, ,

Bolivijski Altiplano – Čile (1.5.-2.5.2019)

Bolivijski altiplano – 1.5.2019

Budilka ob 7h, zajtrk 7:30 in štart ob 8h. Zajtrk spet isti tako kot zadnjih 15 dni – prokleta jajca! No še par dni bom potrpel, potem pa da ne vidim jajc do nadaljnjega! Štart je bil seveda zamaknjen, tipično! Danes nas čaka 200 km vožnje po puščavi. Jupi! Zjutraj je bila pol metra nad cesto megla, ki pa se je hitro umaknila. Zraven hotela so se pasle tudi lame, itak jih je bilo potrebno poslikat. No štartali smo spet prvi. Po 15ih minutah smo se ustavili pri vojaški postojanki ko smo prečkali železniške tirnice. Tukaj spet en kratek fotošuting. Naslednja destinacija so bile korale. Ja korale sredi puščave! To pomeni, da je nekoč bilo tukaj morje. Nato smo se peljali proti vulkanu Ollague in na poti skoraj povozili lamo! Je preživela! Vmes smo se tudi ustavili na lepi lokaciji, kjer smo lahko občudovali ta vulkan. Z Žigom sva se malo sprehodila in našla eno lepo skalo za slikat in plezat. Malo užgem free solo, Žiga poslika in hitro nazaj v avto pa naprej. Sedaj so na vrsti jezera in flamingoti. Vsako jezero je bilo drugačno, ker je imelo drugačno barvo vode zaradi različnih kamnin. Prvo jezero je imelo bolj malo flamingotov, ampak ko smo prišli do lagune Hedionade… No tam jih je bilo pa tisoč! Tukaj smo imeli tudi kosilo, ki smo ga spet s sabo pripeljali – piščanec (mrzel). Po kosilu še dva jezera s flamingoti in potem skozi en kanjon. Najprej smo srečali vikunje (zgledajo ko srne) in kasneje viskače (ko zajci).  Skozi kanjon in potem smo se vzdignili na 4726 m, ki je tudi naša najvišja nadmorska danes. Nato sledi spust do kamnitih dreves. Zanimiva zadeva, iz skal narejena »drevesa«. Tukaj sem spet nekaj plezal, se je malo poslikalo in nazaj v avto. Sledil je še zadnji spust in vstop v park Laguna Colorado. Tam smo videli jezero rdeče barve in pa spet en kup flamingotov. Naredimo en krog, sonce zaide in kar naenkrat postane zelo hladno! Od tam smo imeli 15 min do hotela. Današnji dan je bil top! Tako huda puščava! Samo občuduješ lahko! Sicer imam malo prehlajene oči od včerajšnjega slanega jezera, ampak bo za zdržat. Ob 19h večerja – špageti z neko omako. Top! Po večerji malo nočnega fotografiranja, potem pa spat, ker se jutri spet zgodaj ustane.

 

Adijo BOLIVIJA! Bienvenido a Chile 2.5.2019

 

Budilka ob 4:45. Kakšen mraz! Kar težko je bilo iti iz te tople postelje. Zunaj je bilo malo pod 0 stopinj. Ruzake na streho in gasa proti fumarolam, na nadmorski višini 4860 m – so najvišje ležeče fumarole na svetu. Tja smo prišli v temi, zato smo mogli počakati na svetlobo. Kako zanimivo! Malo smo videli kako gre iz zemlje para par metrov v zrak. Ko smo prvega pogledali, smo se zapeljali naprej do še večjih! Ko smo se nagledali, smo se začeli spuščati. Začelo nam je sijati sonce in lepo se je začelo greti. Kar naenkrat zagledamo jezero, v sredini zamrznjeno, ob obali pa vroči vrelci. Čez kakšni dve minuti zagledamo terme, no v bistvu dva bazena. Zunaj je bilo še vedno okrog ničle, iz vode se je pa lepo kadilo. Kupim karto, se slečem in skok v vodo. Ne me j*bat! Kako vroča voda! Hudo! Kaj, a bom opekline dobil? Voda je imela okrog 38 stopinj. Zunaj mraz, jaz pa se kuham ko rak. Noro! Pa samo 1$ vstopnina… Tukaj se lahko še Gorencu smeji! J Ene 20 min se namakam, tako da sem imel že vse spužvaste roke. No sledil je najtežji del. Mogel sem it ven iz vode. Skočim ven, a ker sem bil tako prekurjen, me v bistvu ni zeblo! Hitro se obrišem, potem pa na zajtrk. Danes celo niso bila jajca, ampak jogurt pa kosmiči. Končno! Po zajtrku smo nadaljevali proti Čilu skozi puščavo Dali (zaradi skulptur) do zelenega jezera. Jezero zaradi čudne svetlobe ni bilo obarvano zeleno. Od jezera do meje nas je čakala ena ura vožnje. Pridemo do Bolivijske carine, tam zapustimo jeepe, damo vozniku napitnino in se usedemo na avtobus, ki nas bo peljal v Čile. Na Bolivijski strani nobenih komplikacij, Rok nam je pobral potne liste in nam vse zrihtal. No pridemo do Čilenske meje.. Tam se je pa vse skupaj malo zaustavilo! Po kakšnih 30 min čakanja smo le prišli do meje. Tam smo mogli nahrbtnike odpreti, da so jih pregledali. Tukaj se ne šalijo! Ko so bile vse formalnosti mimo, se usedemo na bus in se spustimo za 2000m višine v majhno vasico San Pedro. San Pedro je kar zanimiva in draga vasica, čisto turistična. Imajo tudi zanimiva pravila, da ne smeš kaditi in piti alkohol ne zunaj, ne v hotelu, ne v gostilnah. Še največja zmaga pa je ta, da na vsakem koraku prodajajo alkohol in cigarete. Logično ane? Pravijo, da je cela vasica tretirana kot pokopališče in zato taka pravila. Ampak piješ pa lahko 100m notri v puščavi.. Jooj! Mi smo imeli namen organizirati piknik. No na koncu smo ga speljali, si malo pravila drugače zamislili, a najbolj važno je bilo, da smo se imeli super! Okrog 23h smo zaključili, da ne bi prišli kakšni policaji. Na prvi vtis kar policijska država!

 

Galerija:

/0 Comments/by
,

La Paz – Uyuni (29.4.-30.4.2019)

Šoping, šoping in La Paz – 29.4.2019

 

Budilka ob 7:00, odhod ob 8:00. Hitro na zajtrk – spet klasika! Počasi bo že dosti teh jajc! Po zajtrku nas je čakal ogled La Paza. Najprej z gondolo v zgornji del in potem na drugo stran v spodnji del. Tole je res najhitrejša vrsta transporta v La Pazu. Super zadeva! So pa gondole postavili Švicarji, mojstri pač na tem področju! Po gondoli smo šli pogledat predsedniško palačo, parlament in pa glavni trg. Nato je sledil ogled inštrumentalnega muzej. A smo se jaz, Neva, Erika in pa Daša smo se odločili rajši za en sprehod in pa eno pijačo. Po pijači je sledil muzej koke. Tam smo probali več stvari… No naj to ostane za nas =) Na koncu pa še ulico čarovnic, kjer prodajajo amulete, da bomo zdravi, srečni, imeli veliko denarja, veliko inteligence,… Jaz sem vzel 5 amuletov, vsakega za drugačen namen. Ko smo si ogledali čarovnice, pa smo imeli 5 ur časa za nakupovanje. Za razliko od prejšnjih potovanj, sem tukaj kupil malo več stvari. Ob 19h smo se zbrali nazaj v hotelu. Hotel sem prevzeti svoje oprane cunje, a jih zaradi navala drugih niso imeli. Zato smo jih dobili šele okrog 19:30. Potem pa hitro v taxi in na glavno avtobusno postajo, kjer nas je čakal 10 urna vožnja do Uyuni-ja*. Pa lahko noč!

 

Cel bom slan… – 30.4.2019

Noč na busu je bila zelo kratka. Od tega da sedež ni želel it nazaj, do tega da nisem mogel stegnit nog. Na željeno destinacijo smo prišli že pred 6h. Spet ta mraz! Trenutno smo na 3500 m, najvišja nadmorska višina za spanje pa bo 4200 m. Današnji plan je vožnja po jezeru Uyuni, ogled otoka kaktusov. Ko smo prišli v mesto Uyuni, so nam v hotelu odprli sobe in smo se lahko stuširali s toplo vodo. Potem zajtrk klasika! Ob 10h smo imeli odhod z jeepi. Itak so modeli zamudili, tako da se je odhod prestavil na 10:30. Vse nahrbtnike so dali na streho, sicer so jo zaščitili s ponjavo, ampak upam da ne bodo čisto prašni na koncu. Prva postaja je bila 15 min kasneje, pokopališče vlakov. Itak je bilo treba splezat na te vlake in par lepih fotk naredit. Ko smo pogledali vlake, je bila naslednja postaja ogled kako pridobivajo sol iz jezera Uyuni. Tam sem tudi kupil 250 g soli. Tretji postanek je bil potem pri bivšem hotelu, kjer so včasiih organizirali dakar, danes pa služi kot postojanka za turiste. Tukaj smo imeli tudi kosilo, ki smo ga pripeljali zraven iz Uyuni-ja. Kosilo je bilo zakon – alpakino meso! Ta hotel je bil zgrajen iz soli, fascinantno! Stol, mize, stene… Vse iz soli! Hitro pojedli, fotošuting in gasa 60 km stran pogledat otok kaktusov. Sredi ničesar se vzigne otok, kjer so tisoči kaktusi – tudi po 800 let stari. Po kaktusih smo se peljali naprej po jezeru proti placu za fotošuting. Tam smo zganjali vragolije in se snemali. Sonce je počasi že zahajalo, zato smo se usedli v avto in se odpeljali do točke, kjer je celo voda! Ravno ko je sonce zahajalo, smo prispeli tja… Na hitro poslikamo… Kakšne barve! Hudo! Za zaključek dneva je sledil premik do hotela. Vmes smo srečali avto, ki je zgrešil pot in tako nasedel. Motor je zalilo in to je pomenilo, da mu ni več pomoči. Mi pa smo se odpeljali naprej, a se je šofer hitro izgubil. Bila je že tema in orientacija je bila res težavna, tako da smo se malo v krogu vozili. Končno pridemo v vas, a šofer ni našel hotela, tako da smo spet iskali… No končno najdemo, se damo v sobe (dvojica) in na večerjo. Pripravili so nam dunajski zrezek! Noro! Po večerji se je pa začelo praznovanje Žigovega rojstnega dne, Tomaž je igral na svojo kitaro. Okrog 23h pogledam ven in vidim jasno nebo! Hitro pograbim stojalo in ven slikati »milky way«. Potem pa počasi spat…

* Salar de Uyuni je največje slano jezero/puščava na svetu (več kot 10 000 kvadratnih km) na višini 3600 m. Vodo ima samo v primeru dežja, ki pa dokaj hitro zaradi močnega sonca izhlapi. Ima tudi ogromne zaloge litija, ki pa jih Bolivija zaradi svojih težav z infrastrukturo ne more “izkoriščati”.

 

Galerija:

/0 Comments/by
, ,

La Paz – cesta smrti (27.4.-28.4.2019)

Adijo PERU! – 27.4.2019

Brr! Kakšno mrzlo jutro! Tale vlaga pa je! Ob 5h je bil že odhod, zato je bila res kratka noč. Ob 4:35 budilka, hitro ruzak na ladjico in gasa proti celini. Tam s taxijem nazaj v hotel, kjer smo imeli zajtrk – spet klasika! Nato hitro na bus, saj je bil današnji cilj La Paz, glavno mesto Bolivije. Najprej 3 ure do Copacabane, vmes nas je čakala še carina. Adijo Peru! Bienvenido la Bolivija! Baje je Bolivija za pol cenejša kot Peru, bomo videli. V Copacabani smo se ustavili, šli dol iz busa, si ogledali mesto. Sledilo je kosilo in potem na drug bus do La Paza. Tudi tukaj je bilo vožnje več kot tri ure, saj smo se ustavili v Tiquini. Tukaj smo mogli dol iti, saj je šel bus na trajekt, mi pa na ladjico. Tukaj je manjša ožina in edini način je prečkanje čez jezero. V Tiquini je tudi Bolivijska mornarica (23 ladij), čeprav sploh nimajo morja. Čez jezero smo se zapeljali v 10ih minutah, se vkrcali na bus in gasa do La Paza. Čez eno uro zagledamo skoraj miiljonsko mesto La Paz, glavno mesto Bolivije. La Paz je raztegnjen kar na 400 m višinske razlika, ločen spodnji in zgornji del. Zanimivo je tudi, da hiše nimajo fasad, ampak zgleda noro, ker so vse hiše podobne. Se spustimo v osrčje mesta, kjer je nepregledna gužva. Zato so zgradili gondolo, ki te pelje iz spodnjega dela v zgornji del, najhitrejši način transporta. Pridemo v hotel Milton, kjer je bilo treba prvo poklicat majstra, da je zrihtal toplo vodo pod tušem. Ne bom se spet z mrzlo stuširal. Ob 20h je bila predvidena večerja, še prej pa sestanek za jutrišnji spust po cesti smrti. Večerjali smo v eni »fensi« restavraciji Angel Colonial, notranjost je bila v starinska, imeli smo svečke. Rok je predlagal steak lame z krompirjem iz avokada. Zadnjič sem probal alpako, danes je na vrsti lama. Za pijačo sem vzel kar eno Bolivijsko pivo. Za lamo lahko rečem samo vauu! Hudo! Veliko boljša kot alpaka! Še prej sem jedel eno juho, ki naj bi bila pekoča… Poudarek na naj bi bila! Po večerji smo šli pogledat še na streho hotela, kjer smo občudovali mesto La Paz. Pritisnem par fotk, počasi v sobo, spakirat in spat.

 

Cesta smrti – 28.4.2019

Budilka že malo pred 6h, saj je bil ob 6:30 že zajtrk. Današnji plan je bil spust po cesti smrti. Cesta smrti je dolga 63 km in je povezovala La Paz in tropski deževni gozd, leta 2009 so jo zaprli, saj so zgradili obvoznico. Bila pa je ena izmed najnevarnejših cest na svetu, saj je letno umrlo kar 300 ljudi. Štartaš na 4700 m in se spustiš pod 2000 m – kar zanimivo! Vzamem za vsak slučaj še nekaj nepremočljivega, saj se spustim v tropski deževni gozd. Ob 7h smo šli do agencije, katera nas je odpeljala do našega štarta La Cunbre (4700 m). Tam smo si oblekli opremo, pomerili kolo in na koncu je imel vodič še 10 min govor o varnosti. Najprej nas je čakalo 22 km spusta po asfaltu do  Cruse Chusipata (3200 m). Tam smo dobil Coca Colo, čokladico in pa jajce v žemlji. Po okrepčilu smo se vkrcali na bus, ki nas je odpeljal 8km po cesti in nas odložil pri začetku makadama. Teh 8 km je prepovedano s kolesom zaradi varnosti, zato vsi uporabijo bus. Ko smo stopili z busa, pa se je začel #tojtauzitek. 32 km makadama. Tukaj je cesta pa uradno zaprta, zato smo se počutili malo bolj varne, saj je bila majhna možnost, da kdo pride nasproti. Na 8 km smo se ustavljali, slikali in počakali eden drugega. V San Juan-u smo se ustavili za dalj časa, saj so ponujali tudi zipline. Prehitela nas je tudi ena skupina kolesarjev, a se je 200 m nižje ena punca poškodovala. Ker imam narejenega bolničarja, sva šla s Silvo pogledat kaj ji je. Zbila si je tri sprednje zobe in pa dislocirala ramo. S Silvo sva se odločila, da je boljše ramo pustit na miru in zato sva jo samo imobilizirala, dala na bus in proti urgenci. Tukaj sem dobil malo več strahospoštovanja, zato sem nadaljeval malo počasneje. Naš cilj je bil v Volosu – 1200m nad morjem. Tam smo imeli kosilo »all you can eat« in pa spodaj je bil bazen. Voda sicer ni bila nekaj preveč čista, a mi je bilo vseeno, saj sem bil čisto blaten. Malo smo odigrali vodno odbojko in že je bil čas za odhod. Sicer se z busom nismo vrnili nazaj po isti poti, ampak smo izbrali novo obvoznico. Po približno treh urah smo prispeli v La Paz, šli jest v steak house. Naročil sem cowboy burger in moram rečt, da se burger lahko primerja z našimi! Kako okusen! Zraven je pasalo rdeče Bolivijsko vino. Po večerji v hotel in spat.

Galerija:

/0 Comments/by