, ,

La Paz – cesta smrti (27.4.-28.4.2019)

Adijo PERU! – 27.4.2019

Brr! Kakšno mrzlo jutro! Tale vlaga pa je! Ob 5h je bil že odhod, zato je bila res kratka noč. Ob 4:35 budilka, hitro ruzak na ladjico in gasa proti celini. Tam s taxijem nazaj v hotel, kjer smo imeli zajtrk – spet klasika! Nato hitro na bus, saj je bil današnji cilj La Paz, glavno mesto Bolivije. Najprej 3 ure do Copacabane, vmes nas je čakala še carina. Adijo Peru! Bienvenido la Bolivija! Baje je Bolivija za pol cenejša kot Peru, bomo videli. V Copacabani smo se ustavili, šli dol iz busa, si ogledali mesto. Sledilo je kosilo in potem na drug bus do La Paza. Tudi tukaj je bilo vožnje več kot tri ure, saj smo se ustavili v Tiquini. Tukaj smo mogli dol iti, saj je šel bus na trajekt, mi pa na ladjico. Tukaj je manjša ožina in edini način je prečkanje čez jezero. V Tiquini je tudi Bolivijska mornarica (23 ladij), čeprav sploh nimajo morja. Čez jezero smo se zapeljali v 10ih minutah, se vkrcali na bus in gasa do La Paza. Čez eno uro zagledamo skoraj miiljonsko mesto La Paz, glavno mesto Bolivije. La Paz je raztegnjen kar na 400 m višinske razlika, ločen spodnji in zgornji del. Zanimivo je tudi, da hiše nimajo fasad, ampak zgleda noro, ker so vse hiše podobne. Se spustimo v osrčje mesta, kjer je nepregledna gužva. Zato so zgradili gondolo, ki te pelje iz spodnjega dela v zgornji del, najhitrejši način transporta. Pridemo v hotel Milton, kjer je bilo treba prvo poklicat majstra, da je zrihtal toplo vodo pod tušem. Ne bom se spet z mrzlo stuširal. Ob 20h je bila predvidena večerja, še prej pa sestanek za jutrišnji spust po cesti smrti. Večerjali smo v eni »fensi« restavraciji Angel Colonial, notranjost je bila v starinska, imeli smo svečke. Rok je predlagal steak lame z krompirjem iz avokada. Zadnjič sem probal alpako, danes je na vrsti lama. Za pijačo sem vzel kar eno Bolivijsko pivo. Za lamo lahko rečem samo vauu! Hudo! Veliko boljša kot alpaka! Še prej sem jedel eno juho, ki naj bi bila pekoča… Poudarek na naj bi bila! Po večerji smo šli pogledat še na streho hotela, kjer smo občudovali mesto La Paz. Pritisnem par fotk, počasi v sobo, spakirat in spat.

 

Cesta smrti – 28.4.2019

Budilka že malo pred 6h, saj je bil ob 6:30 že zajtrk. Današnji plan je bil spust po cesti smrti. Cesta smrti je dolga 63 km in je povezovala La Paz in tropski deževni gozd, leta 2009 so jo zaprli, saj so zgradili obvoznico. Bila pa je ena izmed najnevarnejših cest na svetu, saj je letno umrlo kar 300 ljudi. Štartaš na 4700 m in se spustiš pod 2000 m – kar zanimivo! Vzamem za vsak slučaj še nekaj nepremočljivega, saj se spustim v tropski deževni gozd. Ob 7h smo šli do agencije, katera nas je odpeljala do našega štarta La Cunbre (4700 m). Tam smo si oblekli opremo, pomerili kolo in na koncu je imel vodič še 10 min govor o varnosti. Najprej nas je čakalo 22 km spusta po asfaltu do  Cruse Chusipata (3200 m). Tam smo dobil Coca Colo, čokladico in pa jajce v žemlji. Po okrepčilu smo se vkrcali na bus, ki nas je odpeljal 8km po cesti in nas odložil pri začetku makadama. Teh 8 km je prepovedano s kolesom zaradi varnosti, zato vsi uporabijo bus. Ko smo stopili z busa, pa se je začel #tojtauzitek. 32 km makadama. Tukaj je cesta pa uradno zaprta, zato smo se počutili malo bolj varne, saj je bila majhna možnost, da kdo pride nasproti. Na 8 km smo se ustavljali, slikali in počakali eden drugega. V San Juan-u smo se ustavili za dalj časa, saj so ponujali tudi zipline. Prehitela nas je tudi ena skupina kolesarjev, a se je 200 m nižje ena punca poškodovala. Ker imam narejenega bolničarja, sva šla s Silvo pogledat kaj ji je. Zbila si je tri sprednje zobe in pa dislocirala ramo. S Silvo sva se odločila, da je boljše ramo pustit na miru in zato sva jo samo imobilizirala, dala na bus in proti urgenci. Tukaj sem dobil malo več strahospoštovanja, zato sem nadaljeval malo počasneje. Naš cilj je bil v Volosu – 1200m nad morjem. Tam smo imeli kosilo »all you can eat« in pa spodaj je bil bazen. Voda sicer ni bila nekaj preveč čista, a mi je bilo vseeno, saj sem bil čisto blaten. Malo smo odigrali vodno odbojko in že je bil čas za odhod. Sicer se z busom nismo vrnili nazaj po isti poti, ampak smo izbrali novo obvoznico. Po približno treh urah smo prispeli v La Paz, šli jest v steak house. Naročil sem cowboy burger in moram rečt, da se burger lahko primerja z našimi! Kako okusen! Zraven je pasalo rdeče Bolivijsko vino. Po večerji v hotel in spat.

Galerija:

/0 Comments/by
,

Puno – Titicaca (25.4. – 26.4.2019)

Puno (3827 m) – 25.4.2019

 

Zbudil sem se ob šestih, kljub kratki noči. Dobro jutro mi je pokvarila novica iz Slovenije, a bomo tudi to preživeli. Do konca spakiral, z Milanom na zajtrk malo čez 7. Nato pa priprave na odhod, danes je na sporedu 8 ur dolga vožnja do Puna (3827 m) z lokalnim busom – spet ta vožnja! Najprej je tako počasi vozil, da smo rabili eno uro za po mestu. Končno pridemo ven iz Cusca, a hitrost ni nič večja… Tole bo še dolga vožnja! Vmes nas je ujela toča. Ko nas je odložil na postaji, je začelo deževati. Hitro se stlačimo v taxi in že drvimo proti hotelu Julio Cesar. Tam se damo v sobe, danes v dvojicah. Ob 19h smo že krenili proti gostilni La Choza Oscar. No med potjo je dež začel še bolj padati in čisto smo bili mokri. Se usedemo, naročim veliko pivo in pa ¼ piščanca z rižem. Ker mi je zmanjkalo solov, se nas je ene par odpravilo v menjalnico. A lije kot iz škafa. Ceste so bile že poplavljene. Končno zamenjam dolarje in krenemo nazaj. Zagazim v lužo, tako da imam poplavo v čevlju. Pridemo do gostilne, šok! Iz stropa pri lučeh teče voda dol. Poplavljena cela gostilna! Folk se je umikal, zraven nas so jedli eni turisti. Kar naenkrat se je ulilo in gospe v krožnik. Joj! Seveda pa ni motilo plesalcev in pa muskontarjev, saj jo kar naprej igrali. No mi smo imeli to srečo, da ni kapljalo po nas. Po 90 minutah čakanja končno dobimo hrano. Kako hud piščanec! Top porcija! Zmažem hitro piščanca, pri Nevi ukradem še malo alpakinega mesa. Tudi okusno! Hitro plačamo in se odpravimo proti hotelu, saj sem imel mokro v čevlju in me je kar zeblo. V sobi hitro pod tuš. Tukaj še en šok! Mrzla voda! JoooJ! No nima veze… Se splaknem, zavijem v posteljo in zaspim. Upam, da bo jutri lepše vreme.

 

Jezero Titicaca – 26.4.2019

Dobro jutro! Lepo jutro! Oblaki so se razpršili, sonček se je pokazal! Danes bujenje ob 5:45, saj je bil zajtrk že ob 6:15. Soba ni bila več tako hladna, ampak še vedno sem bil oblečem kot medved. Za zajtrk klasika – marmelada in jajce. Današnji plan je jezero Titicaca (velikost pol SLO), obisk otoka Taquile in plavajočih otokov Uros.

Jezero Titikaka (špansko Lago Titicaca) je jezero na perujsko-bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih. Leži na nadmorski višini 3809 metrov in je s tem najvišje ležeče plovno jezero na svetu, s površino okrog 8400 km² pa je tudi največje sladkovodno jezero Južne Amerike.

Čezenj poteka meja med Perujem in Bolivijo. Ima povprečno globino med 140 in 180 m, največja pa je 274 m. Zahodni del jezera pripada perujskemu področju, kjer se nahaja največje mesto Puno, vzhodna stran pa bolivijskemu departmaju La Paz. (vir: wikipedia)

Ker je bil za popoldne napovedan dež, prvo na sporedu obisk plavajočih otokov. A najprej je bilo treba priti do pristanišča. In šli smo s stilom! Prišle so nas iskat rikše. Top! Race is »on«! Z Nevo si ogledujeva šoferje, kateri zgleda najhitrejši? Seveda so bili večinoma vsi starejši šoferji. A izbrala sva dobro grajenega, kvadri pa stegna so bili nabiti in ni kašljal. Sicer sem najprej jaz želel vozit, a bi bili prehitri in bi nama ostali sopotniki zamerili =P Se usedeva, tip prtegne v rikverc in štart je tukaj! Začetek je bil bolj slab, verjetno ni bil ogret. Ampak, ko se je ta stara »dizlca« ogrela, smo letel po zraku. Na semaforju rdeča, sploh ni važno.. Tukaj se gre za prestiž. Levo in desno prehitevava ostale. Bila sva prva! A je šoferja začelo zmanjkovati. Hitrost je padala, Milan pa Tomaž sta naju dohitevala. »Rapido, rapido!« Nič ne pomaga. Malo pred ciljem švigneta mimo naju… Drugo mesto! Bravo vseeno! Dam napitnino šoferju, da si lahko malo BCAA-jk kupi. No par korakov po pristanišču in že smo na ladji. Čoln nas zapelje plavajočih jezerov Uros. Zakaj plavajočih? Zato, ker so umetno narejeni. Ob obali odrežejo ogromne bloke zemlje, jih zvežejo skupaj in nato položijo totoro (neke vrste slama) – več slojev. Otoki so potem zvezani na dno jezera. Na vsake 15 dni morajo to totoro dodajat. Drugače je pa kar zanimivo hodit po tem. Na otokih imajo majhne hiške, kopalnico,… Skratka vse za življenje. Ko smo to vse pogledali, nas je čakala 3 ure dolga vožnja do otoka Taquile. Otok je kar velik. Ko smo se ustavili v pristanišču, me je Rok izzval na skok v jezero. Voda ima okrog 10 stopinj. Meni ni treba reči dvakrat za kakšno neumnost. Hitro hlače dol, kopalke gor. Joj koliko gledalcev! Ja nič… Skok! Faak! Mrzla pr*sica! Malo zaveslajev kravl, se obrnem in še malo delfinčka za publiko! Hitro ven, se obrišem in že pičimo po otoku. Spet ta breg! Najprej plačamo vstopnino 8 sol in potem pogledat na otok kako moški pletejo kape. Ja, prav si prebral! Tukaj so moški glavni, kar se tiče pletenja. Malo smo se sprehodili po jezeru, šli pojest fenomenalno postrv. Res odlična hrana! Nekaj so se začeli zbirati oblaki, zato smo se odpravili hitro še malo v breg in nato spust na drugi strani otoka, kjer nas je čakala naša ladjica. Odpeljali smo se nazaj na enega izmed plavajočih otokov, kjer bomo prespali. No imeli smo srečo in nas deževje ni zajelo, ravno nasprotno – hud sončni zahod! Danes je pa praznovala rojstni dan Maja, kar je pomenilo da bo spet žurka. Jupi!! Hiške na otoku so bile preproste, prepojene z vlago in zibali smo se…

Galerija:

/0 Comments/by
,

Moray in Machu Picchu (23.4.-24.4.2019)

Kolesarjenje do solin v Morayu – 23.4.2019

Zjutraj sem se zbudil že ob 6h, čeprav je bila budilka šele ob 7:30. No naspal sem se, čeprav je bila kar naporna noč. Zato sem šel ob 7h kar na zajtrk. Kakšen hud samopostrežni zajtrk! Razdelili smo se v dve skupini. Šest jih je šlo z busom po ogledih, ostali pa s kolesom na ogled teras in pa solin v Morayu. Bus nas je pobral pred hotelom, nas odpeljal do štarta. Vsak dobi svojo zaščitno opremo, jo pomerimo in sedemo na kolo. Najprej smo šli malo gor in dol ob poljih krompirja. Po kakšnih 45 min smo prispeli do teras, kjer so vstopnino dvignili na 70 solov. Samo Samo se je odločil obiskati terase, ostali smo ga pa počakali in šli v trgovino. Po kakšnih uri raziskovanja se spustimo in tam se konča cesta, zato nadaljujemo offroad. Kar strm spust do solin, dosti tresenja a mi zmoremo! Nad solinami je izvir slane vode. Pogledamo še te soline in sledi pust do avtobusa. Vse skupaj je bilo 27 km, 224 m vzpona in 958 m spusta. Sledil je še prevoz iz Ollantaytambo v Aguas Calientes. Pot z vlakom je trajala 2 uri, kjer bomo prespali in jutri odšli na Machu Picchu. Vlak je bil kar dolg, sedel sem z Nevo, Eriko in Žigom. Itak zajebancija! Okrog devetih zvečer smo prišli v Aguas. Zanimivo mesto, ubistvu na prvi pogled zgleda kar zanemarjeno. Bomo jutri videli podnevi kako zgleda. No hotel je bil tudi bolj bogi in spet je bila soba za tri. Hitro se razpakiramo in gremo v »lajf«. Restavracija pri restavraciji. Končno najdemo eno z razgledom. Milan naroči družinsko pico za 40 solov. Še meni bi bila premajhna, ampak ukradem en kos. Spijemo pijačo in gasa v hotel. Jutri je Machu Picchu!!

 

Gospe in gospodje… MACHU PICCHU! 24.4.2019

 

Danes sem se spet malo prej zbudil, verjetno od vsega navdušenja. Za zajtrk dobimo vrečko presenečenja – kuhano jajce, sendvič s sirom in sokec. Ko na šihtu!  Ob 7:30 smo že čakali na bus, kakšna gneča! Od postaje do vstopa je bilo 6 km. Potem na wc pred vstopom, saj notri ga ni. Karte smo imeli za ob 9h, a je bila taka gneča, da smo prišli kasneje na vrsto. Počasi se premikamo in končno pridemo notri. Hodimo po eni potki navzgor in po parih minutah pridemo na prvo razgledno točko. Vauuu! Hudo! NE MOREM VERJET! BOLANO! NEPOPISNO! ŽELJA JE IZPOLNJENA! Čeprav je bilo ogromno ljudi, mi tega razgleda ne more nihče vzet! Želja iz šole, ko smo se učili o Machu Picchuju… Hudo! Kašne 3 ure smo se sprehajali naokrog in slikali. Moram poudarit, da te na vsakem koraku spremljajo varnostniki in te opozarjajo kaj ne smeš početi. Ne smeš skakati, stoje delati. Oboje sem naredil in sem bil kregan! Bili smo že kar lačni, zato smo se odpravili nazaj v mesto. Ker se mi ni ljubilo z busom nazaj, sva se s Tomažem odpravila do mesta kar peš, ostali pa z busom. Pešpot dol je bila krajša, saj je bila speljana kar naravnost dol s stopnicami. V 17ih minutah sem bil spodaj pri cesti, počakam Tomaža in skupaj narediva še tista dva kilometra do mesta. No prišla sva 15 min pred busom, zato sva šla poslikat železniško postajo, jest smo šli v Inka trail. Naročil sem sopa a la minuta in pa pollo ala plancha (piščanec). Po kosilu je bil plan obisk term, a se nikomur ni ljubilo in zato smo preskočili. Namesto tega smo šli na ogled mesta in na pijačo. No mesto je mogoče podnevi za odtenek lepše, a še vedno katastrofa. Ob 18h nas je že čakal vlak za Ollantaytambo. Potem a še dve uri do Cusca. Vlak se je sicer ustavil 2x, ker smo čakali nasprotno vozeči vlak (kot kaže tudi rabijo drugi tir), tako da je bil prihod na železniško postajo kar dosti kasnejši. Naslednji problem je bil, da ni bilo prostora v busu. Zato smo jaz, Alja, Darja in Tomaž šli s Taxijem. Seveda smo se v prvi trgovini ustavili, nazdravili. Bus nas je prehitel, zato smo zaštartali malo hitreje za njim. Moram pohvalit voznika, saj je bila vožnja zelo dinamična! Sploh sem imel rad, ko je prehiteval v nepregledne ovinke, na srečo nam je vsakič ratalo. Ko smo prišli nazaj v Royal hotel, smo se zrihtali in se dobili v baru čez cesto, kjer smo do zgodnjih jutranjih ur praznovali rojstni dan Alana in Ane. Dobila sta tudi torto!

 

Galerija:

/0 Comments/by
,

Colca – Cusco (21.4.-22.4.2019)

Vzpon na vrh kanjona Colce  – 21.4.2019

 

Noč je bila zelo…. Kratka?! Pa ta alkohol! Pfff! Na srečo imam hitro presnovo, tako da zjutraj ni bilo take panike. Budilka že ob 4h, štart ob 5h. Danes nas je čakal 1000 metrski vzpon na vrh Kanjona. Kupim še vodo in sendvič. In smo šli. Čeprav mi je bilo še malo slabo, sem skupini hitro pobegnil in »prtegnu« svoj tempo. Zaštartal sem ornk in tako kar hitro prehiteval skupine. Mislim, da je bil celo oblak hlapov alkohola za mano, a je bil tempo glede na moj 12 kg nahrbtnik še vedno kar super. V 75ih min pridem na vrh. Bil sem prvi! Sicer sem vmes tekmoval z dvema špancema, ampak moja trma je zmagala! Tako hiter sem bil, da gospa sploh še ni pripravila svojega štanta. Ji rečem: »Una cerveza!« Mi odgovori da nima! Kako nima? Joooj! No potem bom pa Coca Colo. Jo odprem in druge skupine so počasi prispevale na vrh. Prvi za mano je prišel Tomaž (35 min kasneje), tako da sva se šla še slikat. Čez nekaj deset minut pa še ostali naši. Zadnji od naših je prišel 2 uri za mano. Se poslikamo in počasi proti busu. Hitro se vkrcamo in proti Chivayu v terme. Prej se ustavimo še na kosilu – spet piščanec. Terme so bile top! Voda je imela 42 stopinj! Kako vroče! Eno uro smo se namakali, potem pa nazaj proti Arequipi. Vmes se ustavimo na prelazu – 4810 m, tam malo poslikamo in se začnemo spuščati. Pridemo do ravnine, zagledamo miljon alpak in lam! Vauuuuuuu! Se zapodimo med njih, jih poslikamo. Sicer so malo plašne, a so tako ljubke! Kakšnih 30km pred Arequipo zagledamo na desni strani skupino turistov. Imeli so prometno nesrečo in ostali brez prevoza, zato smo jih mi zapeljali v mesto. Okrog 19h pridemo do hotela, hitro prepakiramo in odhitimo na glavno postajo. Čaka nas namreč 10 ur vožnje do Cusca. Kakšna gužva! Karte je na srečo Rok že kupil in nam jih razdelil. Počakamo do 20:30, oddamo prtljago in se usedemo. Bus je bil »double decker«, kar udoben. Ko speljemo, takoj zaspim.

 

Ogled mesta Cusco – 22.4.2019

 

Še dobro, da je bila noč, ko smo se vozili in se ni vleklo. Noč kar se tiče spanja, je bila zelo kratka. Sedeži so bili sicer udobni, ampak postelja je le postelja. Okrog 6h sem se dokončno zbudil, a v Cusco smo prišli šele malo pred 8h. Tukaj je okolica čisto drugačna, polno enega zelenja, vlage in tudi slabega vremena. Gremo na zajtrk, si naročim kar postrv – ja tak je Perujski zajtrk! Dobim komadino od ribe in zraven tako veliko koruzo, ki je še nisem videl. Tako okusno! Najboljši zajtrk! Čeprav veliko pojem, sem tole ribico komi zmazal. Po zajtrku na taxi in proti hotelu Royal Qosqo. Hotel je zelo lep! Plačali smo 60 solov in zraven dobili tudi zajtrk. Danes smo spet trije v sobi; jaz, Milan pa Tomaž. Za uredit smo imeli 45 min časa. Kako je pasal tuš spet po parih dnevih. Potem nas je čakal ogled mesta. Preden smo šli, nam je sijalo sonce, zato sem oblekel kratke hlače in pa tanko majico. Seveda je po desetih minutah začelo deževati in mraz je pritisnil! Ogledali smo si glavni trg, nato pa zavili v muzej inkovske zgodovine. Tam je bil še bolj mraz, zato sem se izmuznil ven, šel do hotela in se malo bolj oblekel. Potem pa nazaj v muzej. Po muzeju smo si ogledali predel San Blasa. Od ogledov nam je ostala samo še katedrala. Nato smo se razšli, eni so šli v hotel, drugi smo pa šli pogledat tržnico. Tam imajo vse! Od tekstila, svežega sadnja, smoothijev, mesa in lekarne. En hiter krog po tržnici in direktno v hotel spakirat za dvodnevno potovanje. Ob 19h je bil sestanek, gledat gremo inkovske terase v Morayu in soline (seveda s kolesom). Potem pa z vlakom do Aguas Calientes. Za večerjo končno špageti bolognese in pa juha. Po večerji smo se odločili, da gremo na eno pijačo. No ni bila samo ena! Končni rezultat je bili 3je klubi, 2x salsa tečaj, 4 ure plesa, xy Cuba liber in pa do dveh zjutraj zunaj. Skratka top večer!

… Bližamo se Machu Picchu-ju!

 

Galerija:

/0 Comments/by
,

Kanjon Colca – 19.4.-20.4.2019)

Kondorji in spust v kanjon Colce – 19.4.2019

Ob 2:30 že budilka, saj nas je čakala vožnja do kanjona Colca. Tako, da se danes začne tridnevni trek v kanjon Colce, ki velja za enega najglobljih na svetu. Vodič Rok je malo zaspal, tako da smo izpred hotela štartali šele okrog 3:20 in tako smo malo hiteli. Iz Arequipe smo se najprej vzpenjali na 4970 m (uf kako je mraz!), nato smo se pa spustili do Chivay-a, kjer smo morali plačati 70 sol za vstop v rezervat. Potem pa še eno uro do mesta, kjer se vedno zadržujejo kondorji. Uf kakšna gužva! Nepopisna množica! Pred nami je bilo vsaj 10 busov parkiranih. Ker je bilo vreme oblačno (kondorji čakajo na sonce- termodinamika), smo čakali malo dalj kot ponavadi. Ko se je sonce pokazalo… Kakšen šov! Ojojoj! Hudo! Toliko kondorjev! Fotoaparat sploh ni mogel tako hitro shranjevati slik, kakor hitro sem jaz pritiskal na sprožilec. Približno 5 minut so nas preletavali, potem pa so šli proti morju iskat hrano. Po končanem šovu smo se zbrali in odpeljali 20 min stran v Cabanaconde, kjer smo jedli zajtrk – Americano spet! Nato pa nas je čakal spust v kanjon Colce. Aja, pozabil sem povedati, da je bil moj nahrbtnik težek okrog 20 kg, saj sem imel nekaj robe še od ostalih. Plus vsega tega, mi je rok dal še lubenico. Uf je težko! Najprej nas je čakalo 2 km hoje v hrib, tam so nas pričakali nadzorniki in smo jim morali pokazati vstopnice. Nato pa je sledil spust. Po kakšni uri hoje se je Rok odločil, da je tukaj primerno mesto za pojesti lubenico. Se mi je kar kamen zvalil od ramen. Ampak je pa pasala! Nato je sledilo uro in pol spusta po strmi in prašni poti do mostu. Tam so nadzorniki spet pogledali karte in še počakali smo, da smo se vsi zbrali. Pot je šla čez most in čakal nas je še 30 min lahek vzpon proti hotelu »Glorija«. Hotel zgrajen v hrib, čisto osnovno. Takoj smo dobili pivo in kosilo. Za kosilo smo imeli kvinojino juho in pa za glavno jed alpakino meso z rižem in pomfrijem. Ko smo se nabasali, smo se razdelili po sobah in spet sem pristal s tremi puncami. Lahko bi rekli, da imam zadnje dni kar srečo! V sobi je bilo sicer pet postelj, po tleh položeni kamno, tudi plesni ni manjkalo. Aja pa ni luči in elektrike. Kar Robinzonsko, ampak zakon! To mi je najbolj všeč! Današnji trek je bil dolg 10,22 km, 200 m vzpona in 950 m spusta. Priznam, da smo bili kar malo zmatrani, zato nas je pivo kar dobro prijelo. Malo pred zahodom gledam na en vrh za našim hribom in mogoče bi šel tja pogledat? Zato hitro za hiškam, po eni potki in naprej po cesti. Sonca se sicer ni videlo, saj je malo prej padal dež, ampak razgled je bil pa še vedno top! Ko sem se vračal, zagledam en tovornjak in dva ki nosita vreče cementa. Itak je bilo treba pomagat, zato ju vprašam če potrebujeta pomoč. Eden pokima in hitro primem tisto vrečo. No na koncu smo prenesli iz tovornjaka na tla 52 vreč, težkih 42,5 kg. To hitro zmečemo in se odpravim proti »hotelu«. Tam so že jedli večerjo, meni pa ni pasalo jesti in tako samo zraven prisedem. Kakšno uro še druženja, mrak pade na oči in pogledam v nebo- jasno! Hitro vzamem stojalo in fotoaparat in še enkrat gor na hrib! Poslikam, se spustim nazaj dol. Tam še malo požuramo in okrog polnoči legnemo k počitku.

 

Kopanje v oazi sredi kanjona Colca – 20.4.2019

Budilka ob 7h, zajtrk ob 8h. Spakiram robo še od Daše in Erike. Za zajtrk palačinke s čokolado in banano. Top! Hitro pojemo in se pripravimo na odhod, Samota je nekaj zvilo in dobil je tudi vročino, zato se je odločil, da gre z nami samo do Cosnirhua. Od tam na bus in nas počaka jutri v mestu. Štart je bil kar obetaven! V prvi breg smo se kar zagnali in po 15ih min je bila že prva pavza. Naš Perujski vodnik nam je kazal ene rastline, iz katerih dobiš ven barvo in jo lahko uporabiš za začasni tattoo. No meni se ni dalo čakati, zato sem potegnil naprej. Najprej je bila še ravnina, nato pa prečkal most in čakal me je današnji največji vzpon. Hitro pošponam in ujamem Samota, ki je štartal pred nami. Skupaj premagava tisti klanec in na vrhu naju čaka gostilna. Ker je bilo tako vroče, sem naročil »una cerveza«. Ledeno mrzel! Hudo! Se usedem na rob klopce, noge dol visijo, pivo odprem in se mi je*e za cel svet! Počakam ostale, tudi nekaj naročijo. Tudi Eriko je zvilo, zato se je s Samotom odpravila na bus. Mi pa smo nadaljevali proti naši oazi. Sledil je še zadnji spust, vmes zagledamo trgovino, obloženo z rumom. Ko pridemo do dna kanjona, prečkamo most. Tam nas osem počaka Roka in se skupaj odpravimo proti našemu hotelu. Itak smo se izgubili! Gremo mimo kar nekaj hotelov z bazenom, a noben ni naš. No končno najdemo! Tudi naš ima bazeeeeen! Hitro se damo v sobe. No danes nimam take sreče, da bi bil s tremi puncami, ampak nikoli ne veš kje pristanem. =P Hitro sledi kosilo. Najprej juha, potem pa piščanec z rižem. Okusno! Po kosilu je sledilo še kopanje v bazenu in potem se je začela žurka. Vmes smo tudi jedli avokado s kruhom. Sledilo je še nočno kopanje in pa seveda ves rum smo spraznili. Čisti odklop! Kdo bo jutri hodil v breg?

Galerija:

/0 Comments/by
,

Nazca – Arequipa (17.4.-18.4.2019)

Nazca – dom svetovno znanih poslikav – 17.4.2019

 

Zbudil sem se že ob petih, nekako 5 ur na dan imam trenutno dosti spanja. Danes zajtrka ni bilo, saj je bil že ob 6:45 zbor za polet z letalom, ogled svetovno znanih poslikav – Nazca črte.

“Nazca črte” so serija geometrijskih oblik, kilometri črt in velikih risb živalskih figur (nekatere so velike kot nogometno igrišče), zgrajenih na puščavskih tleh. Razberemo jih lahko le iz večje višine. O tem kako so nastale je več teorij. Razni raziskovalci poskušajo razložiti tehniko, kako so te črte nastale. Da so se ohranile je pripisati suhemu podnebju in temu, da so zgrajene iz rdečega puščavskega kamenja in svetlejše zemlje, kar se opazi iz višine. Risbe se raztezajo na površini približno 500 km², največje imajo premer tudi do 200 metrov. 
Čemu so risbe služile je prav tako predmet razprav. Nekateri raziskovalci pravijo, da so bile ustvarjene za bogove, drugi menijo, da je bil neke vrste astronomski koledar oziroma pripomoček za sajenje in žetev pridelkov. Črte so proučevali strokovnjaki različnih disciplin. Antropologi, arheologi in astronomi, ki pa do danes niso našli trdnih dokazov za nobeno od teorij. (vir: wikipedia)

Kombi je itak zamujal, prišli na letališče – 80$ za let in 30 solov takse. Na letalu nas je bilo 12. Polet je trajal 30 min, vmes smo videli v pesku ogromne poslikave – od opice, kolibra, astronavtov do črt in spiral. Po letenju hitro nazaj v hotel, kjer smo imeli zajtrk (klasika spet!), plus Darinko je iz Slovenije prinesel suho salamo… Mmm… Kako je sedla! Po zajtrku smo se Milan, jaz in Tomaž spravili na ogled Nasca. No to je uradna verzija… Neuradna pa… Uporabi domišljijo (vsebuje besedo rum)! Ob 11:45 je bil odhod na 12 ur dolgo vožnjo proti Arequipi, vmes smo se sicer ustavili še na  grobišču Pr’ Mumijah in pa delavnici keramičnih posod. Vožnja proti Arequipi je potekala po PanAmerikana, ki je kar zasedena z tovornjaki in je glavna pod iz ZDA do Argentine (30 000 km). Kakšno uro pred vzhodom smo se ustavili ob cesti, kjer smo namočili noge v mrzli Pacifik. Potem pa gasa naprej in na cilju smo bili malo pred 3h zjutraj.

 

Arequipa – 18.4.2019

Dobil sem sobo zase, saj je tako naneslo, da je sob za 3 zmanjkalo. Toliko placa kot ga imam danes, ga verjetno ne bom več imel na potovanju. Hitro se razpakiram in hitro spat, saj je zajtrk ob 10h že. Spanje je bilo super, tako da sem se zbudil kar svež. Danes nas čaka ogled mesta Arequipa, samostana Santa Catalina in pa mumije Juanite (fotografiranje prepovedano). No zjutraj sem bil že ob 6h pokonci, ker imam sobo zraven recepcije in itak novi gosti skos hodijo. Ob vstopu v hostel je potrebno pozvoniti, da ti vratar odpre vrata. Ker vratarja ni bilo, je gospodična zvonila vsaj 10 minut na vsako sekundo. Bili so kratki in dolgi intervali. Nervoza je naraščala in končno vstanem, odprem vrata in vidim vratarja kako odpira vhodna vrata. Bravo majstr! Še malo poležim, se zrihtam in okrog 8h pičim na teraso, kjer natakar že nosi zajtrk. Pol kosa sira, en mali košček avokada, eno jajce… To ti je zajtrk? Na srečo Darinko potegne še eno salamo ven in hitro popikamo. Po zajtrku hitro operem par svojih cunj in jih dam sušit na teraso, saj se danes vrnemo nazaj v hotel. Okrog 11h smo štartali ogled drugega največjega mesta. Šli smo mimo nekaj cerkva (se ne spomnim imen, ker jih je bilo res veliko). No končno pridemo do muzeja posvečenega Inkom. Tam »prebivata« tudi dve zamrznjeni deklici Juanita in Sarita. Juanita je bila na žalost na servisu, tako da smo videli samo Sarito. Kako dobro ohranjena, ampak po drugi strani pa žalostno kako so ju žrtvovali. Po ogledu muzeja (20 sol) je sledil ogled samostana Santa Catalina (40 sol), ki pa je velik 20 000 m2 – mesto v malem! Po ogledu vseh prostorov, ki so jih imele nune smo se razšli in se odpravili na kosilo. Našli smo eno lepo restavracijo z teraso. Jedel sem kar piščanca, saj mi je zelo sedel. Po kosilu pa v trgovino po zalogo za treking. No malo smo zalutali na poti proti hotelu, a konec je bil srečen! Smo preživeli! Po prihodu nazaj me je tud čakalo presenečenje. Namreč iz svoje sobe sem se mogel izseliti in sem se »uštulil« k Ani, Alji in Klari. Joj blažen med ženami! Po večerji na pijačo in potem v sobo. Verjetno te zanima kakšna je bila noč? Bila je… 😛

…Ne povem!

Galerija:

 

/0 Comments/by
,

Ica – Huacachina (15.4.-16.4.2019)

Oaza Huacachina – 15.4.2019

Budilka že ob 5:30, saj je bil zajtrk že ob 6h. Hitro spakiram, se umijem in gasa na teraso pojest zajtrk. Za zajtrk smo dobili marmelado in jajce – Americano (11 sol). Vidim, da gre počasi sonce gor, se hitro odpravim na streho in počakam svoj prvi vzhod v Južni Ameriki. Po zajtrku nas je čakala 3 urna vožnja preko otokov Ballestas. Na otokih Ballestas smo videli pengvine, pelikane in druge ptiče… Ogled je trajal skoraj dve uri in po končani turi smo se odpravili jest. Naročil sem file ribe in pa pivo (52 sol). Sonce je pripekalo, temperature so bile blizu 30 stopinj. Po kosilu je sledil premik do oaze Huacachina (Ica), še prej smo se ustavili v enem muzeju. Ker je bil muzej na žalost zaprt, smo se odpravili v piskoteko “Bodego” Lazo, kjer smo degustirali pisco-te. Pisco je brezbarvna ali rumenkasto obarvana žgana pijača, nastala je z destilacijo fermentiranega grozdnega soka v žganje z visoko vsebnostjo alkohola (30%+). Ker pisco dobro prime, smo na busu plesali neke vrsto salso oziroma karkoli je bilo to! Pridemo v hotel, naročimo večerjo – piščanec s pomfrijem, sledi še druženje ob kozarčku »žlahtnega« in gasa spat. Jutri je na vrsti bordanje in pa vožnja z bugy-i.

 

Puščava in bordanje – 16.4.2019

Dobro jutro! Že včeraj zvečer sem gledal eno ogromno sipino za hotelom in sem razmišljal, če bi se lahko gor povzpel. No zjutraj se zbudim ob 6:30 in vidim kako se Ambrož vzpenja po sipini. Hitro pograbim fotoaparat in gasa za njim. Nekaj časa sledim njegovimi stopinjami, potem se pa odločim narediti kar svoj »gaz« naravnost gor – napaka! Udiralo oziroma drselo je ko hudič, noge so tudi že pekle – vzpona je bilo za ene 200m. Pridem končno na vrh, kakšen razgled! Na eni strani mesto, na drugi neskončna puščava in vmes naša oaza! Malo se sprehodim po vrhu sipine, naredim par fotk in potem gasa naravnost dol do hotela #tojtauzitek! Pridem hitro do hotela, samo skok v bazen! Kakšno olajšanje! Ob 9h so nas že čakali buggyi. V vsakega je šlo 8 ljudi. Se zaderem šoferju: » Vamos amigo! Rapido!« Driftali, skakali in divjali po sipinah. Vmes smo se tudi 2x ustavili za bordanje po sipinah. Sem prvič stal na bordu, sicer enkrat padel, a na koncu preživel. Po končani tudi je sledil še en skok v bazen, saj smo bili čisto od peska, potem pakiranje in kosilo. Za kosilo en fit obrok – piščanec z rižem. Sledil je kratek obisk muzeja (tistega, ki je včeraj odpadel). V okolici Ice smo zašli še v vinoteko Tacama, kjer smo degustirali vina. Na vhodu nas je pričakala varnostna služba s šibrovkami. Znotraj posestva vse zrihtano v nulo! Prevzela nas je vodička in nam malo v angleščini in tudi v španščini razkazala vinarno. Vrhunec ogleda je bila degustacija enega belega in dveh rdečih vin + pisco. Po končani turi smo imeli 15 min za nakup vina. Zmenili smo se, da vzamemo skupaj čimveč vina in presojo smo zaupali našemu strokovnjaku na področju vin – Tomažu. Vzamemo 7 različnih vin in se vkrcamo na bus, kjer nas je čakala 3 urna vožnja do Nazca. Tam smo imeli večerjo ala Pachamanca (skopljejo luknjo, notri dajo meso, čez vroče kamne (da se peče) in to zakopljejo. Prvič sem jedel morskega prašička, ki ima zelo malo mesa, ampak je odličen! Popili smo 4 buteljke in tako zaključili večer na najboljši možni način. Sledila je še 15 minutna vožnja do hotela.

…Oprosti morski prašiček!

Galerija:

 

 

/0 Comments/by
,

Prihod v Peru – Lima

13.4.2019

Evo napočil je čas, da se odpravim proti Južni Ameriki. Natančneje proti Peruju, Boliviji in Čilu. Zjutraj je bila sicer budilka ob 2h zjutraj, saj sem mislil še skočit na sončni vzhod, a na mojo (ne)srečo je bilo vreme zelo slabo, zato sem se odločil rajši za spanje do 7h. Teh par ur je minilo zelo hitro in ob 7h kar skočim iz postelje. Čakale so me še zadnje priprave in ob desetih sem se že vozil proti Ljubljani, saj je bil tam zbor. No vsi se zberemo in se odpeljemo proti Boloniji, ki traja malo več kot 4 ure in tako 3 ure pred vzletom prispemo. Letalo je imelo malo zamude, a se nam je ob 17:30 uspelo check-inat. Iz Bolonije smo leteli v Madrid in od tam direktno proti Čilu, ki je trajal 14 ur.

 

14.4.2019

Okrog 7:35 smo prileteli v meglen Čile, a se je kasneje pokazal sonček in tako smo imeli prijetnih 17 stopinj. Dve uri čakanja v Čilu in potem še zadnji polet v Limo, Peru. Na letališču v Čilu smo tudi jedli, jaz sem si privoščil kar Mcdonalds. Bančna kartica mi je sicer nekaj nagajala, tako da sem mogel plačati z dolarji. Ob 9:30 smo štartali iz Čila na 3 in pol ur dolgo pot do Lime. Nekaj časa sem sedel celo sam, a sta kasneje prišla oče in sin in me prosila, če lahko prisedeta zraven. Let brez posebnosti, mogoče omembe vredni dve turbolenci, a je letalo preživelo. Okrog 13h smo pristali v 10 miljonskem mestu Lima. Tam nas je vodič Rok počakal. Kako je bilo toplo, celih 25 stopinj! Na avtobus smo čakali ene 20 min, potem pa v hitro v hostel. Dobil sem sobo za tri, tako da smo bili jaz, Tomaž in Samo skupaj. Hitro se razpakiramo in gremo na ogled mesta Lima. Videli smo par cerkva in tudi trge. Ker je bila binkoštna nedelja, je bilo na ulici ogromno ljudi. Eno uro smo hodili naokrog in na koncu šli nekaj pojest. Naročil sem si seviče (surova riba) in pa soltado (goveje meso) z rižem in pomfrijem (30 sol) + pivo. Sledilo je malo druženja, nato pa gasa na pivski oziroma rumski pohod. Nekaj časa je Rok iskal »primeren« bar in našel en zanimiv, zakoten bar. Spredaj trgovina, zadaj za zaveso pa 4 mize in bar. Nas je bilo samo 8 (od 18ih), saj so ostali šli spat. Rok je v trgovini kupil Coca Colo, tako da smo mi naročili samo rum. Rum je hitro stekel po grlu in že smo bili v sosednjem baru, situacijo smo ponovili. Tukaj je bil tudi jukebox, kjer sem ponesreči 7x pritisnil eno in isto pesem. Tako da smo pol večera poslušali Lamento Boliviano. Na koncu smo bili štirje najpogumnejši in proti koncu maratona sedmih komadov so se nam pridružile tudi domačinke in tako zaplesali v ritmih salse oziroma kar koli je bilo to. Ker je bil Rok kar zmatran, smo okrog enajstih zvečer zapustili bar in se odpravili proti hostlu. Tisti, ki nismo bili zaspani, smo se namestili na terasi, nakar vidim izhod gor na streho. Z Nevo se odpraviva po lojtri gor. Vau kakšen razgled! Lima ponoči je res lepo osvetljena. Kakšne pol ure sva bila gor, nato pa je bilo treba it spat!

…Odličen začetek potovanja!

Galerija:

/0 Comments/by