And if I were to ask you to name all the things you love. How long would it take for you to name yourself?

Tako vzdušje kot je na naslovni fotki hočem nazaj!

 

V prejšnjem blogu po nesreči sem napisal, da bo rehabilitacija dolga in pa tudi težka. Ampak da bo tako težka si pa nisem predstavljal. Sem slišal komentarje ala: «1 mesec al pa 2 pa boš ko nov!« Hjaa… Po pravici povedano tudi jaz sem tako mislil. Sploh glede na to kakšen sem bil v Soči zadnji teden, zelo vredu.

V Soči sem govoril, da me je zbil avto ko sem bil na kolesu. Ampak… Drugih informacij nisem imel, samo bolečine. In te bolečine so bile peklenske in še sedaj se stresem ko pomislim na njih. Nisem pa pričakoval, da me bodo druge informacije tako vrgle… Informacije kako je potekala nesreča in kaj se je z mano dogajalo. In to je ornk bolelo. Če povem po pravici, tega nisem pričakoval. S komur sem govoril, ki je bil zraven potem po nesreči… Vsak je rekel: »Gašper, ogromno srečo si imel!« In zdaj mi je jasno zakaj te besede. Že prej sem se zavedel, da sreča je bila velika… Ampak da je bila taka? Fak… To se pa zamisliš in to ornk. Noči nisem prespal ob razmišljanju vsega tega dogajanja in spraševanju zakaj jaz to srečo. In to mi je začelo puščati posledice… Če je bila prej fizična bolečina tista, ki me je žrla… Me sedaj glava požira z mislimi. Bil sem na obisku in čutil vse te poglede proti meni. Poglede občudovanja… In to od ljudi ki so imeli kar nekaj informacij o moji nesreči. Kasneje sem jih tudi jaz izvedel in sedaj vem zakaj te pogledi. Noro! Še jaz ne morem verjeti vsemu temu. Ubistvu eno dejanje je spremenilo vse! Iz človeka, ki se je vse ugašalo, je šlo v človeka k je polomljen sicer, ampak živ. In to je bila informacija, ki me je najbolj bolela, ampak bila pa je najpomembnejša!

Glava je začela po svoje delati. Treba je to nekomu zaupati in pogovoriti, ampak ne človeku, ki je čustveno navezan name. Nekomu k se ne boš smilil vmes ko govoriš. Nekomu k te ne bo sredi govora prekinil, objel, zajokal in tolažil. Težko, ampak čutim da ni druge. Vsak, ki me je srečal na cesti in me poznal je rekel da čist dobro zgledam. Ja zgledam že mogoče kakor da nič ni… Ampak glava je čist out. Če sem v Soči jokal od bolečin pri premikanju, sem sedaj jokal ob mislih. In kar veliko tega, preveč. In teh misli ni šlo ugasniti, sploh ponoči ne. In ob prehodu za pešce vedno skrbi ali bo kakšen avto nasproti priletel. Ko sem čakal na prehodu, vedno počakal da se je avto čisto ustavil in nekaj sekund tudi stal. Šele potem sem stopil čez. No velikokrat je bilo trobljenje in vzdigovanje rok. Ampak… Jebi ga! Verjetno nisi imel podobne nesreče kot jaz, zato tudi nerazumevanje… Me ni ganilo preveč. Da ne bodo samo slabe novice, pa pejmo k dobri.

 

45ti dan po poškodbi prvič v hribe! Priznam, eno noč prej sem bil kar živčen kako bo šlo. No gora ni bila kakšna zelo visoka, ampak sva z Majo šla do Kriške gore (1410 m). Teh 400 m vzpona je bilo mučnih! Kondicije nikjer, bolečine povsod. Ampak… Na vrh prišla! Res zelo lep trenutek! Tak malo zmagoslaven.  Težave, ampak lepa zmagica.

Foto 1: Prvi vzpon na Kriško, prva mala zmaga

Potem pa je šlo navzdol, ornk navzdol. Glava je izdrsavala. Noči nisem spal. Čez dan ležal na kavču, ker volje ni bilo. Pol dneva jokal, pol dneva preklinjal kaj je z mano. Kje je tista volja in trma, ki sem jo imel! Zelo redko sem imel probleme z voljo… No… Tukaj jo nisem mogel spravit skupaj. Jedel nisem nič. Pizda Gašper kaj se dogaja s tabo! Lahko sem edino vesel prijateljev (sodelavcev), ki so me hodili gledati. Pa čeprav so bili komentarji: «Ti čist zdrav zgledaš!« Mogoče že zgledam, ampak kaj se dogaja notri je pa pravi vihar. Ocenjevati ljudi po zunanjem videzu sedaj vem da je brez veze. Važno je tisto kar se dogaja notri… V glavi. In v glavi je zmešnjava. Gašper, rabiš pomoč. In sem jo našel! Res hvala za pomoč! Terapije so pomagale! Povem iz srca! Pogovor je tisto kar rabiš! Veliko pogovora. Glava se je počasi postavila nazaj. Volja in trma sta vsaj malo usekali nazaj! Ampak seveda ne čez noč! Življenje je postalo lepše nazaj!

Imel sem tiktok. A gor sem gledal bedarije, škoda časa če sedaj pomislim za nazaj. A sem odkril nekaj. Gor niso samo bedarije, ampak tudi ogromno motivacijskih izsekov. Ampak res ogromno! Tega nisem pričakoval! Iskal sem jih in našel in še sedaj jih imam ogromno shranjenih. Pomagali so mi! Res! Še pri vsakem blogu sedaj kakšnega napišem. No tudi kakšen komentar prijatelja je pomagal, sploh ta da telo moram spraviti v stres… Drugače napredka ne bo. Treba ga je spraviti iz cone udobja. Včasih tega problema ni bilo, sedaj pa je bilo kar nekaj prepričevanja glave, da sem se spravil. No ne moreš verjeti koliko kreganja z glavo, da me je vsaj tukaj poslušala.

Po treh mesecih sem se usedel v avto. Samo iz dvorišča ven in takoj nazaj notri. Tresel sem se. Zašvical na polno v teh parih minutah. Solze tekle. No naslednjič vsaj do trgovine. Potne roke. Fak! Ampak napredek je. No tako sem povečeval težavnost. Vsakič je bilo lažje in bolj sem bil siguren. Isto je bilo s hribi. Dobro, koleno in ključnica nista bila še vredu, zato je bilo treba počasi začeti. Prijatelji so mi nosili ruzak, da je ključnica počivala. Koleno pa nisem mogel obremenjevati s plezanjem, zaradi poškodbe. Hoja pa je šla. In tako sem začel nazaj hoditi v hribe. Prve zajle so bile kar naporne, saj je bil strah ogromen. Ampak… Vsakič je bilo lažje. In tudi vsakič bo lažje.

 

Štiri mesece že od ponovnega rojstva. Štiri vihrave mesece. Če potegnem črto… Če ne bi bila glava poškodovana, bi bilo vse lažje! Veliko lažje! Priznam, nisem pričakoval toliko zapletov. Se pa sedaj zavedam kakšen vpliv ima glava na vse. Lahko si telesno čisto zdrav, a ti glava dela probleme… No… Vse je težje! Sedaj res vem, da so fizične poškodbe nekako lažje kot pa psihične. Nič ni fajn, ampak psiha… Pfff… Če te malo koleno boli… Boljše kot da bi imel razštelano glavo. Drugače pa bodi vesel, če si ZDRAV! Neskončno vesel! Ko enkrat zdravja ni… Gledaš na življenje in zdravje drugačno in bi vse naredil, da bi bilo dobro! Moje poškodbe še niso čisto zaceljene. No vse kar si želim, da ne bi bilo potrebno kakšne operacije. Glava sedaj jadra počasi v pravi smeri in tako naj tudi OSTANE!

 

In pa spet hvala vsem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali! Nabralo se je veliko ljudi, veliko več od pričakovanj. Je lažje iti čez te stvari, če imaš zadaj ljudi, ki ti pomagajo. Še enkrat hvala! Zelo hvaležen vsakemu, ki je pokazal voljo in si je vzel vsaj 5 min zame. Vsaka mala podrobnost šteje. Upam, da vam lahko enkrat nekako to dobroto tudi vrnem.

Je pa tole zadnji blog o nesreči. Obdobje, kjer sem doživel vse. Od globoke jame, kjer je začelo zmanjkovati svetlobe… Do vzpona, kjer sem lahko doživljal luč začetka dneva. Seveda v blogu ni vse zapisano. Nekateri hujši problemi vmes so pač samo zame primerni in tako naj tudi ostane. Prosim brez besed BOŠČEK itd. Treba je bilo iti čez par stvari… Hudih stvari… Ampak je bilo treba iti čez. Tisto kar je bilo, me je nedvomno spremenilo. V življenju so vzponi in padci. Tisto je bil padec. Sedaj pa čaka vzpon! Lep vzpon!

Je pa Bob Marley lepo rekel: »Love the life you live. Live the life you love.« Razlaga in prevod nista potrebna. Zamisli se malo.