Dingboche – Chukung (4730 m)

25.10.2018

Danes je sledil aklimatizacijski dan v Dingboche. Vodič se je odločil, da gremo pet ur stran v Chukung (4730m). Zjutraj mi je budilka zvonila ob 6h, saj sem mogel še cunje oprati. Vodo sem šel iskat pet minut stran, kjer imajo narejen nekakšen izvir- no upam, da ni tole kanalizacija! Tempratura vode se lahko primerja s Sočo pozimi, s tem, da je še malo višje od vasi voda zmrzovala. Prinesem vodo v lodge. Najprej sem spral štumfe – o, kako je hudičevo mrzla voda! Splaknem štumfe, jih namažem z gelom za tuširanje in na hitro splaknem. No, tako ne bo šlo več naprej, preveč je mrzlo! Te bidone bom moral z vodo nekako segreti, a le kako? Med noge v spalko jih sigurno ne bom dal, ker so premrzli! No, ob 7:30 je bil zajtrk, saj smo danes imeli namen štartati kasneje. Jedel sem chappati z medom in marmelado, da malo spremenim navade. Dobila sva vsak svojo palačinko in malo marmelade, občutno premalo za take desce! No, na srečo današnji pohod ni tako zelo naporen, tako da bova lažje zdržala. Je pa v Chukungu izhodišče za Island Peak (6189 m), zato smo med potjo videli helikopterje, ki so vozili stvari do vasi oziroma višje do Island peak camp base. V »vasi« smo se ustavili v Khangri resort, kjer sva naročila vsak svojo pico! Noro mi je pasalo pojesti pico, zato sem jo tudi naročil.

Tam so nama rekli, da bo trajalo kakšno uro, da jo naredijo, zato sva se odpravila raziskovati še malo naokoli. Šla sva proti camp base, a se je Jan po parih minutah odločil, da se vrne (saj je že malo čutil višino), jaz pa sem nadaljeval do 4803 metrov. Počutje: ODLIČNO! Naredil sem par slik in se vrnil dol, kjer je čakala zelenjavna pica. Kakšna dobra pica! Sploh ne morem verjeti, da jem pico na 4730 m! Po kosilu smo še malo počili in se začeli vračati proti Dingboche-ju. Tam ob resortu vidim stranišče na »štrbunk« in potrebno ga je bilo sprobat. Ko sem končal, slišim neko ropotanje malo stran in odprem vrata, v tistem trenutku pa mimo priseka helikopter in tudi Jan je bil na pravem mestu, da je naredil odlično sliko!

Pot dol je hitro minila, saj sva se z vodičem pogovarjala o ženskah (no, podrobnosti bom zadržal zase), pa tudi Jana smo začeli klicat Johnny, zato ker vodič ni znal izgovoriti imena Jan. No, ko pridemo v vas, slišiva ob strani: »Ooo, končno Slovenci!« Bili sta dve punci, ki sta naokoli hodili sami. Malo smo se zgovarjali in potem sva odhitela v sobo. Tam naju je lastnik vprašal, če želiva drugo sobo, saj se je zraven glavnega dela hiše sprostila ena soba. To je pomenilo, da je tukaj WC zunaj. Ker ne mislim hodit na WC ven, sva zavrnila in sva rajši poslušala ves ta direndaj v jedilnici (in vsaj imela stranišče notri v hiši). Ko sva si sobo »izborila« nazaj, je sledil popoldanski počitek, a se je spet začel ves hrup. No, ko končno zaspim, zaslišim nekakšno šklocanje fotoaparata. Soba se je namreč odprla, ker je vodič prišel pogledat, če sva ok, pa je zraven še malo slikal. Baje sva spala ko angelčka! Ko sva se zbudila, sva še malo poležala.

No, jaz sem od tukaj naprej udaril malo Gorenjske fore. Višje kot greva, dražja je voda v flaši oziroma prekuhana voda. Sem pa izvedel, da je voda iz pipe zastonj. Edini problem je, da je ta voda ledena in ni pitna. No, tukaj nisem imel problema, saj sem imel slamico s filtrom, edini problem je bila temperatura. A tuki sem se malo znajdel. Zvečer vodo natočim v vse bidone, vržem v spalko med noge, jih pokrijem z jopico in zjutraj je voda topla! Pa še zastonj! No, ni bila vroča, a me to ubistvu niti ni motilo. Če izračunam, je liter vode min 2e, na dan porabim 2l vode. Se pravi, če kupujem flaširano vodo, je to 4e na dan. V primeru, da kupim pa prekuhano vodo, pa temu dodajmo še 4e. Torej bi na dan prihranil 8e. Ker pa je višje voda še dražja in je bil najin trek dolg še 10 dni, bi to na koncu pomenilo 100 evrov in več prihranka. To pa že ni več tako malo. Zato sem se kar odločil, da se vržem v to. Po drugi strani pa je Jan kupoval prekuhano in flaširano vodo.

No, greva na večerjo, danes riž z curryem in vročo limono (vroča voda in iztisnjena limona). Tukaj je še en namig, riža namreč imajo oni neomejeno in v primeru, da naročiš katero jed z rižem, ti vedno zastonj dodajo po želji še riž (tako se lahko super naješ). No, riža so mi že takoj dali dosti, zato nisem prosil za repete. Na koncu naju je vodič tudi presenetil z narezanim granatnim in navadnim jabolkom, kako naju razvaja! No, vse za dobro napitnino. Po posladku je sledil sestanek, da smo se zmenili za jutri. Jutri je plan Lobuche (4910 m). To pomeni pet ur vzpenjanja, mogoče kakšno minuto prej, a lepo počasi! Po sestanku je bilo potrebno vse spakirat, da ne bova zjutraj hitela.

Počutje:

Jan: Malo glavobol, težko hodil, neprespan, slabo (zvečer boljše), popoldne brez apetita

Gašper: počuti odlično, ne čuti višinske

Podatki:

• Razdalja: 10,80 km
• Čas: 3:52:59 ur
• Skupni vzpon: 490 m
• Skupni spust: 487 m
• Najvišja višina: 4812 m
• Najnižja višina: 4340 m

Hrana:

• Zajtrk: Chappati (toast) z medom in marmelado+ črni čaj (520 Rs)
• Kosilo: Pizza zelenjavna + ingverjev čaj (850 Rs)
• Večerja: Riž s curryem + vroča limona (760 Rs)
• Skupaj stroški: 2130 Rs (18,5 $)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 25th’

Namche Bazar – Tengboche (3860 m)

23.10.2018

Budilka ob 6:00, vstala iz tople spalke (bila je nora VLAŽNOST V SOBI), do konca spakirala in ob 7h na zajtrku. Za zajtrk chappati omleta z jajcem in črni čaj. Danes je bil plan priti do Tengboche, 3860 m).

Začeli smo isto kot včeraj, se pravi proti muzeju, s tem da smo malo pred muzejem zavili levo in se kar nekaj časa počasi vzpenjali. Vmes smo videli iste gore kot včeraj, pot je bila zelo prašna in zasedena. Napredovali smo zelo lepo, prehitevali na polno, vmes srečali spet Branko in Hermana, naredili še zadnjo fotko, ker sta nadaljevala levo, proti Gokyo lakes, mi pa naravnost proti Tengboche. Pot se je začela spuščati, kar je bilo super, a tem 300m spusta je nato sledilo 500m vzpona (nič več jupi!). Spustili smo se čisto do reke, tam pojedli kosilo v River-side Restaurant (3350 m). Jedel sem mešane špagete z jajcem in zelenjavo in pa seveda ingverjev čaj. Po kosilu nas je čakal prej omenjeni vzpon, ki je trajal 95 min, vmes sem malo čutil višino, saj je bil tempo kar fajn in ubistvu vzpenjanje ni popuščalo. Vmes smo se parkrat ustavili in odpočili, megla pa se je začela spuščati. Potem pa končno zagledamo Tengboche! Tukaj stoji največji in najbolj aktiven (v Khumbu dolini) budistični samostan. Ko smo šli mimo samostana, smo se začeli spuščati proti naši »spalnici,« Tengboche guest house (izvirno ime?). Ker je bilo na treku veliko ljudi, je vodiča skrbelo, da ne bomo našli prenočišča, saj je Tengboche zelo majhna vas, a smo dobili sobo. Tam sva srečala še eno skupino Slovencev, izmenjali par besed in oni so nadaljevali svojo pot. Vodič pride ven in naju odpelje v najino sobo (naslednja vas je 90 min stran, v primeru da tukaj ne bi dobili prenočišča). Pride tudi nosač, nama odloži nahrbtnike ob pojstlo. No, soba je bila na občutek (ampak res samo na občutek) najbolj topla do sedaj. Soba je bila majhna, notri dve postelji in dva okna. Vse skupaj smo danes hodili manj kot 4 ure, a se je že malo poznala utrujenost, zato sva se ulegla in malo zadremala.

Ob 15h je zvonila budilka, itak je bilo treba še malo poležat, a naju je vrglo iz postelje nekakšno bobnenje. Seveda se je to slišalo iz samostana, saj so klicali k molitvi. Hitro sva se oblekla in šla proti samostanu. Samostan ima notri nekakšno dvorišče, potem te pa stopnice vodijo do molitvenega dela. Preden vstopiš noter, te znaki opozorijo, da je prepovedano snemanje in slikanje in da se moraš sezuti. Vstopiva notri, desno za obiskovalce. Potem pa zagledava, kako molijo. Prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Notri dvorana zelo lepo okrašena, velik kip bude. Pred kipom (višji od ostalih) je sedel menih, ki je vodil molitev. Ostali so sedeli ob strani, v dveh vrstah. Menihi so brali iz skripte, zraven tolkli na bobne in činele. Nekaj minut sva jih nemo opazovala, potem pa sva šla raziskovati naprej. No, takrat sva videla tudi sneženje! Ampak ga je bilo samo za okras, a občutek je bil super. Malo sva še raziskovala samostan, se odpravila proti lodgu in naročila večerjo. No, spet sem jedel riž z jajcem. Nekaj časa sva bila še v jedilnici (saj so zakurili) in se odpravila v sobo, pripravila nahrbtnike za naslednji dan in šla k počitku. Bi pa omenil, da se mi zdi, da je vodiča malo višinska hecala, saj je bil cel dan odsoten, tečen, utrujen. Midva zaenkrat nimava problemov, edino mene nekaj trebuh boli, verjetno zato, ker sem na prazen želodec popil požirek šnopca.

Ob 21h sem zaspal, nato pa me zbudi Janov glas: »Stari, prid tole pogledat!« Itak me je zbudil: »Ma fak no! Glih ogrel sem se v spalki!« Zato mi je kar vrata odprl in vidim jasno nebo z zvezdami! Ma v sekundi sem bil ven iz spalke, pograbim fotoaparat in stojalo. Stopim ven in samo obnemim! To so trenutki, za katere se živi! Kako je bilo čudovito! Da vidiš ponoči pod zvezdami Ama Dablam, Everest, Nuptse in ostale vrhove! Bila sva več kot eno uro zunaj, poslikala vse in se premražena vrnila v sobo. Kakšen dan oziroma noč! Iz megle v sneg in nato v jasno noč!

Podatki:

• Razdalja: 10,57 km
• Čas: 3:37:15 ur
• Skupni vzpon: 842 m
• Skupni spust: 421 m
• Najvišja višina: 3883 m
• Najnižja višina: 3333 m

Hrana:

• Zajtrk: Chappati (toast) z omleto + črni čaj (530 Rs)
• Kosilo: Mešani nudli + ingverjev čaj (650 Rs)
• Večerja: Riž z jajcem + ingverjev čaj (700 Rs)
• Skupaj stroški: 1880 Rs (16,3$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 23rd’

Phakding – Namche Bazar (3340 m)

21.10.2018

Budilka ob 06:40, noč hladna, saj okna ne tesnijo (tako da super piha čez), aja, pa kurijo tudi ne. Ob sedmih zajtrk, saj sva že včeraj po večerji naročila za danes. Jedel pa sem omleto in toast. Po zajtrku smo takoj štartali, sva pa najina velikega nahrbtnika pustila v sobi, tako da ju je nosač lahko pobral in nesel. Iz Phakdinga smo hodili proti dolini Dudh Kosi, kjer smo se večinoma samo spuščali. Pot je bila lepo tlakovana, a je bila gužva. Ker smo bili hitri, smo prehitevali vse te Korejce (ki si kar vzamejo čas in prostor na poti), tudi Branka in Herman sta bila »žrtvi« naše hitrosti in kasneje še največje presenečenje, srečali smo Vikija Grošlja (samo on se je že vračal nazaj). Ubistvu sem bil tako presenečen, da sem mu pozabil reči za eno skupno sliko, no, pa saj ga bom videl pri Alpini. Med potjo smo tudi uživali razglede na Black Hill (gora, ki ubistvu zaradi njene nizke višine, »samo« 4000m, sploh nima imena in je poimenovanje, ki velja za več podobnih gora). Prečkali smo tudi dva mostova, eden izmed njih je bil Hillary bridge, sicer v spremstvu mul, saj jih je na poti ogromno (najlažji in najcenejši transport robe za lodge). Malo čez nadmorsko višino 2800 m smo prišli do postojanke, kjer je potrebno kupiti dovoljenje za vstop v Sagarmanta National Park. Ker je bila tukaj taka velika gužva in majhna hitrost uradnikov, smo na vrsto čakali 90 min. Ko smo dobili karte, smo lahko vstopili v park, ki vodi do Namche-ja. Po vstopu je sledil kratek spust (50m), kjer smo prišli do mostu. Hop čez most in zagledali smo vas Jorsalle na 2805m, tukaj smo jedli »Pri lačnem Yaku«.

Ko smo se napokali, nas je čakala pot naprej proti Namche. Hodili smo po dolini Dudh Kosi, večinoma malo gor in potem malo dol. Nato pa je sledil najdaljši predel današnje ture. Najprej smo šli čez viseči most in se naprej vzpenjali proti še enemu mostu, Hillary bridge, malo pod 3000 m nadmorske višine. Pred mostom se je teren sunkovito dvignil in nam prav lepo nabil pulz in pred nami zagledamo most. Lahko samo rečem kapo dol tistemu, ki ga je postavil! Seveda je bilo potrebno narediti 100 slik, saj je bil zelo lepo okrašen s »prayer flags«. Po mostu smo hodili zelo počasi (zaradi fotografiranja) in na polovici zagledamo celo čredo mix osla in yaka (nimam pojma, kako se jim pravilno reče). To je pomenilo samo eno stvar – moramo obrnit in nazaj na začetek mostu. Ko se je most spraznil živali, smo lahko nadaljevali pot. Ker je veter konkretno pihal, nas je kar zibalo. No, deset minut po mostu pa smo dosegli nadmorsko višino 3000m (bravo Janu, saj je prvič dosegel 3000m peš).

Pot se je nato še strmo vzpenjala in tako smo prišli do Everest view point (tukaj bi lahko prvič videli Everest), ampak je bila taka megla v gorah, da se ni nič videlo. Bilo pa je nekaj novega zame, na taki višini namreč še nisem bil na WC-ju (ne bom opisoval, kaj sem počel, ampak je bil pa zanimiv toalet). Tam sva se tudi odločila, da v najine bidone natočiva vodo iz pipe, saj sva imela s sabo slamice s filtrom, tako da sva jih mogla sprobat. Potem pa spet v klanec in tako smo po 25ih minutah prišli do 3285 metrov. To je pomenilo, da sem zdaj pa še jaz presegel svojo najvišjo nadmorsko višino. Seveda, nujno sliko! Deset minut po slikanju pa je sledil še en check point. No, tudi tukaj je bila gneča, a se je vodič znašel. Že prej je poklical nosača, da je priletel iz Namcheja (10 min stran) in tako on počakal namesto nas v koloni, mi smo pa lahko nadaljevali. Sledil je še 10 minutni vzpon in tako zagledamo Namche Bazar (3440m).

Vodič je rekel, da se je marsikdo zjokal, ko je zagledal to mesto in zadaj vse vrhove. No, najini solzi nista pritekli zaradi razgleda, ampak zaradi megle. No, na koncu sploh ni bil važen razgled, bilo je važno, da smo prišli na 3440m. Sledil je kratek ogled mesta in vzpenjanje do našega hotela, Comfort Inn. Hitro sva nesla nahrbtnike gor in odšla malo raziskovat. Namche je največje mesto v tem parku in je nekakšno upravno mesto, saj ima vse, kar se pričakuje od mesta (no, mogoče glih bencinske ni imel). Malo sva si ogledovala trgovine, Jan je kupil kapo, vmes videla majhnega spidermana s puško in na koncu je sledil še čaj v eni od kavarn. Lepo naročiva ingverjev čaj (200R/čaj) in se usedeva za mizo z razgledom. No, nisva imela samo razgleda, zraven je bil tudi pes z garjami, ki se je malo preveč drgnil v naju. No, upam, da ne dobim garij (se popraskam po roki). Malo pred 17h sva hitro odhitela proti hotelu, saj sva bila zmenjena z vodičem, da naročiva večerjo (vsak dan ob 17h se je naročevala večerja). Jaz sem vzel riž z jajcem, Jan pa ocvrte Momo-te. Večerja je bila planirana  ob 18h, a je bila zaradi prevelike gneče premaknjena na 18:30. Po večerji sva spet odšla v mesto in se ustavila v lokalu Irish bar. Prinese natakar meni, zagledam tam pivo. Hm, kaj pa če bi probal pivo? Namreč, tako visoko nikoli nisem pil alkohola. Naročim Nepal ice – 5% (600R), Jan pa juho. Pivo je bilo presenetljivo dobro. Sem bil že vesel, da se me ni prijelo, a ko sva prišla do stopnic, se je žurka začela. Kar naenkrat se mi je na polno začelo vrteti. Zanimiv filing biti pijan na 3440m. Ubistvu sem samo še zobe umil in nato padel v posteljo. Lahko noč!

Podatki:

• Razdalja: 14,78 km
• Čas: 4:26:43 ur
• Skupni vzpon: 1058 m
• Skupni spust: 289 m
• Najvišja višina: 2641 m
• Najnižja višina: 3469 m

Hrana:

• Zajtrk: Chapati (toast) z omleto + ingverjev čaj (600 R)
• Kosilo: Dal Bhat (piščanec) + Coca Cola (1000 R)
• Večerja: Riž z jajcem + ingverjev čaj (600)
• Skupaj stroški: 2200 R (19,1$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 21st’

Dan D (18.10.2018 in 19.10.2018)

Napočil je čas, ko sva se z Janom morala odpraviti v Himalajo. Ok… To se je zdaj prebralo, kot da nama je bilo težko! A ravno nasprotno! Zadnje dneve pred odhodom je bilo polno nekega letanja po trgovinah in nakupovanja še zadnjih stvari, ki sva jih potrebovala. Zakaj bi nakupila vse stvari teden, dva tedna prej, če lahko na zadnji dan?

V ponedeljek sem skočil še v Decahtlon in vzel zadnje tople stvari, ki sem jih potreboval. Nato pa v sredo še po sončno kremo v Kranj, ker je drugje nisem dobil. V sredo sem tudi začel pakirat (ja, spet zadnji dan) in ko sem vse spravil notri, je sledilo tehtanje. Za let iz Kathmanduja v Luklo je maks. dovoljena teža 10 kg. No, pri meni je tehnica pokazala 14,8 kg. No, tukaj nastane problem, kam s 4,8 kg? Ja nič.. Sedem majic ne rabim… Dam dve stran. Dveh jopic tudi ne, dam še to stran. Pol zdravil zmečem stran in 10 paketov Bimed dobrot (ja, na žalost!). Spet sledi tehtanje in sedaj mi je pokazalo 13,2 kg. Še vedno preveč, ampak tuhtam.. kaj stran? Preveč za danes! Bom že jutri!

No, v četrtek (18.10.2018) mi je budilka zvonila ob 05:30, saj me je čakalo pakiranje. Bolj kot sem razmišljal, kaj lahko dam stran, slabše je bilo. Nato pride oče in mi prinese drugo spalko, s tem sem prihranil mogoče 150g. Še vedno 3 kg preveč.. Jah nič… Kar bo, bo… Pustim in se bom že potem v Lukli ukvarjal s tem.

Ob 11:05 me pobere Jan in ga skupaj mahneva proti Kranju, kjer naju je čakal njegov oče, da naju je odpeljal v Zagreb. Pot ni bila nič posebna, bili smo zelo hitri (3 ure pred vzletom). Prva stvar, ki sva jo naredila pred letališčem, je bilo potrebno preliti šnopc iz steklenice v plastenki (samo za zdravstvene namene). Nato naredila še sliko z nahrbtniki in že sva sedela na udobni letališki klopci.

Čez nekaj minut pride mimo malce starejši par, Branka in Herman. Se usedeta zraven in začnemo debatirati. Nato ugotovimo, da imamo isto destinacijo, isti cilj trek (edino ruta malo obrnjena). No, s pogovorom nadaljujemo do vzleta letala in še naključje je poskrbelo, da smo sedeli eden za drugim. Let je bil miren, sicer je bila v Zagrebu megla, a smo jo hitro preleteli. V Doho smo prispeli v 5ih urah in 30 min, kar je pomenilo, da je bila takrat tam ura polnoč.

Dan 19.10.2018

Seveda sva do leta naprej proti Kathmanduju imela še 3 ure, zato sva postala lačna. Našla sva burrito za 11$ (ja, letališče ni poceni). Tako sva lažje počakala do vzleta, let je bil miren, pa tudi večino sva ga prespala. Ko pa sva prišla iz letala ven, pa so se začele komedije.

Najprej sva porabila skoraj eno uro za nakup vize (40$), saj so cepljeni proti hitrosti. Ko sva končno dobila vizo in dobila štempelj, je bilo potrebno iti po prtljago. No, tukaj pa je potem začel malo naraščati pulz, saj najine prtljage kar ni bilo. V mislih sem imel scenarij iz Srednje Amerike, ko sem ostal brez prtljage. S tem, da me je tukaj še čakal vzpon na 5545m in sem nujno potreboval topla oblačila. No, po zvočniku naznani, da prihajajo zadnji kovčki in tam čisto pri koncu zagledava najine! Kakšna odrešitev! Hitro pograbiva ruzake in se odpraviva proti izhodu (Herman in Branka sta bila pa še kar brez prtljage, a je na koncu potem prišla), saj naju že dolgo časa čaka vodič, Binaya. Na hitro se predstavi, bil je slabe volje (verjetno zato, k naju je čakal 90 min!) in se popokamo v avto (kot zanimivost – volan je na desni strani). Šofer zaštarta avto in že drvimo proti hostlu, Alobar 1000 – nočitev 400 Rupijev (3,03e). Tam narediva check in, pokažejo nama sobe in se takoj odpraviva proti centru, ki ga raziskujeva 2 uri.

Kakšen se mi zdi Kathmandu? Poln prahu zaradi cest in avtomobilov. Poln kaosa z električno napeljavo in tudi semaforjev nisem videl. Po sprehodu je sledila počitev »na strehi« (beri: prostor za počitek) v hostlu. Okrog 18h naju je vodič pobral in skupaj smo šli na večerjo. Večerja je bila top, saj smo jedli tradicionalno indijsko jed s piščancem (Dal Bhat). Po večerji smo se odpravili proti hostlu, kjer sem tudi »predal« svoj dron (na treku ga je namreč prepovedano uporabljati, tako da sem ga spravil pri vodiču doma) in ob 21.30h zaradi vse utrujenosti zaspala.

[ngg src=”galleries” ids=”1″ display=”basic_imagebrowser”]

Prvi dan v Nepalu je za nama… Kaj lahko pričakujeva naprej?