHER WILL WORK OR NOT. THAT’S A LIFE!

»One more time, we’re gonna celebrate« so bile začetne misli ob začetku vzpona na Triglav. Sem pripravljen? Sem! Priznam lahko, da sem v temu času dvakrat že obračal. Enkrat je bilo na Prgarci. Naprej ni šlo, preveč bolelo. Drugič pa pri domu na Planiki. Nisem se počutil pripravljenega. Škoda, teh 400 višincev pod vrhom obračati. Ampak ni druge! Če nisi, nisi! Pa ko sem nazaj v dolino prišel. Nobenega razočaranja. Pač je*i ga. Tak si. Zaenkrat. Lahko pa se pohvalim, da sem imel plan narejen, kako povečevati težavnost in se pripravljati na težje vzpone. In te priprave so bile večino skrite javnosti. Zato očitki, da pretiravam kar sedaj delam ne pijejo vode. Brez skrbi. Na telo gledam drugače in sedaj točno vem kaj zmore in kaj ne. No pa k temi. Nekako je sledila zadnja faza soočenja s strahom. In ta je bila kar huda. Solo vzpon na Triglav, po jeklenicah. Lahko bi si izbral kakšen lažji vrh za začetek, ampak pot na Triglav je itak tako zavarovana, da bo šlo. More it! Moram verjeti! S sabo vzamem samovarovalni komplet, priznam da ga v 54ih vzponih še nisem uporabil. Tokrat ga pač bom, če ne bo šlo. Nobene sramote! Nekako si izberem zahod, ker je najmanj gneča. Sicer mi ni všeč hoja ponoči navzdol, ampak če bo kakšna kriza, bom pa prespal na Kredarici. Verjamem, da se bo dalo kej zmenit. V nasprotnem primeru pač…

 

Štart je iz Krme. Tole pot najbolj poznam, saj sem bil največkrat po njej. Pred odhodom nujno ogrevanje, dva globoka vdiha in potem štart. Prvi kilometer je lepo po skoraj ravnini, potem pa se začne malo vzpenjati. Lepo počasi, srečujem pohodnike ki se vračajo. Blagor njim! Jaz pa v klanec. Ko prispem do Prgarice, čas za počitek! Tukaj sem prvič obračal, tokrat počutje ok. Gledam proti Triglavu, malo je v megli. Ampak napoved je proti večeru najlepša – upam! No s Prgarice pa proti Kalvariji, kjer pod Kalvarijo spet eno pavzo. Srce lepo nabija. Noge se malo tresejo, verjetno od strahu kaj me čaka od Kredarice naprej. No… Treba naprej. Že od lani oktobra nisem hodil na Triglav po kopnem! Res zanimiv filing! V Kalvariji pumpa dela, čeprav ni nekaj toplo – se jaz kuham! Mašina dela! Zagledam kočo na Kredarici (2515 m) . Toooo! Prva zmaga! Vsi naokrog v puhovki in dolgih hlačah, jaz pa v kratkih rokavih in hlačah… No res mi je bilo ornk vroče! Treba se je preoblečit. Pa nekaj pojesti. Naročim štruklje. Po pravici povedano sploh nisem bil lačen, ampak sem rabil en izgovor, da sem še malo počakal z vzponom na Očaka. Pač… Bom je jedu, ane! Hrane zmanjka. Hm. Bi še nekaj popil? Tud žejen nisem. Ampak… No. Pijače zmanjka. Kaj sedaj? Zdaj bo pa res treba iti! Ahh! No se zraven usedeta dva Hrvata. Pa malo pademo v debato. Kakšno srečo imam danes! Sploh ni treba na vrh! Aaa! Gledam na uro. Ja nič Gašper. Al greš zdaj gor, al pa obrni dol. Nehi se zajebavat! Zaključim debato in se pripravim na vzpon.

Predvajam si ene dva motivacijska izseka. Me nafilata z močjo! Nisem začel laufat, ampak vsaj hodit proti steni. Ta lepi spust do začetka zavarovane plezalne poti. Pred steno se ustavim. Gledam gor. Emocij in strahu ogromno. Dej Gašper prim že te zajle pa začni no! In začnem. Previdno, pas je zaenkrat še neuporabljen. Mimo prečk, kjer srečam pohodnike, ki se vračajo. Včasih sploh ni bilo panike, sem malo poplezal in sem šel mimo drugih. No tokrat jih čakam in se držim za zajlo. Utrip okrog 180. Zdrži. No pa lahko nadaljujem, pridem do grebena. Spet kar nekaj ljudi, tudi poznanih. Kako vas je lepo videt! Par besed in čas je, da grem naprej. Vrh se razjasni! Toop! No po grebenu še tistih par minut in stojim pred Aljaževim stolpom! Nikogar nikjer. Že 55ič gor! Nooooorooo! Začne liti iz mene, ko iz enga otroka. Usedem se zraven in spustim čustva ven. Brez zadržkov. Kriki, solze. Verjetno so me slišali do Kredarice dol, pa mi je vseeno. Na tole sem bolj ponosen, kot ko sem stopil prvič! Da po takem obdobju v zadnjih mesecih spet lahko tako ponosno stojim na naši najvišji točki. Noro res! Še zdaj, ko to pišem, imam solzne oči. Pot, ki strmoglavila 1.5. in potem vsa ta nihanja so me pripeljala do te točke kot sem sedaj. Sonce gre dol. Kakšen nor pojav! Biti ob sončnem zahodu tako visoko! Ampak treba je iti v dolino.

Foto 1: Tega veselja mi nihče ne more uzet!

Še zadnjič objamem stolp in se usmerim proti Kredarici. Previdno lepo se spuščam, počasneje kot je bil vzpon. Pridem ven iz stene in naredi se čista tema. Kaj sedaj? Bo šlo? Malo bolečin je, ampak vem, da bom zmogel v dolino. Usmerim se proti Kalvariji in čez 3 ure in še kar nekaj minut sem v dolini. Tura končana!

Kako noro je pričakati sončni zahod na Triglavu! Res veličasten prizor! Vzpon je bil polno emocij in res super kako je uspelo! Volja in trma te gradita in če želiš biti uspešen, definitivno potrebuješ tudi to! Sedaj pa spet počitek in potem novim izzivom naproti.

 

Nothing is stronger than a broken man rebuilding himself!

 

Galerija:

/by
,

Skuta (2532 m)

Everything is possible in your life, when you believe. When you believe, everything is possible. You have two hands, like me… Everything is possible… Go… Go… And take it wherever you want to!

Milan sprašuje kako mi gredo klini že zdaj? Hmm… Malo sem imel izkušnje z njimi v zadnjem času. Zdej… Greva probat še malo več? Probejva in bova videla. Predlaga Skuto. Skuta mi je res čudovita gora in vsaj enkrat na leto grem pozimi in enkrat poleti. Ker nikoli ne veš kdaj bo sneg zapadel, rečeva da probava tole rundo. Če bo šlo, bo šlo. Če pa ne, pa vedno lahko obrneš. Simple as that! Najprej je bil plan prespati na bivaku pod Skuto, zato da se malo spočijem in potem naslednji dan proti vrhu. Ampak… Če greš za dva dni je treba več robe s sabo nosit, to pa tudi ne pride v poštev zaenkrat. Probejva v enem dnevu. Čez Žmavcarje gor in dol proti bivaku pod Grintovcem. Najlažja krožna varianta.

 

Seveda je bil plan sončni vzhod, saj ponoči itak ne spim in imam cajt! Kaj bom pa drugega delal? Milan me pride iskat in se odpeljeva proti Kamniški Bistrici. No malo višje parkirava V Koncu. Nekaj avtomobilov je že parkiranih. Z avta ven, Milanu malo mojih stvari uturim, da nese… Ogrevanje in štart. Hitro prideva do dela, ki je poškodovan od letošnjega plazu. Že pozimi sem imel malo probleme najti pot, to rundo pa je šlo hitreje. Začne se klanec. Pumpa začne delati, tempo malo pade. Ampak imava dosti časa! Klanca kar ne zmanjka, prideva ven iz gozda. Sedaj pa malo po šodru in potem spet lepo potka do bivaka. Ker bo tokrat malo več vzpona, vžgeva taktiko: 10 minut hoje, 3 minute počitka in tako naprej. Sledi še zadnja strmina pred bivakom. Paf! Je mimo! Zagledava bivak pod Skuto (2070 m). Pavzaaaa! Milan tud zadihan ni, jaz pa ko sedemdeset let stara mašina! Že mau kašlja od starosti. Malo daljša pavza. V bivaku nisva bila sama. Treba se je pripravit na najtežji del. Čas je za odhod. Od bivaka slediva še naravnost mimo možicov, nakar zavijeva levo in markacije se začnejo. Veliko lažje! Prečiva v levo počasi, kakšen klin že za ogrevanje. Mislil sem vzeti samovarovalni komplet, a tu jeklenic ni veliko in ne bi prišel prav. Bom pa bolj stiskal kline. Prične se stena. Milan me spusti naprej, ker vsaj malo poznam pot. Dva globoka vdiha. Pulz malo udarja, ampak brez tega ni napredka. Začneva. Prvi klini malo zoprni. Noga se malo trese. Ampak gre. Nadaljnjih problemov in tegob vzpona ne bom pisal, so bili pa prisotni… In ni jih bilo malo.

Skratka prideva do sedla, kjer je napeljana jeklenica. Par korakov in sva čez, nato spet lepo v steno. No čez nekaj časa zmanjka klanca, sva na vrhu! Skuta (2532 m)! Sonca še ni ven, tako da sva pravi čas prišla! Treba se je malo usesti in zadihati. Vauu! Sem kar malo ponosen nase! Čutim noge! En magnezij na hitrco! Čakava, da pride sonce ven! Kakšen oblaček je proti Grintovcu, ampak midva imava jasno proti vzhodu – toj glavn! Sonce prihaja veeen! Aaaa! Noro! Kakšen nor filing! Tako visoko počakati sončni vzhod. Neki najlepšega! Veselje nepopisno! Tudi kakšna solzica ni manjkala! Čakam na dan, ko ga bom tudi na Triglavu lahko pričakal – to bo šele noro!

 

Foto 1: Jaz in Milan, top ekipca!

Sonce naju že lepo greje, ampak je na žalost čas za odhod v dolino. Seveda se ne bova vračala po isti, ker bi bila preveč napeta. Ampak greva proti bivaku pod Grintovcem. Ponavadi sem še Dolgi hrbet in Grintovec oddelal, tokrat ju izpustim. Še pridem po vaju. S Skute se spust lepo začne, nakar pride spet do jeklenic, ki pa jih na srečo ni veliko. Previdno in počasi se spuščava, nakar zmanjka stene in sledi samo še hoja do bivaka pod Grintovcem (2100 m). Spet sem ga vesel, da ga vidim. Paše tale pavza! Pa še fajn toplo je. No tudi iz tukaj je počasi treba iti. Sledi še pot do Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1793 m). Pozimi je ta del lahko kar napet, če je leden. Ampak poleti nobenega problema. No… Edin ta, da je treba spet v breg it! A ga danes še ni bilo dosti?! Skratka spust in nato klanec do Vratc. No od tam dol pa potem samo še spust do Kokrskega sedla (1793 m). In spet ena pavza! Danes imam pa rad pavze! Mislim pa, da tudi Milanu sede kakšna. No ena pavza in potem še spust do avta. Ta pot do avta je kar dolga in se mi vedno vleče, ampak je vse lažje ko je družba super! Po kar nekaj časa zagledava avto. Aaaa! En velik krik! Konec! Sej je bila noro lepa tura, ampak je tudi noro naporna! Naslednjič gor pa pozimi.

 

Hvala Milanu za super družbo! No upam, da nisem bil prepočasen zate! Drugače pa zelo lepa tura je! Sploh taka, ko ni neke gneče! Klini in jeklenice so bile tokrat premagane. Bili so izzivi, ampak pustimo jih. Tudi to se bo enkrat zrihtalo! Sedaj pa spet počitek, potem pa upam na kakšno fletno turo spet!

 

Galerija:

/by
,

Veliki Draški vrh (2243 m)

If you can’t control your own brain and your brain controls you, you’re f*cked. You gotta tell your brain where you wanna go and how you wanna go and how you wanna get there. You gotta control it! If not, it’s over! David Goggins je tole super povedal! In točno tako je!

Zato je bil spet čas za hribe. Gal mi napiše sporočilo, če sem za kakšen lažji vzpon.  Mogoče Viševnik? Kaj drugega? Sliši se lepo! Pokljuka je na 1400 metrih višine, tistih 600 m vzpona bo pa že šlo. Hitro ne, počasi in vztrajno pa. Gal me pobere po službi in se odpeljeva na Pokljuko. Lepo je spet biti malo višje. Parkirava na parkirišču, ki je kar lepo zaseden. Kam greva? Viševnik je kar gužva po vsej verjetnosti. Greva na Veliki Draški vrh? Je malo več hoje, ampak če bo šlo, bo šlo… Drugače pa obrneva. Zapeljeva se malo višje od smučišča. S parkirišča pa zagrizeva v breg. Najprej je lepo počasen vzponček, pa malo dol. Ja ura je malo čez 17h. Počasi do Jezerc. Tam kratka pavza, treba se je nadihati. Zraven teče potoček, zato malo popijeva gorsko vodo. Gasa proti Studorskemu prevalu (1892 m), ki ga tudi doseževa. Opazujeva kako gre sonce za Tosc. Čas je počasi za odhod. Probava še na Draški vrh ali zaključiva kar s Studorskim prevalom? Greva probati, pa bova videla situacijo. Zagrizeva v neoznačeno pot na Veliki Draški vrh. Sonce naju pol poti obsvetljuje, pulz pa nabija! Se pozna da je že 800m vzpona. Stopiva na Veliki Draški vrh (2243 m). Jaa tooop! Za ene par sekund se je treba usesti in nadihati. Opazujeva kako gre sonce dol ob Triglavu. Res lepi prizori! Lepo se je ozreti proti Triglavu, možgane na off in samo UŽIVATI! Sonce gre zadaj, kaj sedaj?

Foto 1: Lepo sva ga ujela!

Kje greva dol? Po isti poti ne bi šel nazaj, ampak proti Srenjskemu prevalu – je lažja. Zato se začneva spuščati dol, vmes naju ujame noč. Po pravici povedano sem falil odcep direktno proti Jezercem, ampak sva nadaljevala proti Srenjskemu prevalu. Šit! Ko prideva do jeklenic to opazim. Jaooo! Obračala ne bova, greva naprej. Potem iz Srenjskega po unem grušču se ne mislim ponoči spuščati. Lažje je, če se povzpneva do Viševnika in se iz tam potem spustiva. Ni lahka varianta, ampak nekako druge ni. Noč se že lepo kaže, tako da se ni za hecati. No nadaljujeva proti Viševniku. Malo pred Viševnikom pa opaziva kozoroga. Oooo! Kako te je lepo videti! Nič se naju ni ustrašil, ampak je hodil pred nama po poti. Bil je neke vrste najin vodič. Prišel je prav na vrh Viševnika (2050 m), tukaj gor ga še nisem videl. Res lepo! No na Viševniku kratka pavza in čas je za odhod dol. Ura je že 22h, midva pa še kar hodiva. Dolga bo danes, predolga. No po poti se spuščava počasi, pri smučišču zavijeva na cesto in se sprehodiva do avta. Tura je končana! Ura je pa že ulalala! Ampak nič za to… Se bo pa zjutraj dalj časa spalo. Skratka tura je bila res lepa! Naporna, ampak lepa! Nobene gneče. Prav lepo je poslušati to tišino na vrhu, kjer ni nikogar drugega! Sledi počivanje in potem spet kakšen nov izziv! Hvala Galu za družbo, prou fletn je blo!

 

Galerija:

/by
,

Vrtača (2182 m)

“Kill problems before it kills you. Live life before life leaves you.” – The Joker

Slabo vreme se bliža, zato je potrebno izkoristit še ta dan. Plan je bil neki na easy, ravno toliko da se malo raztegnem. Potem pa me včeraj zvečer kliče Janez, če bi šel na Vrtačo. Uff! Spet visokogorje. Spet je treba glavo malo odklopiti in jo pomiriti. No pa grem! Če bo šlo, bo šlo… V nasprotnem primeru pač obrnem, tako kot prejšnji teden na eni turi k me je v poden zbil. Zraven se nama pridruži še Neja, tako da ekipa je super in lepo jo je spet videt v živo po parih letih.

Ob štirih se pripeljemo na Ljubelj. Težje stvari dam Janezu za nosit, kakšno lažjo pa bom jaz nesel in tako videl situacijo s ključnico. Pripravimo se in gasa. Noč je jasna in brez vetra. Lepo nadaljujemo proti koči na Zelenici (1536 m). Vedno je zanimivo in po drugi strani čudno hodit v kopnem, glede na to da sem bil letos vsaj 10x s smučmi tukaj. No pri koči naredimo kratko pavzo, da se baterija nafila. Globok vdih in gremo naprej. Pot od koče vodi v desno in potem proti Stolu in Vrtači, kjer je kar nekaj časa hoja več ali manj gor/dol, čisto preprosto. Pri razcepu zavijemo desno proti Vrtači (naprej Stol). Klanec se začne. Ventilčke odpret, da lahko lepo nadaljujem. Tempo lepo zložen. Pridobivamo metre in se počasi približujemo vrhu. Nebo se že lepo barva in to pomeni, da bo vzhod zelo kmalu. Zadnji del poti je malo bolj zahteven, zato je treba malo več previdnosti. En, dva, tri in smo na vrhu. Vauuu! Vrtača – 2181 m.

Foto 1: Prav fajna ekipca na Vrtači

Vetrič malo pihlja, temperatura je kar nizka… Ampak… Briga nas! Cel užitek je opazovati sončni vzhod. Pomirjujoče ko… Treba je znati uživati v teh malenkostih. Premalo te stvari cenimo. Skratka na vrhu se zadržimo kakšno uro, saj sonce lepo prižiga. Samo mraz zaradi vetriča je pa res! Ampak… Je tolk lepo gor, da se splača malo potrpeti. Po lepem uživanju na vrhu pa je čas za odhod v dolino. Spust v dolino mi zadnje časa traja dalj kot vzpon. Uhka bi rekel stare kosti… Ampak je skrivnost drugje. No sonce nas lepo greje na poti navzdol, zato se je hitro treba slečit. Ob poti navzdol srečavamo pohodnike, kar pomeni da bo Vrtača lepo zasedena danes. Sestop lepo do koče, kjer se ustavimo na pijači. Spet paše malo počit, ajga! Oblaki lepo drvijo iz Avstrijske strani, kar je tudi napovedano. No zato je čas za odhod in sledi še tistih 500 m spusta in prisopihamo do avta. Spet ena ful lepa tura končana!

 

Hvala Janezu za povabilo in nošenje mojega bremena v ruzaku. No Neji pa za super družbo in da ji ni bilo problema mene na vsake par minut čakat zaradi tempa (ups). Prijetna tura s fajnimi debatami. Kondicija lepo počasi, počasi prihaja nazaj. Še par stvari je za rešit, potem pa upam na normalne vzpone.

 

Galerija:

/by
,

Košutnikov turn (2133 m)

I am not yet where I want to be. But I’ll get there, that’s for f*cking sure!

 

Noči so kar dolge, če ne spiš. In ponoči lahko marsikaj počneš. Kaj pa če bi bil spet čas za en sončni vzhod. Noč bo minila, jutro bo minilo… Čez dan pa upam, da bom kej spal. No pustimo ostale težave, treba je iti malo ven! Bližam se četrtemu mesecu ponovnega rojstva. Čas veliko hitreje beži kot pa se telo flika. A tudi telo je že ogromno dela naredilo in čakam ta dan, ko bom tudi telesu prihranil vse te bolečine in mu privoščil zaslužen počitek, ampak res zaslužen! Danes bo počitek na vrhu pa za glavo.

Rok mi napiše, če bi šla na Košutnikov turn (2133 m), ki je najvišji vrh grebena Košute. Nazadnje sem bil gor 6 let nazaj, zato sem bil za. Sicer je zgornji del kar strmina, ampak z lepimi pavzami bi moglo it. V nasprotnem primeru pa pač obrnem (ne bi bilo prvič v zadnjem mesecu). Rok me pobere in se odpeljeva proti izhodišču. A vedno mora biti kakšen zanimiv pripetljaj, če ne tura ni uspešna. No malo pred Tržičem posveti lučka za bencin. Kje boš ob 3h zjutraj tankal? Tukaj nikjer. Ampak se odpeljeva naprej. Upam da zdrži! No od Jelendola naprej je makadamska cesta, ki se lepo vzpenja. Bolj kot se vzpenjava, bolj gre števec dol! Ja nič, treba bo pred kamnolom parkirati in tisto pot pač narediti peš. Drugače tudi nazaj ne bova prišla do Tržiča. Avto se lepo parkira na enem odseku, ogrevanje in začetek hoje. No do kamnoloma nama vzame 2 km, ki jih bo potrebno tudi nazaj grede premagati. Skratka hitro mimo kamnoloma in po Pastirski poti proti planini Spodnja Dolga njiva. Lep normalen tempo naju pripelje do razpotja. Izbereva zahodno pot na Košutnikov turn, ki je za 15 min krajša od vzhodne. Zavijeva levo, kjer se začne pot cik-cak. Levo… Desno… Levo… Ob poti nekaj dreves podrtih, ampak gre lepo. Klanec se lepo vzpenja, zato to tudi ventili lepo delajo in so potrebne pavze. Časa je še dovolj, zato se nikamor ne mudi. Z višino se strmina povečuje. Na okrog 1800 metrih zmanjka dreves in tudi pot postane bolj šodrasta in strma. Če si bolj štorast, si je treba pomagati še malo z rokami, da ne kopljejo samo noge. Prideva do mejnega grebena. Gledava Avstrijo. Ampak midva zavijeva desno. Malo postane vroče ko hodiš po izpostavljenem grebenu. Glava dela na polno, srce pa zraven zagotavlja, da je glava točno skoncentrirana. Z grebena lepo dol nazaj na pot ob vrhu turna. Še nekaj 15 min in prideva na vrh. Ooo TOP! Košutnikov turn (2133 m)! Pa ravno ene 5 min pred vzhodom, zato je še čas da pridem do sape nazaj. Hitro en magnezij Mg Life, da ne bodo krči.

Foto 1: Košuta je zakon! (Photo by: Rok Leben)

Potem pa pride sonce ven! Aaaa! Ta milina! Ta tišina! In te super razgledi! Tukaj je res lepo! Še kakšno uro po vzhodu sva midva še vedno gor. Tako lepo je, da je treba gor uživati! No ampak počasi potem je čas za odhod. Izbereva vzhodno pot za dol. Pravijo, da je lepša in malo lažja… No bova videla. Sestop z vrha je zadnje čase vedno težaven in se kar hitro vidi. Morava nadaljevati počasi, ni druge. Vmes zagledava kakšnega gamsa, ki se dere na naju. No lepo se spuščava po res lepi poti! Po nekaj časa prideva do planina Zgornja Dolga njiva (1580 m). Tukaj zavijeva desno in se začneva spuščati proti Spodnji njivi. Kar nekaj krav se pase in naju lepo gledava kako se matrava dol. Pri Spodnji njivi je kar nekaj pohodnikov, verjetno so parkirali višje kot midva. Mi midva nadaljujeva proti avtu. Kar nekaj časa hodiva, vmes zagledava 2 avtobusa, zato sedaj veva od kje toliko ljudi. No hodiva, hodiva in hodiva. Nogi že lepo bolita, res ni bila kratka tura. Zagledava avto. Tooo! En lep razteg in gasa na bencinsko črpalko… Tudi to je uspelo! Skratka tura uspešno zaključena.

 

Hvala Roku za eno super druženje! Lahko bi se lepo navadil, da mi nekdo vedno nese ruzak. Res izbral lep vrh z prečudovito razgledno potjo. Dolžinsko je bilo kar dolgo, ampak sedaj spet lepo kakšen dan počitka in hlajenje! Maratoni bodo še malo počakali. Sončni vzhod je bil pa res lep! No spal sem pa tudi ene par ur potem, kar je spet sam plus!

 

Galerija:

/by
,

Kumlehova glava (1788 m) – 14.8.2021

When you really think about it, when life hurts. Look around. It’s trying to teach you something.-  Anita Krizzan.

Kumlehova glava (1788 m) napiše Matjaž. Hmm…Neki mi je znano. Le kje točno je to? Pogledam na netu. Oo super! Okolica Vršiča, neoznačena steza. Matjaž pravi da pozna pot in še ruzak mi nese! Pfff! Kakšen luksuz! Zraven gre pa še Matjaževa draga, Klara. No jaz samo upam, da ne bom prepočasen za njiju. Štart je malo po sončnem vzhodu. Ceste so lepo zabite! Ob šestih me pobereta na Bledu in kar pičimo skozi Radovno. Proti Vršiču lepo brez pretirane gneče, malo jo je bilo sicer na parkirišču, ampak nobene sile. Parkiramo pri koči na Gozdu (1226 m). Od tukaj pa sedaj peš. Malo strahu zaradi tistih dveh izpostavljenih poličk, ampak sej bo šlo! Previdno in počasi!

Po cesti se spustimo nekaj metrov in zavijemo pri tabli za koče levo. Breg se začne, ampak ni sile! Matjaž lepo vodi spredaj, midva s Klaro pa mu slediva. Nadaljujemo kar nekaj časa po poti brez markacij, pridemo do sedla med K. glavo in V. Mavrincem. Levo ali desno? Desno je Visoki Mavric (1562 m), levo pa naša glava. Pa probejmo najprej na Visoki Mavrinc, ki je samo deset minut stran. Lepa pot, kjer jo hitro zmanjka in zagledamo križ. Evo pa smo na vrhu!

Foto 1: Ekipa – Visoki Mavrinc (1562 m)

Nismo sami, zato se prav dolgo ne zadržujemo in stopimo nazaj dol. Ampak lahko vsaj izkoristimo, da nas nekdo slika. Spet do razcepa, sedaj pa proti Kumlehovi. Pot postaja bolj strma, zato si je treba pomagat še z rokami po ruševju. Temperatura se veča, pulz pa tudi. Klara in Matjaž imata lep tempo, zato mašina dela s polno paro! Pridemo do tiste poličke. Uf… En mesec nazaj bi verjetno zaradi hudega strahu obrnil, tokrat bo mogoče šlo čez. Grabim za tiste skale kar gre! En, dva, tri koraki in sem čez. Uf! Napeto! Pulz kaže 181, čas za pavzo! Kratka pavza, pulz pade in lepo počasi nadaljujemo proti vrhu. Kmalu pred sabo zagledamo majhen grebenček in potem vrh. Smo na vrhu! Kumlehova glava (1788 m)! Vauuu! Ene par sekund da pridem do zraka, potem pa uživanje v razgledu! Čutim malo krče, zato zategnem en magnezij. Trenutno imam MG LIFE, ki pravzaprav lepo prime.

Foto 2: Kumlehova glava (1788 m)

Kako se lepo vidi Prisank, Razor, Špik, Škrlatico, Ponce, Jalovec… Skratka razgled res hud! Sploh ker je na taki nadmorski višini vrh! Kar nekaj časa prebijemo na vrhu, uživamo v razgledih in lepem soncu. A počasi je treba dol iti. Res postaja zelo vroče. Spust je bil malo bolj tečen kot vzpon, zaradi šodra je malo drselo. Na koncu sem bil ene parkrat na riti, ampak boljše rit kot kakšen drug del telesa. Po nekaj časa pridemo do razpotja nazaj in nadaljujemo proti avtu. Dela se lepo gneča proti Mavrincu, a na K. glavi pa nikjer nobenega! Prav super! Skratka lepo počasi, pogovorni tempo. Pridem do ceste in nadaljujemo ob cesti do avta. V avto in na kosilo v Erjavčevo kočo (1525 m). Mmm… Kako so sedli štruklji! Turo smo tudi tako zaključili! Kar nekaj ovc pa se je hladilo na parkirišču pod avti, res jim je bilo vroče!

 

Res ena super tura! Hvala Klari in Matjažu za povabilo!  Prav top je bilo raziskovati nepoznane vrhove. Lepo sta me povodila do dveh vrhov, pa čeprav sta bila pod 2000 m. Še dobro da prihaja slabo vreme in spet lahko sledi lep počitek!

Galerija:

/by