Kolesarjenje po Dolini smrti – 3.5.2019
Danes smo si zajtrk naredili sami, saj hostel nima restavracije. Zato sme že včeraj kupil pršut in ga danes zmazal. Hotel sem probati, če imajo tudi tako dober pršut kot mi. No odprem vrečko, kruh čisto trd, ampak pršut je bil pa top! Čeprav imajo čisto zagamano državo, je pa vsaj pršut dober… No sej sploh ne vem čigav je bil… 🙂 Skratka pojemo zajtrk, Rok naju ob osmih pobere in gremo iskat kolesa. Danes sta bili dve opciji… Vožnja s kolesom po dveh dolinah ali pa jahanje po istih dveh dolinah. Samo jaz, Tomaž in pa Rok smo se odločili za kolesa. Hitro hodimo do prve izposojevalnice koles. Tukaj hoče za 6 ur 3500 pesov (pribl. 5$), kar ugodno! Hitro pomerimo kolesa, opremo in že se peljemo. S konji so štartali malo za nami. Po približno pol ure pridemo do zapornice za vstop v prvo dolino, Tukaj je bilo potrebno plačati 3000 pesov za vstop. Plačamo in počakamo jahače, da jih poslikamo. Potem pa gasa naprej do enega kanjona. Kakšna huda scena! Spet se ustavimo. Splezam na en hribček narejen iz posušene zemlje… Upam, da me zdrži! Počakamo, poslikamo in takoj naprej. Zdaj se začenja klanec, tako da so bili konji hitrejši od nas. Ampak oni so zavili levo, mi pa smo nadaljevali po poti naprej do tunela. Pred nami 100 m tunel, a brez luči. No pa saj je luč na koncu tunela, bomo že videli! No hitro je postalo temno. Bum! Auč! Prtegnu v skalo! Vse ok! Prižgal luč? Ne! Ego ne pusti! Gremo naprej! Kar naenkrat vidim nek obris sredi tunela, spet skala! Ampak jo obvozim, tako da nisem imel še druge nesreče. Končno pridemo ven, zavijemo levo spet v breg… Ampak je pesek! Ni šans da tole zvozimo! Lepo dol s kolesa in jih že porivamo. Ego trpi! Ga končno porinemo na vrh. Kakšna scena! Bolano! Malo poslikamo. Rok pobegne naprej, da ujame jahače. Jaz malo počijem na svoji Enjoyworld dekci, Tomaž gre naprej. Čez par minut zagledam Roka že zelo daleč. Hitro pospravim robo in že odhitim. Prtegnem v peto prestavo, hitro ujamem Tomaža in tudi jahače vidim. Če sedaj padem, grem direktno v graben, ampak rabim adrenalin! Hitro še njih ujamem. Sedaj pa sledi najboljši del – spust po sipini. Ja, prav si prebral! Najprej so šli konji, potem pa še mi trije kar direktno naravnost. Prvih 20 m bolj počasi, da dobiš filing, nato pa kar brez bremz. Kakšen hud filing! Bolano! Se spustimo do dol, prehitimo jahače in gremo kar direktno v San Pedro. Vmes nas je čakala še ena kontrola in spet plačilo 3000 pesov. Hitro oddrvimo v restavracijo, naročim piščanca. Kako okusno spet! Rok je potem sam odhitel v hotel, midva s Tomažem še malo posedela in štartala za njim. Čelado si odpnem, jo privežem na balanco in gasa. Zagledam na levo ulico, v katero morava zaviti. Tam je znak prepovedano za kolesa in avtomobile. Zagledam na desno dva policija. Zavijeva ali ne? Hmm… V bistvu nisem nekaj preveč premišljeval, nakažem levo roko za zavit. Z enim očesom pogledujem proti policaju. Onadva naju gledata, midva njiju Zavijem… Policaja se samo lepo posmejita. Uff! Pa ne bo kazni danes! Prideva do hotela, hitro pod tuš. Kmalu pridejo tudi jahači v hotel. Se zrihtajo, naložimo nahrbtnike na bus in gremo proti dolini Lune. Tam se malo sprehodimo po hribčkih, pogledamo Tres Marias, ki jih je izdolbla narava. Sicer mi ni jasno kako je kdo videl tam tri Marije… To ni podobno Marijam… No vsaj meni se zdi. Hitro se napakiramo nazaj na Bus in se odpeljemo proti »Sunset view point«. Ker smo bili zelo hitri, smo čakali kakšne pol ure, da je sonce začelo zahajati. Sonce zašlo, Andi so se obarvali, mi smo pa morali iti zaradi našega leta. Eno uro vožnje proti Calami. Tam gremo jest na letališču, no tako ogabnega hamburgerja še nisem jedel! Se vkrcamo na letalo za Santiago, pristanemo malo pred polnočjo, v hotel in spat.
Ogled mesta Santiago – 4.5.2019
Danes je zadnji dan v Južni Ameriki, ker smo prišli včeraj/danes zelo pozno, smo lahko spali do 8h. Današnji plan je bil ogled mesta Santiago. Sicer sem bil že čisto brez energije, pozna se da je potovanje kar natempirano… Še zadnja klasika za zajtrk – jajca in marmelada. Ob 9h je bil štart ogleda mesta Santiago (glavno mesto Čila). Prvo smo šli v vinoteko Concha Y Toro, ki je največja v Ameriki in je na drugem koncu mesta, zato smo uporabili kar metro – super zadeva! Na metroju je kar gneča, kar je želel izkoristit nepridiprav, ko je želel ukrasti Darjo. No na srečo ga je zalotila, tako da brez posledic! Pridemo v vinoteko, plačamo 1600 čilenskih pesov, si jo ogledamo, vmes probamo 3 različna vina. Ker je bila ura že 13h, smo šli na kosilo. Imeli smo na izbiro en fast food ali pa tržnico, kjer si lahko sam sestaviš sendvič. Samo jaz in Milan sva se odločila tržnico, da probava nekaj drugačnega. Najprej vzameš listek s številko, počakaš da se na zaslonu prikaže tvoja cifra. Stopiš do prvega pulta, naročiš sir.. Stopiš do drugega, naročiš salamo in potem do tretjega kjer dobiš kruh. Greš plačat, vmes prodajalec prinese vso tvojo robo na konec tržnice, tam pokažeš listek da si plačal in dobiš svoje stvari. Hudo! Po kosilu smo se sprehodili še malo po mestu, se peljali v vzpenjačo na razgledno točko in nato v trgovino po vino. Namreč danes imamo poskušanje vina, zadnji družabni večer. Probali smo 12 vin in izbrali tudi najboljšega. Seveda se je druženje nadaljevalo tudi po degustaciji in v pojstlo sem padel ob 2h zjutraj (5.5.2019).
Let proti domu – 5.5.2019
Zjutraj vstanemo zelo zgodaj, se odpravimo s taxijem na letališče, kjer nas je čakal let Santiago – Madrid in potem prestopanje v Madridu do Bologne. Let minil brez posebnosti, pristali smo 6.5.2019 v Bologni okrog 11h zjutraj, nato sta nas prišla iskat dva kombija in nas odpeljala v Ljubljano. Tako je bilo najlepše potovanje zaključeno! Lahko rečem samo kapo dol Shappi (Roku) za tako odlično potovanje! No pogled je že proti naslednjem potovanju, ki pa bo… Več o tem pa drugič 😉 Hvala za branje! S tem zaključujem svoj blog potovanja po Peruju, Boliviji in Čilu (13.4.2019 do 6.5.2019).
