Ponavadi silim v višave, tokrat pa je bil plan v globino. Franci pride na idejo o jami v okolici Dražgoše – jama Konasnica. Priznam, nek hud jamar jaz nisem… Bil sem mogoče v dveh jamah, pa še to turistično vodene. Tokrat pa je bil plan ena lepših jam na Gorenjskem (baje). Top! Spet neka nova avantura. Top ekipa nabrana. No pa imeli smo s seboj še 2 izkušena jamarja.
Dobimo se v Kranju, naberemo skupaj robo in se nabašemo v avto, gasa proti Dražgošam. Pri Brunarici poberemo ključe in se odpeljemo proti našemu izhodišču. Z glavne ceste zavijemo na makadam (no sedaj je bil itak sneg), kjer bi se morali peljati nekaj kilometrov… A se nam hitro zalomi, ker cesta ni splužena. Potrebno je parkirati in od tukaj bomo šli peš – pot nam podaljša za 30 min. Lepo se vzpenjamo po cesti, nakar pridemo do neoznačenega odcepa. Tukaj je potrebno iti naravnost gor! Uff je kr strmo! Še dobro, da znamo ratrakirat. V eno nižjo prestavo in samo melji, naravnost gor… Lepo je skorjica, spodaj pa zmehčan sneg… Top! Malo se lovimo za vstop v jamo, nakar jo le najdemo. Pred sabo zagledamo kar velik vhod, to bo to! Opremo nase in počasi v to temo.
Prvih nekaj deset metrov je jama kar prostorna in tako smo lahko občudovali kapnike, kar kmalu se strop začne spuščati… Že takoj smo razmišljali kaj pa če bo potres?? No potem bi ga naj****… Dosti negativizma! No treba je bilo iti na kolena (tukaj tudi Saša Lendero ne bi mogla peti: Ne grem na kolena!) in po koleni naredimo tistih 10 metrov. Spet se jama razširi, nato pa nas čaka najtežji del poti – 30 metrov kamina. Luknja je kar ozka, za vsak slučaj namestimo vrv. Nahrbtnik sem moral dati dol, če ne bi se zagozdil ? Lepo počasi, eden po eden se spuščamo… Malo zoprno sicer, ker ne vidiš tal oz. ne vidiš nič, ker je tako ozko. Zato smo si morali pomagati z nogami in tipati teren, zoprno – a nimaš kej! Kamina je konec, jama se razširi v kar nekaj dvoran. Lepo nadaljujemo naprej, vmes je tudi kar dosti spolzko, zato je potrebno malo bolj paziti. Z vsakim metrom vidimo več kapnikov, ki so res lepi. No nekaj preveč se ne zadržujemo, ampak pičimo naprej. Po nekaj minutah pridemo še do enega zoženja. Tukaj drugače ni šlo, kot da smo se po vojaško splazili skozi… Še dobro, da znam to iz službe.? Kar hitro pa potem zagledamo konec jame… No konec za nas… Saj naprej brez vrvi in kar nekaj znanja ne gre naprej. Naredili smo 1300 metrov po rovih, kar nekaj dolžine! Sledi kratka pavza.
Foto 1: Midva v jami.
Vrnili smo se po poti pristopa, kjer nam je vzelo samo 45 minut in že smo bili zunaj. Skozi tisti kamin je šlo lepo, saj si sedaj vsaj videl kam boš stopil. Malo pred izhodom jame zagledamo netopirje, ki lepo počivajo. No niso se pustili motiti, mi pa lepo ven iz jame. Hitro opremo dol in kar po riti se spustimo po pobočju do ceste – še dobro da je toliko snega. Po cesti potem do avtomobilov in na pico v Brunarico. Na koncu pa nas pričakajo še hude barve po sončnem zahodu.
En top izlet s super družbo. Spet neko novo doživetje! Ne bi pa tura uspela brez jamarja Mitja in Aleša. Hvala vama!
